Mateja Subotičanec
Marko Zupan
Rok Mihevc
Vse nosečnosti niso lepe in zaželene ...  (foto: Sergiu Vălenaș / Unsplash)
Vse nosečnosti niso lepe in zaželene ... | (foto: Sergiu Vălenaș / Unsplash)

Dr. Janez Rifel: »Splav je travmatična izkušnja, ki je ne privoščim nikomur.«

03.07.2021, 13:05 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo v studiu gostili dr. Janeza Rifla in s. Tino Čerin. Spregovorili smo o splavu, zlasti z medicinskega vidika, in ali je po prvi tabletki, ki začne postopek splava, še možen korak nazaj. Pogovor je vodila Tanja Dominko.

»Splav je travmatična izkušnja, pogosto je prisotno žalovanje.«

Dr. Janez Rifel: »Ženske, ki bi želele splaviti otroka, gredo k osebnemu ginekologu, ki jih napoti na kliniko, kjer se opravi kirurški splav ali splav z zdravili. Tukaj je velika vloga ginekologov, kako to žensko, ta par poslušati, sprejeti in ji(ma) tudi omogočiti, da se dobro odločita. Tukaj ni mesta za vzbujanje občutkov krivde ali moraliziranje, ampak za iskren pogovor in za razjasnitve stvari in sprejemanje odgovornosti.

Sem zdravnik družinske medicine in ko urejamo bolniški stalež po opravljenem splavu, se pogovarjam z ženskami, s parom. Pogosto je prisotno žalovanje. To je travmatična izkušnja, ki je ne privoščim nikomur. Se pa o splavu premalo govori v naši družbi. Imamo neko stanje: tako je, nič se ne more izboljšati, pa se mi zdi, da je tu ogromno prostora za pogovor, predvsem za spremljanje, pa tudi za preprečevanje vseh težav, ki nam jih prinaša splav.«

S. Tina Čerin: »Pred kratkim je bilo v Evropskem parlamentu sprejeto, da je pravica do splava človekova pravica. To je ignoriranje pravice do življenja, ki se poraja od spočetja naprej.«

Vloga Zavoda Živim

S. Tina Čerin: »Zavod Živim želi pomagati ženski, paru, v obeh situacijah: preden se odloči, ko razmišlja o splavu znotraj velike stiske, ki jo doživlja zaradi različnih razlogov: težave v odnosih, materialna preskrbljenost, ne čuti, da je pripravljena, živi v travmatičnem okolju … Navzven so to razlogi, ki so lahko zelo težki in utemeljeni, po drugi strani pa gre za notranji boj. Velikokrat čutijo te mamice, da splav ni samo en postopek, ampak da nosi v sebi življenje. Mi želimo stati ob strani in pokazati poti, različne možnosti, odločitev je pa njena. V zavod se vračajo tudi te, ki imajo izkušnjo za sabo, tu dobijo varen prostor, kjer lahko izrazijo, kaj doživljajo. V naši družbi je včasih o tem težko govoriti, se morda tudi obsoja ta dekleta, češ, kaj žaluješ, saj si se sama odločila. Tu lahko pove, kaj čuti, lahko se jih usmeri na duhovne vaje Rahelin vinograd ali k terapevtki, da gre čez proces žalovanja, odpuščanja, sprejemanja, da gre potem lažje naprej.«

V Sloveniji gre le približno 20 otrok na leto v posvojitev, parov, ki si želijo posvojitve, je pa več kot desetkrat več ...
V Sloveniji gre le približno 20 otrok na leto v posvojitev, parov, ki si želijo posvojitve, je pa več kot desetkrat več ... © Anna Hecker / Unsplash

»V stroki pogrešam strahospoštovanje do velikega čudeža: novega življenja.«

Janez Rifel: »V Sloveniji imamo zdravniki možnost ugovora vesti, ne pa farmacevti (ko gre za izdajo abortivnih ali jutranjih tabletk v lekarni). Področje gotovo še ni najbolje urejeno. Dejstvo je, da se pri oploditvi, spočetju združita moška in ženska spolna celica, pride do novega življenja. S spočetjem je tu že ves genetski material in čez 9 mesecev pride do rojstva. Rojstvo, porod ni tako velika prelomnica, kot je samo spočetje. Je pa res, da se krešejo mnenja, kdaj je otrok v telesu res otrok, koliko tednov je to »le« zarodek, embrij, fetus … V stroki pogrešam eno strahospoštovanje do tega velikega čudeža, do novega življenja.«

Dr. Janez Rifel: »Stališče Katoliške Cerkve je jasno. Novo življenje se začne s spočetjem, oplojena jajčna celica je človek in ima svojo dostojanstvo in pravice. Pravica do življenja je največja pravica, kar smo videli tudi v tej epidemiji. Najprej so se varovala življenja, potem pa vse drugo.«

Tina Čerin
Tina Čerin © ARO
Bi bilo kaj drugače, če »zdravila« za splav ne bi bila tako lahko dostopna?

