Matjaž Merljak
Jakob Čuk
Andrej Šinko
Niko Mihelič (foto: Nataša Ličen )
Niko Mihelič | (foto: Nataša Ličen )

Niko Mihelič: Spominjam se tistih, ki so spoznali, da se njihov povratek ne bo končal na njihovem domu, ampak v neki drugi tišini.

27.06.2021, 14:59 Nataša Ličen

Slovenci smo inovativen narod, kar dokazujejo številni izumi, patenti naših rojakov in nenazadnje visoke številke v statistiki zaščitene intelektualne lastnine. Med imeni najvidnejših raziskovalcev je gotovo tudi Niko Mihelič. Številnim generacijam nekdaj poznani glas uradnega komentatorja Formule 1 in motociklizma. Niko Mihelič pa je tudi velik domoljub.

Morali bi se zavedati odgovornosti sprejemanja odločitev, se seznaniti s čim več znanja in se prepričati, da stvari, za katere se odločimo, naredimo dobro in tako, da so varne.

Niko Mihelič je strojni inženir, izumitelj, inovator, s kar nekaj uradno priznanimi patenti. Razvil je več motorjev. In, še vedno razvija. Trenutno z Igorjem Akrapovičem razvijata povsem nov sistem motorja z notranjim izgorevanjem, ki obeta bistveno boljši izkoristek, motor deluje, meritve so zelo zanimive in moja želja je narediti avto s porabo med dvema in tremi litri. Pri avtomobilih bo treba začeti na najvišjem nivoju zamišljati o njihovi teži. Kajti, dve toni in pol težki na pol terenski avtomobili, ki so zelo priljubljeni, so neposredni onesnaževalci okolja zaradi same teže, ker je treba več goriva, da se ta teža premika. Ko vidim eno osebo v takšnem avtomobilu, si mislim svoje. Treba bo iti nazaj, na bistveno manjšo težo.»

Ko spremljamo akcije tako imenovanih zelenih, nad čim vse se pritožujejo, se čudim, da ne opozarjajo na nujnost zmanjšanja teže vozil, v katerih se vozimo, da bi bili s porabo energetsko učinkovitejši in prijaznejši okolju.

Njegovo poznavanje strojništva, čeprav ni profesionalni novinar, je dalo povsem drugačno razsežnost tekmam v hitrem športu, ko smo ob nedeljskih popoldnevih sedeli pred malimi ekrani in se učili ob njegovih opisih tehničnega razvoja in vseh ostalih ozadij v svetu najhitrejših. »To je del mojega življenja. Želja komentiranja je bila predvsem v tem, da se pokaže, da je, kot vsi ostali, to lep šport, ki je povezan z našim vsakodnevnim življenjem in če bi bilo več znanja teh športnikov v vseh nas, ki se vozimo vsak dan, bi bila varnost na cestah bistveno večja

Ker smo med pogovorom z g. Nikom pozdravili v etru skupino kolesarjev -pohodnikov med njihovim vzpenjanjem proti Kredarici, v počastitev 30 letnice samostojnosti in državnosti Slovenije, v projektu »Z morja na Triglav«, smo sogovornika vprašali po mnenju. Kratko in jedrnato je odgovorili: »Mislim, da je energija, ki jim omogoča ta podvig, samo ljubezen do domovine.«

Slaba vidnost je velik problem v prometu
Vrsto let že Niko Mihelič sodeluje tudi z Agencijo za varnost prometa. »Če gledamo motoriste, je pri njih približno enaka številka izgubljenih življenj s tistimi, ki jih izgubimo v hribih. To je za zamisliti se, pa ni nikogar, ki bi rekel, da bo okoli hribov postavil ograjo ter vstopna vrata, kjer bodo kontrolirali fizično pripravljenost in opremo. Pri kolesarjih, ki jih je vse več, sem presenečen, kako malo razmišljajo o svoji vidljivosti. Dobesedno so, v senčni lisi, poleti sploh, ko je več sonca, nevidni. Veliko več pozornosti bi morali dati dobri vidnosti. Podobno tudi starejše gospe, ko gredo recimo zvečer od večerne maše, jih v temnih oblačilih ne vidimo.«

Nič ne bi bilo narobe, če bi imele obute športna obuvala od svojih otrok, vnukov, ki se bleščijo ali pa dežnike florestenčnih barv. Videti in biti na cesti tudi viden.

»Vedno sem poudarjal, od kod sem. V nekem obdobju sem želel na komentatorsko kabino, kjer sem delal v živo, kar nalepiti slovensko zastavo, da bi ostali takoj videli, da je tam pa slovenski glas. Najbolj me je gnalo pri komentiranju to, ker smatram bencinski šport in pa plavanje za športa, ki sta neposredno povezana z vsakdanjim življenjem. Tudi vsi ostali športa, seveda, super, da so. Med cirkusom in športom je razlika. Bistvo športa je tekmovanje, je določen koledar, ko so na isti dan in ob isti uri skupaj vsi najboljši, z istim ciljem, pristati najvišje, a le eden od njih na koncu stoji na najvišji stopnički.«

Nikoli nisi vedel, kje so kakšna ušesa, ki bodo nesla nekoga nekam in bo imel težave.

