Evropa, quo vadis?

Komentar tedna | 16.07.2021, 14:30 dr. Ivan Štuhec

V času pandemije in migrantske problematike bi smeli pričakovati, da se bo Evropa in severna Amerika ustavila in se vprašala, kako živimo in kam gremo, na katere vrednote stavimo in kaj se nam zdi, da je v globalnem svetu potrebno solidarnosti in posebne pozornosti.

Če uporabimo pojem normalnost, potem se lahko vprašamo, ali je res normalno, da v območju saharske Afrike ljudje stradajo, na razvitem zahodu pa si posamezniki izmišljujejo, kako bodo uveljavili socialne in druge pravice na račun drugih. Ali je res normalno, da imamo celo vrsto resničnih diktatur in avtokratskih režimov, na zahodu pa se gremo nekakšen ideološki boj med t.i. populisti in levičarskimi aktivisti? Ali je res normalno, da Evropejke in Američanke stojijo v vrsti za umetno oploditev, v nerazvitem svetu pa matere ne vedo, kako bodo dejansko njihovi otroci preživeli. Prav je, da govorimo o ekološki problematiki, ni pa prav, da ne skrbimo za ekologijo človeka, kar pomeni, da človeka ne vidimo kot telesno, duhovno in duševno enoto, kot celostno bitje. Zdravo okolje predpostavlja zdravega človeka.

Ali je res normalno, da Evropejke in Američanke stojijo v vrsti za umetno oploditev, v nerazvitem svetu pa matere ne vedo, kako bodo dejansko njihovi otroci preživeli.

Presita Evropa in presita Amerika si izmišljujeta probleme, ki sicer lahko pri določenem delu ljudi obstajajo, niso pa to globalna in za usodo človeštva ključna vprašanja. Takšno vprašanje je teorija spola, ki že z imenom pove, da gre za teorijo, ki bi rada postala praksa. Če bo Evropa vztrajala na takšnih in podobnih vprašanjih, kot ključnih za odnos med državami znotraj Evropske skupnosti, bo propadla kot zveza. Politično spreminjanje patriarhata v matriarhat, moških v ženske in ženske v moške, heteroseksualno družino v karkoli drugega, nima nobene biološke prihodnosti, posledično pa tudi ne socialne, družbene in kulturne. Nasilno, politično aktivistično spreminjanje kulture, ki ne upošteva narave, je zapisano smrti. Da ne govorimo o tem, da gre za popolno nelogičnost in skreganost z zdravo pametjo, če na eni strani trdimo, kako je potrebno varovati naravo, hkrati pa trdimo, da pri človeku ni potrebno upoštevati njegove biološke narave, ampak samo njegovo svobodno naravo. Zakaj pa potem ne pristanemo na predpostavko, da z naravo kot celotnim zemeljskim planetom, lahko delamo kar hočemo?

Od Herodota naprej, ki je že v petem stoletju pred Kristusom razumel Evropo kot zemljepisno, politično, kulturno in gospodarsko povezanost na območju Sredozemlja, je Evropa doživljala svoje vzpone in padce. Najprej je njeno povezanost razrahljal pohod islama v 7. in 8. stoletju. Preobrazba starega sveta ima različno dinamiko na vzhodu in na zahodu. Zemljepisno se spreminja, ohranja pa jo teološko-zgodovinska konstrukcija Sacrum Imperium Romanum. Pod Karlom Velikim dobi Evropa novo identifikacijo, vse do konca karolinške dobe. V začetku novega veka se Evropa prebudi pod pritiskom turške nevarnosti in se utrdi v 18. stoletju z oblikovanjem francoske države, kot nikoli propadlega in prerojenega rimskega cesarstva. Izoblikovanje dveh kulturnih svetov, grško rimskega in latinsko rimskega ima daljnosežne posledice za razumevanje odnosa med duhovno in svetno oblastjo.

Nasilno, politično aktivistično spreminjanje kulture, ki ne upošteva narave, je zapisano smrti. Da ne govorimo o tem, da gre za popolno nelogičnost in skreganost z zdravo pametjo, če na eni strani trdimo, kako je potrebno varovati naravo, hkrati pa trdimo, da pri človeku ni potrebno upoštevati njegove biološke narave, ampak samo njegovo svobodno naravo.

Začetek novega veka za oba dela Evrope pomeni nov preobrat. Z osvojitvijo Konstantinopola, s strani Turkov leta 1453, je konec »krščansko-grške« evropske kulture Bizanca. Razglasitev Moskve za tretji Rim predstavlja preobrazbo ideje svetega imperija, ki kljub vsemu ostane povezan z zahodom, še posebej pod Petrom Velikim. Tako so se meje Evrope razširile proti vzhodu. Na zahodu pa se velik del germanskega sveta loči od Rima in nastane razsvetljenska oblika krščanstva, ki v Evropi postavi novo kulturno mejo. Ta delitev se prenese tudi v Ameriko, ki pa izoblikuje svoj model kulturnega subjekta. S francosko revolucijo je zavržena sakralna utemeljitev zgodovine in države, religija je potisnjena v območje čutenja in ne razuma. To pripelje do razkola med laično in krščansko kulturo. Veliki evropski narodi pa so si v političnem smislu prisvojili univerzalno poslanstvo, kar je vodilo v konflikte, prve in druge svetovne vojne ter totalitarne sisteme.

Upokojeni papež Benedikt je o univerzalizaciji evropske kulture in njeni krizi ugotavljal, da »preporod islama ni povezan le z novim materialnim bogastvom islamskih dežel, temveč ga prav tako hrani zavest, da lahko islam ponudi primerno duhovno podlago za življenje ljudstev, podlago, ki je očitno izginila v stari Evropi, na katero gledajo kot na celino, ki je kljub svoji še obstoječi politični in gospodarski moči vedno bolj obsojena na zaton in propad« (Benedikt XVI., Evropa: kje si?, str.,18).