Tina: »Bolj kot dostopnost je problem to, da je ta postopek zelo hiter, rutinski in da zdravstveno osebje izvaja pritisk, da se to »čim prej spelje«. Znotraj tega ni toliko prostora, pozornosti, da bi nosečnico res vprašali, zakaj se za to odloča, je res mirna s to odločitvijo, so problemi, ki se jih da rešiti, se da z druge strani pogledati na situacijo? Nekako ni dovolj priložnosti, da bi dekle v svobodi sprejela, karkoli bi sprejela. Veliko govorimo o ženski svobodi, odločitvi, a ko gre za njo, nima veliko svobode. Lahko je dekle tudi pod pritiskom npr. staršev, partnerja in potem splav res ni njena izbira. Znotraj tega sistema bi moral biti en prostor, kjer bi se ustavila in se vprašala, kaj si res želi. Da bi prišla v stik s svojo globino in dobila primerno pomoč.«

Če se odločim za splav, si lahko še premislim?

Tina: »V Sloveniji še ni veliko prakse v zvezi s tem. Združene države Amerike bi nam bile lahko spodbuda ali zgled, da tudi pri nas začenjamo utirati to pot. Pri nas se večina splavov izvaja kemično, s tableto. Ko ženska vzame prvo tableto, se prekine povezava med posteljico in maternico, otrok počasi nima hrane, kisika in umre. Šele pozneje dobi drugo tableto, ki povzroči krče, da se otrok izloči. Med eno in drugo tableto je »prostor«, kjer se še da nekaj narediti. Ženska je pogosto pod nekimi pritiski in ko vzame prvo tableto, jo lahko zajamejo čustva in ugotovi, kaj je naredila, obžaluje in si želi narediti korak nazaj. Da se vzeti progesteron, nosečnostni hormon, ki ščiti nosečnost. Če ga vzamemo v dovolj veliki količini in pravočasno (v 24 do 72 urah), je še možno, da otrok preživi. Večina otrok (približno 2/3) se rodi zdravih, brez posledic.

Janez: »V ZDA je burna debata okrog tega, je to dobro ali ne, varno ali ne, Združenje ginekologov in porodničarjev je sprejelo stališče, da je to premalo raziskano področje in odsvetuje jemanje progesterona z namenom, da bi zaustavili začeti splav. Pogovarjal sem se z nekaterimi našimi ginekologi in v Sloveniji, kolikor vem, s tem še nimamo izkušenj.«

Janez Rifel
Janez Rifel © Nataša Ličen

»Če se reši eno življenje, se splača.«

Janez: »Kemični splav poteka tako, da sta dve vrsti tablet. Najprej se vzame prva, 36 do 48 ur kasneje pa druga. Spremlja se, če je že prišlo prenehalo biti srce otroka, se je splav v popolnosti izvršil ali so ostali še kakšni ostanki. Kljub tableti v določenem procentu (1 – 1,5 %) nosečnost vztraja. Žensko telo, posteljica in otrok kljub napadu s temi zdravili preživi in splav se opravi na kirurški način. V teh 36-ih urah nekatere ženske res obžalujejo to odločitev in možno je jemati progesteron, čeprav za ta namen ni bil registriran. Primanjkuje dobrih raziskav, kakšni so učinki. Tu gre za boj za življenje in ko pride ena taka redka situacija (nekatere ocene so, da si 1 % žensk premisli), če se reši eno življenje, se splača. To je čisto novo področje, kjer je še veliko neznank.«

Splav (spontani ali zavestni) pogosto spremljajo občutki krivde

Tina: »Občutki krivdi se lahko pojavijo v različnih situacijah. Doživljaš jih lahko tudi, ko ni realne podlage, npr. pri spontanem splavu. Človek vzame krivdo nase, da bi lažje soočil z izgubo. Ko pa gre za zavestno odločitev za splav, obstaja realna podlaga, ker je človek sam sprejel to odločitev. Se pa pogosto spregleda to, da ni bil čisto sam kriv, da so ga v to pripeljale določene okoliščine, drugi ljudje, ki tudi nosijo del odgovornosti.«