Pri Niku Miheliču je domovina vedno z njim, na prvem stranskem sedežu. Zelo dobro se zaveda, kaj pomeni domovina. »Presrečen sem, da sem ena prvih generacij, ki je to doživela. Če samo pomislim, kaj bi za to dala moj oče ali tast, če bi doživela privilegij, ki ga imamo s svojo domovino danes mi. Tega se zavedam morda še bolj tudi zaradi številnih svojih poti v tujino. V naši »nenormalni« v pozitivnem pomenu navijaški drži se kažeta povezanost in enotnost med nami. To žal manjka v naši vsakdanjosti. Pridobiti je treba več znanja v vsako glavo. Tudi o tem, kako se je (v šestdesetih-sedemdesetih letih) doma šepetalo, se ni govorilo na glas o dogodkih, s katerimi so bili starši zaznamovani. Odšlo je veliko ljudi, brez razloga in podatkov kje in kako so končali. Veliko jih je odšlo v tuje dežele, se niso upali vračati. Tudi moj oče je bil idealist za svobodo, toda po vojni se mu je vse skupaj prelomilo in potem je za dvajset, trideset let zavladala tišina.«

»Danes razumem nezainteresiranost svoje učiteljice zgodovine v gimnaziji, ker to, kar je učila, pač ni bila zgodovina. Polnih dvanajst let, vso osemletko in vsa štiri leta gimnazije, so me učili narobe zgodovino. K sreči so danes na voljo tudi kanali, kjer lahko pridemo do verodostojnih podatkov in pristnih zgodovinskih posnetkov, brez komercialnih in ideoloških ozadij. Polna ušesa nam trpajo demokracije. Toda, kaj je demokracija? Med nami je le na dan volitev, ko gremo, če hočemo (nihče nas ne sili) v demokratični, beri svobodni, državi, ki svobodne volitve organizira, in obkrožimo, kogar želimo. Če so glasovi pošteno prešteti, tudi to je eden od pomembnih elementov volitev in različnih sistemov, potem do naslednjih volitev zaupamo vodenje tistim, ki dosežejo večino. Do naslednjih volitve. Vmes pa je demokracija v tem, da lahko povemo svoja mišljenja, se o vsem pogovarjamo, če jih bo vodstvena oblast upoštevala, pa je druga zadeva. Na naslednjih volitvah gotovo ne bodo vsi znova izvoljeni, prišlo bo do sprememb. Pri nas je bilo to vse skupaj zelo enostransko prikazano.

Ko gledamo zgodovino komunizma, Marx je napisal ideološko stvari, o katerih neki mladci pri nas sanjajo, kako bi vse pobrali in dali teoretično delavcem, vladali pa bi še vedno sami, je zelo kratka.

Komunizem je religija brez vesti in z dementnim spominom. Pri nas je bila revolucija, kar pomeni, da se narod razdeli na dva ali tri dele, ki se borijo drug proti drugemu. To smo doživeli in o tem se ni smelo govoriti. Kameleon je vajenec za komuniste. Če je nekdo brez vesti, je to najhuje, karkoli storiš, je prav. Številni so prepričani, da je to, kar smo doživljali, prav, ker jih nihče ni seznanil, kaj se je zgodilo po letu 1943 v našem prostoru. Morda nimajo zanimanja, ker danes čas teče drugače, je treba delati druge stvari, sprazniti nabiralnik in teči v trgovino, ker je nekaj ugodno. Sem osamosvojitelj in treba si je vzeti čas ter poiskati, brati knjige, kjer je zapisano tako kot je bilo. Problem naše preteklosti je v razdeljenosti našega ozemlja na začetku druge svetovne vojne.«
Nikola Tesla je dejal, človeštvo, vsak človek za normalno življenje potrebuje mir, hrano in delo. Problem, ki ga danes doživljamo je v tem, da gremo tja, kjer so roke cenejše. To ni dobro. Poskrbeti je treba za dostojno preživetje kmeta in ostalih.

Zavedati se moramo nečesa, o svoji prihodnosti in prihodnost svojih otrok, odločamo na volitvah. Če bomo izvolili ljudi, ki so se dokazali, moja mama je vedno govorila, župan na vasi je bil vedno najbogatejši kmet, pa ni bil »tajkun«, z rokami in delom preteklih generacij jo je ustvarjal, bomo imeli tu raj na zemlji. Prejšnji sistem je bil na oblasti več kot sedem desetletij in je imel čas zgraditi to svojo mrežo, v zadnjih 30 letih Slovenije se je veliko stvari samo še poglobilo in utrdilo. Razumem nekatere kolesarje v petek zvečer, za njimi se podira svet. Pri volitvah je najbolj nevarno prepričanje, da je brez zveze voliti. Pomislimo na plebiscit, ko je udeležba množična, dosežemo veliko, treba je voliti zaupanja vredne ljudi. Zakaj bi volili tiste, ki do včeraj še niso naredili ničesar?

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Via positiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Novomeški škof dr. Andrej Saje (photo: Rok Mihevc) Novomeški škof dr. Andrej Saje (photo: Rok Mihevc)

Pravičnost kot odsev Božje pravičnosti

V ljubljanski stolnici je bila sinoči tako imenovana rdeča maša, ki jo je za člane Akademskega društva pravnik, druge pravnike in študente prava ob začetku sodnega leta daroval novomeški škof dr. ...