Papež Frančišek | (foto: VaticanMedia)
Kaj imajo skupnega počitek, kontemplacija in sočutje?
Papež in Sveti sedež s. Brigita Zelič
Po nekaj dnevnem okrevanju v bolnišnici se je papež Frančišek ta teden vrnil v Vatikan in je danes opoldne veliko množico zbrano na Trgu sv. Petra že nagovoril z okna apostolske palače. Posebej se je zaustavil pri evangeljskem odlomku te nedelje, kjer Jezus apostole vabi, naj si po zavzetem apostolskem delovanju vzamejo čas za potrebni počitek. Čemu vse je počitek namenjen in česa nas po papeževem prepričanju lahko obvaruje?
Papež Frančišek je opoldne spregovoril o pomenu in vrednosti, ki ga za človekovo življenje ima počitek. Spomnil je, da Jezus, apostole, ki navdušeno pripovedujejo o uspehih svojega misijonskega delovanja, povabi, naj gredo za nekaj časa na samoten kraj in se spočijejo. S tem, ko Jezusa skrbi telesna in notranja utrujenost učencev, tudi nam daje dragoceno navodilo, saj je tudi za nas aktualna nevarnost, da se pustimo ujeti v nenehno delovanje in se ujamemo v past aktivizma, kjer so najpomembnejši rezultati in občutek, da smo absolutni protagonisti.
"To se pogosto dogaja tudi v Cerkvi, ugotavlja sveti oče in spomni, da Jezus vabi, naj se odpočijemo z njim. Pri tem ne gre le za telesni počitek, temveč za počitek srca. Za to se moramo vrniti k bistvu stvari: ustaviti se, biti tiho, moliti, da ne bi iz naglice dela prešli v naglico počitnic. Naučimo se narediti premor, izklopiti mobilni telefon, občudovati naravo in se obnavljati v dialogu z Bogom. Evangelij v nadaljevanju govori, da Jezus in učenci ne morejo počivati, kot bi si želeli. Ljudje jih najdejo in se k njim zgrinjajo z vseh strani. Takrat se Gospoda dotakne sočutje, ki je drugi vidik: sočutje, ki je Božji slog. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Sočutje se rodi iz kontemplacije. Če se naučimo resnično počivati, postanemo sposobni pravega sočutja; če gojimo kontemplativni pogled, bomo svoje dejavnosti opravljali brez grabežljivega odnosa, ki ga imajo tisti, ki želijo vse posedovati in porabiti; če ostanemo v stiku z Gospodom in ne omrtvimo najglobljega dela sebe, nam stvari, ki jih moramo opraviti, ne bodo mogle vzeti diha in nas posrkati vase. Potrebujemo - to čutimo -, potrebujemo „ekologijo srca", ki jo sestavljajo počitek, kontemplacija in sočutje. Izkoristimo poletni čas za to!"
Opoldanski nagovor je sklenil s povabilom, naj se zazremo v Marijo, ki goji tišino, molitev in kontemplacijo ter nas, svoje otroke, vedno spremlja z nežnim sočutjem.
