Nataša Ličen
Aleš Karba
Alen Salihović
Evharistija, sveta maša (foto: Rok Mihevc)
Evharistija, sveta maša | (foto: Rok Mihevc)

Ali Bog bolje razume latinsko?

26.07.2021, 22:07 Silvestra Sadar

Papež je nedavno izdal apostolsko pismo Varuhi tradicije - Traditionis Custodes. Gre za motuproprij o rabi rimskega bogoslužja, veljavnega do prenove leta 1970. Že takrat del občestva sprememb, kot sta uvedba rabe domačega jezika namesto latinščine in postavitev oltarja v središče med ljudi, ni mogel sprejeti. Tudi danes obstajajo skupine, ki z odobritvijo Cerkve tradicionalno obliko liturgije uporabljajo še danes, zato papež škofom kot prvim varuhom tradicije in edinosti v njihovih delnih Cerkvah poda v zvezi z njimi nekatera določila. Prek škofov nagovarja predvsem tudi duhovnike, ki naj bi verujočim pojasnjevali edinost Cerkve in jo spodbujali, ne pa rušili. Spregovorili smo z upokojenim nadškofom Marjanom Turnškom.

Kaj je značilno za bogoslužje pred Drugim vatikanski koncilom in kaj za zdajšnjo, prenovljeno liturgijo?

Cerkev je približno 400 let obhajala liturgijo - zlasti evharistijo in seveda druge obrede - na način, kot ga je predvidel takrat Tridentinski koncil, zato je papež Pij V. najprej ukinil vse prejšnje obrede in oblike in postavil kot obvezno obliko to, kar danes imenujemo tradicionalna sveta maša ali obred pred Drugim vatikanskim koncilom. Bistvena razlika je v tem, da se je v prejšnjem obredu vse dogajalo v latinskem jeziku, da so bile vsaj nekatere geste drugačne, kot so danes, da je bila drugačna tudi usmerjenost duhovnika med bogoslužjem, se pravi, da je bil usmerjen stran od ljudstva k oltarju, ki je bil na steni. V njegovem središču pa je bil tabernakelj, kar v prejšnjih stoletjih ni bil. Odgovarjali so v bistvu ministranti oz. najbližjo sodelavci, ostali ljudje pa so bili prisotni. Seveda kolikor so razumeli latinsko, so lahko dejavno sodelovali.

Kdaj je prišlo do velike spremembe?

Z razvojem, bolj kot se bližamo 20. stoletju, se je začelo kazati, da ljudje latinsko več ne razumejo, da so se določeni izrazi, geste spremenili tako v privatnem kot tudi družbenem življenju. Cerkev, torej tam zbrani škofje iz celega sveta, ki so bili predstavniki vsega Božjega ljudstva, je na Drugem vatikanskem koncilu spoznala, da je nujno potrebno naše obredje in tudi evharistijo prilagoditi razumevanju sodobnega človeka.

Nadškof Marjan Turnšek
Nadškof Marjan Turnšek © Ignacijev dom duhovnosti

Do kakšnih sprememb je prišlo in zakaj?

Uvedli so narodne jezike, da so ljudje lažje res aktivno sodelovali pri bogoslužju oz. da bi lažje sodelovali, saj ni nujno, da sledijo, lahko zaspijo tudi, če sveta maša poteka v slovenščini. Kot omenjeno, spremenile so se tudi geste, saj se je tudi obhajanje spremenilo nazaj v prvotno, antično obliko, k oltarju, ki je bliže ljudstvu, ki je bolj ali manj sredi ljudstva in je zato duhovnik obrnjen k ljudstvu in seveda hkrati tudi h Kristusu, ki je na oltarju .... Tako oltar, dokler ni na njem evharistije, predstavlja Kristusa, ko pa je na njem evharistija, pa je tam Kristus telesno navzoč in je v središču. Tako je duhovnik obrnjen k Njemu kot glava Cerkve in predstavlja Kristusa, in ljudje, ki so udje tega telesa. Tako tudi na zunaj ta struktura predstavlja Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo. Prejšnja, srednjeveška liturgija, je poskušala poudariti kakšen drug vidik Cerkve.

Področje obhajanja bogoslužja na tradicionalni način sta urejala že sveti Janez Pavel II. in Benedikt XVI.. Skupaj z zdajšnjim papežem vsi trije v središče postavljajo edinost Cerkev. Zakaj je omenjeno pismo sploh nastalo?

Vzrok za pismo so preprosto odgovori škofov papežu. Vprašal jih je namreč, kako se obnese to, kar je papež Benedikt XVI. določil glede te liturgije; kako se to živi, kaj prinaša? Oba predhodnika zdajšnjega papeža, tako sveti Janez Pavel II. kot Benedikt XVI., sta delala korake naproti tem ljudem v upanju, da jih bo to pripeljalo nazaj v občestvo Cerkve; tudi tiste, ki so se od nje dejansko ločili, če pomislimo na francoskega škofa Marcela Lefebvra in njegove sledilce, ki so se od Cerkve odcepili. Potem so bile tu še druge skupine, ki niso bile tako daleč od tega, ampak so tudi bile nekako na tej poti. Vsem tem sta želela priti bližje in sta zato nekatere stvari dovolila v upanju, da jih bo to pripeljalo nazaj v edinost Kristusove Cerkve. Iz odgovorov škofov je Frančišek zaznal, da temu ni tako, da se je edinost v cerkvenih občestvih namesto povečala, zmanjšala; da so se določene skupine, ki so začutile pravico, ki sta jim jo omenjena papeža določila, od Cerkve začele oddaljevati. Začele so dvomiti v pravilnost Drugega vatikanskega koncila in celo v papeža kot legitimnega papeža sedanje Cerkve. To so pa že tisti elementi, ki lahko neko skupino postavijo izven resnične vesoljne Cerkve. In ker je Frančišek to zaznal, je škofe pozval, naj bodo na to pozorni, naj preverijo, in jim dal konkretna navodila, kako naj to naredijo. Torej že obstoječe personalne župnije s tradicionalno /tridentinsko/ liturgijo naj preverijo, novih pa naj ne ustanavljajo. Pokazalo se je namreč, da se je tam, kje so bile ustanovljene, razlika med verniki teh župnij v primerjavi z župnijami z rednim bogoslužjem večala. To pomeni, da se je razcepljenost Cerkve začela povečevati, ne pa zmanjševati. To je bil alarm, ki je pripeljal do tega pisma. Zato morajo škofje preveriti, kaj se dogaja v občestvih, ki že obstajajo, in naj bodo zelo previdni pri ustanavljanju novih.