S krivdo se je dobro soočiti

Tina: »Vsi vemo, da je Jezus vzel krivdo nase in želi, da živimo v svobodi. To je pot, ki rešuje, osvobaja. Mi skušamo dati ta del: slišati to dekle, jo razumeti, hkrati pa ji pokazati celoto: kaj je njeno in kaj ne. Pokazati, da tudi, kar je njenega, to ni zaprta pot. Kristjani verjamemo v večno življenje in ta otrok nekje živi. Lahko na duhoven način sprejme to, da je njegova mama, da sprejme, da ji on odpušča, zre v drugo dimenzijo življenja, kjer se bosta srečala in želimo, da ve, da je že tukaj ta sprava mogoča.«

Mam, ki bi donosile otroka in ga dale v posvojitev, je v Sloveniji zelo malo

Janez: »Po eni strani je veliko mamic, ki gredo na splav, po drugi strani pa veliko parov, ki si prizadevajo za otroka, pa jim to ne uspe. V Sloveniji gre le približno 20 otrok na leto v posvojitev, parov, ki si želijo posvojitve, je pa desetkrat več ali še več. Želim si, da bi bili kot celotna družba bolj odprti življenju, da bi se trudili, da bi sprejeli otroke. Da bi bil splav, kjer so razmere zapletene, težke, res zadnja možnost. Da bi se pari v svobodi lahko res odločili tako, da bi bilo res dobro.«

Dr. Janez Rifel: Ni dobro, da usmerimo razmišljanje o splavu na tega otroka, kot da je otrok glavni problem in bomo s tem, ko se bo opravil splav, težave rešili. Težave se ne bodo rešile, še poglobile se bodo. S postopkom splava odpremo nove rane, povzročimo nove, bistveno večje težave kot če bi se stvari lotili drugače.

»Pogrešam, da bi se lahko o teh temah odprto pogovarjali.«

Tina: »Pogrešam dialog, da bi se o tem lahko govorilo odprto, da te teme ne bi tako pogosto spodbujale tako nastrojenih težkih reakcij. Sicer jih razumemo tudi kot izraz nekih ran, ampak želim si, da bi se res lahko govorilo o življenju, o nerojenem življenju, o eni svobodi, pa o spoštovanju in čudenju tega, kako je to res čudež življenja.«

Bogu Hvala, da je družina še vedno vrednota in da se večina parov nosečnosti razveseli.
Bogu Hvala, da je družina še vedno vrednota in da se večina parov nosečnosti razveseli. © Kelly Sikkema / Unsplash

»Prevečkrat se opredelimo: smo na strani otroka ali mame? Zakaj ne gledamo, kaj bi bilo dobro za oba? 

Tina: »Pogosto je tako, da smo na strani ženske (splav) ali na strani otroka (nosečnost, rojstvo). Želim si, da bi se gledalo, da je za oba dobro. Kar je dobro za otroka, je dobro tudi za mamo in kar je dobro za mamo, je tudi za otroka. Verjamem, da je tisto, kar je dobro, dobro za oba. Mama in otrok sta eno, v materinem srcu je nekaj zelo močnega, da čuti s svojim otrokom. Ko naredi splav, je to nekaj zelo proti njej sami, jo globoko rani, tudi če tega takrat še ne ve v polnosti. Naj se ju gleda skupaj in išče rešitev za oba skupaj.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Duhovnik Boštjan Čeh (photo: Pomurec.com) Duhovnik Boštjan Čeh (photo: Pomurec.com)

V 48. letu umrl duhovnik Boštjan Čeh

Škofija Murska Sobota je sporočila, da je v soboto, 24. julija v slovenjgraški bolnišnici umrl Boštjan Čeh, župnijski upravitelj na Tišini. Pokopali so ga včeraj, v nedeljo, 25. julija v Nedelici.

Evharistija, sveta maša (photo: Rok Mihevc) Evharistija, sveta maša (photo: Rok Mihevc)

Ali Bog bolje razume latinsko?

Papež je nedavno izdal apostolsko pismo Varuhi tradicije - Traditionis Custodes. Gre za motuproprij o rabi rimskega bogoslužja, veljavnega do prenove leta 1970. Že takrat del občestva sprememb, ...

O avtorju