Ob duhovni praznini papež ugotavlja, da Evropa trpi za »čudnim pomanjkanjem veselja nad prihodnostjo«, kar spominja na propadajoče rimsko cesarstvo. Tudi preobrat po padcu komunističnega režima in navdušenje nad krščansko dediščino je »kmalu izpuhtel in evropsko združevanje je najprej steklo skoraj izključno v gospodarskih vidikih, medtem ko je bilo vprašanje o duhovnih temeljih takšne skupnosti v veliki meri zanemarjeno« (p.t. 25).

Te ugotovitve Benedikta XVI. izpred skoraj dvajsetih let, (2004 je imel predavanje na to temo v Milanu), postajajo vsak dan bolj evropska realnost. V kulturno izpraznjen evropski prostor prihajajo najrazličnejše ideologije, ki imajo svoj izvor, v že večkrat preverjenih napačnih antropoloških predpostavkah, katere postajajo vse bolj izključujoč interpretativni ključ za razumevanje človekovih pravic in posledično za zakonodajo, kot tisti skupni imenovalec, ki ga sodobna Evropa razume pod pojmom »vladavina prava«.

Eden od ključnih utemeljiteljev sodobne Evrope, Robert Schuman, je demokratično družbo razumel tako, da država deluje v službi naroda in v soglasju z njim. To pa predpostavlja, da pravni red temelji na dostojanstvu človekove osebe, ki pa izhaja iz krščanske tradicije, po kateri smo vsi ljudje enaki pred Bogom. Za to so se demokratični družbeni sistemi razvili samo tam, kjer je bilo prisotno krščanstvo. Schuman skupaj z Bergsonom pravi, da »je demokracija evangeljske narave, saj je njeno gibalo ljubezen». To pa ga pripelje do zaključka da, »demokracija bo krščanska ali pa je ne bo. Protikrščanska demokracija bo le karikatura, ki bo zapadla tiraniji ali anarhiji« (R. Schuman, Za Evropo, str., 45). Na tanko na tej prelomnici se nahaja sodobna Evropa, ki v svoji bruseljski centrali vse bolj oddaljuje vladavino prava od dostojanstva človekove osebe, ki nikakor ni, v absolutni svobodi posameznika nad lastno naravo in drugimi.

Nasilno vstopanje kulture v naravo in njeno zavestno sprevračanje, ne more biti v službi človeka in njegovega dostojanstva.

Za aktualno evropsko situacijo je pomembna še ena odlična analiza Schumana, ko motri vse tri ključne evropske narode: Angleže, Francoze in Nemce. Povzeto po njem, lahko rečemo, da se nemško vprašanje skriva v nevarnosti njihove superiornosti, francosko vprašanje v njihovi centralistični miselnosti in angleško v njihovi commenwealtski samozadostnosti. Evropsko vprašanje za to ni v prvi vrsti vprašanje Poljske, Madžarske in očitno vse bolj Slovenije. Evropsko unijo je že načela angleška samozadostnost z brexitom. Vse bolj prihaja v ospredje nemška superiornost, ki jo odsotnost Anglije še toliko bolj spodbuja, kakor tudi notranji problemi Francije, ki se ukvarja s posledicami svojega imperializma prevedenega v multikulturalizem, na svojih tleh.

Vsi trije veliki se premalo zavedajo svojih zgodovinskih hipotek v času, ko bi morali odigrati novo integrativno moč, ne na gospodarskem in pravnem nivoju, ampak na ravni vrednot, ki so povojno Evropo vzpostavile. To pa je solidarnost, ki pomaga šibkejšim in vzajemno omejuje močnejše. Ko se aktualni politiki sklicujejo na evropske vrednote in pri tem mislijo na svobodo posameznika, svobodo medijev, vladavino prava in na politično korektnost, pri tem popolnoma zanemarjajo in pozabljajo ali namerno sprevračajo, temelje demokratične družbe, o katerih je govoril in na njih utemeljeval evropsko skupnost Robert Schuman. Dostojanstvo človekove osebe ne more izhajati iz ene same predpostavke, kdo je človek. Človek je kompleksno in večplastno bitje, je poenotena celota treh temeljnih, neodtujljivih nivojev: telesa, duha in duše. Kdor to razdira, razdira družbo in Evropo pelje v smeri njenega še enega usodnega preloma. Glede na biološko šibkost Evropejcev pa je vprašanje, ali bo ta prelom preživela ali ne.

Človekova biološka narava in njegova kulturna moč ne moreta biti v konfliktu in medsebojnem zanikanju. Samo v medsebojni solidarnosti in sožitju lahko obe razsežnosti ustrezno odgovarjata na realne in tudi navidezne probleme. Človekova narava ni popolna, kdaj je tudi obremenjujoče nepopolna. V takih primerih ima sodobni človek ustrezne in učinkovite kulturne rešitve, ki vsaj delno lahko naravi vrnejo tisto, kar je sama izgubila ali deformirala. Nasilno vstopanje kulture v naravo in njeno zavestno sprevračanje, ne more biti v službi človeka in njegovega dostojanstva. Nekakšen novi razredni boj, med naravo in kulturo, ki posnema onega, med delom in kapitalom ni rešitev problema. Še manj pa je rešitev v tem, da nekateri želijo iz tega narediti ideologijo pluralnih spolnih identitet. To modno muho zahodnjakov bodo brez težav povozili vitalisti iz Afrike in Azije. In to upravičeno, saj vedno zmaga moč življenja. Kdor jo ima, mu pripada prihodnost. Kdor moč življenja ubija in zanika, si piše sodbo sam. Evropa, quo vadis?