In tudi dejstvo, da je papež rekel, naj se liturgija ne obhaja v župnijskih cerkvah, ampak v drugih liturgičnih prostorih, gre v smer, da bi omogočili tistim, ki obhajajo to liturgijo, bolj sebi primeren prostor. Tradicionalna liturgija namreč zahteva drugače urejen prostor kot sedanja liturgija.

Ker je epidemija zelo zaznamovala ves svet in tudi obhajanje bogoslužja, je prišlo do trenja, saj naj bi obhajilo zardi nevarnosti širjenja virusa prejemali le na roko in ne na jezik. Tradicionalni način namreč predvideva le prejemanje na jezik ... Smo verujoči dolžni upoštevati spoznanja znanosti?

Cerkev živi v svetu, ne izven sveta. Virus ne razlikuje, ali je obred v Cerkvi, ali je nekaj na stadionu, ali v gledališču, zato je treba te realnosti upoštevati. V ozadju tega je seveda drugo vprašanje in sicer, kaj je bolj dostojno: ali prejemati obhajilo na jezik ali na roko. To so debate, ki nimajo konca in nimajo pravega smisla. Če namreč poslušamo Jakoba, v pismu pravi, da je jezik najmanjši človeški organ, naredi pa največ zla. Tako je nesmiselno reči, da je jezik bolj dostojen kot roka. Celotno telo je človeško telo in je izraz človeka kot osebe. In tudi reči, da nekdo, ki obhajilo prejema na jezik, bolj izraža spoštovanje, kot tisti, ki ga na roko in jo potem nese v usta ... ne vem, pomeni deplasirati ene ali druge. Osebno vsakogar obhajam tako, kot si on želi, saj se mi ne zdi smiselno, da bi tu delal razdor, ali pa celo, da nekdo ne bi bil obhajan, ker želi biti obhajan na način, ki se meni ne zdi najlepši ali kaj drugega, hkrati pa ni grešen ... Tu jaz nimam težav.
Je pa res, da je v tem novem, rednem obredu, dovoljeno oboje, ni prepovedano ne eno ne drugo. Zato se mi ne zdi nesmiselno o tem prepirati. Morda pa je bila kdaj napaka v tem, da se je kakšen duhovnik postavil na stališče, da bo obhajal samo na roko, ne pa na jezik, če bi kdo to želel. Če Cerkev oboje dovoli, je duhovnikovo ravnanje neprimerno.

Tisti, ki obhajajo tradicionalno bogoslužje, se morda zdijo napadeni s strani papeža, nerazumljeni. Kaj storiti, da ne bo zdaj v Cerkvi še več ločenosti ...

Dobrohoten človek vsako besedo, vsako pismo najprej dobrohotno razlaga. Kdor tega ni sposoben, bo verjetno zelo težko prišel v edinost s komerkoli – tudi med prijatelji. In šele ko mi nekdo dokaže, da ni dobrohoten do mene, sprejmem, da ni dobrohoten in mi je težko – zaradi njega, ne zaradi mene. Če imamo to držo, potem bomo tudi to pismo skušali razumeti pozitivno, razumeti res glavne namene, ki jih je imel papež; pa ne samo papež, ampak večina škofov vsega sveta. To mora biti en močen element, da se potrudim, da dobrohotno razumem to pismo.
Drugi korak je biti pripravljen na iskren dialog, pravi dialog, ne na takega, da drug drugega postavljamo pred zid ali v kot, ali da pride do javnega linčanja, kar je danes prek medijev možno. To ni pravi način dialoga, pravi je od osebe do osebe. Ta papež je že večkrat pokazal in dokazal, da je sposoben čisto osebnega, individualnega dialoga tam, kjer je to potrebno.
Pa tudi škofje se moramo verjetno tega naučiti, verjetno malo bolj, kot smo sposobni zdaj. Smo v šoli, šola nas življenje!

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev po svetu

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cerkev, križ, verniki (photo: Mateus Campos Felipe) Cerkev, križ, verniki (photo: Mateus Campos Felipe)

Kdo mora v cerkvah preverjati pogoj PCT?

Od 15. septembra naprej morajo vsi verniki, ki bodo prišli k sveti maši, izpolnjevati PCT pogoj - to pomeni, da morajo imeti dokazilo o prebolelosti, cepljenju oz. testiranju. Prav tako iz ...

Kamniško-Savinjske Alpe (photo: ARO) Kamniško-Savinjske Alpe (photo: ARO)

PCT ključ do uspeha, cepivo pa rešitev!

Poletje je v teh dneh nekoliko podaljšalo svoj rok trajanja in to se je ob koncih tedna poznalo tudi v naravi. Številni so zavili na morje, ob jezera, veliko se jih je odpravilo tudi v hribe. K ...

O avtorju