Anja Grilc: »Majhne otroke in mladostnike ločitev staršev močno zaznamuje.«

Svetovalnica | 21.06.2021, 00:08 Mirjam Judež

V času epidemije je marsikateri partnerski odnos začel škripati ali pa so se razpoke, ki so bile prisotne že prej, še nekoliko povečale. V Svetovalnici smo spregovorili o razvezi in gostili Anjo Grilc s Študijsko raziskovalnega centra za družino. Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Zakon v času epidemije je bil na preizkušnji

»Že kar nekaj časa se srečujemo s povečanimi konfliktnimi razvezami, je pa res, da so v času epidemije še bolj postale očitne oz. so se pokazale tiste stiske, razpoke, primanjkljaji, ki so obstajali že prej, a so prišli v tem času še bolj do izraza, ker je bilo toliko manj varovalnih dejavnikov (šola, služba, čas s prijatelji … ). Prej smo lahko se umaknili, se pomirili drugje, zdaj smo bili s partnerji ves čas skupaj. Veliko več je bilo dela za šolo, lahko so se pojavile ekonomske stiske. Tudi stiske, vezane na otroke, so bile toliko večje.«

Kdaj je še smiselno vztrajati?

»Vsak par, vsaka družina nosi svojo zgodbo in zgodbo vsakega je treba gledati posebej. Prvo vprašanje je pripravljenost za spremembo. Koliko sta se partnerja pripravljena slišati, spremeniti, prevzemati odgovornost, priti v stik s sabo. Oba morata biti za to. Delam na programu za žrtve nasilja in nujno je, da si partnerja ne škodita.

Kjer je v partnerski zvezi prisotno nasilje, zasvojenosti in afere, je nujno treba najprej prekiniti s tem in prevzeti popolnoma vso odgovornost. Dokler se to ne zgodi, rast in delo na partnerski zvezi ni mogoče. To so tisti primeri, kjer ni tako slabo razmišljati o razvezi.

Vedno ostaja upanje

»Vedno je upanje, da se zveza, zakon reši, je pa odvisno od vsakega posameznika, koliko je pripravljen pogledati vase in se spremeniti oz. iskati drugačne načine ravnanja s svojimi čustvi in drugačne načine vedenja.«

Nekdo tretji lažje oceni situacijo in pomaga

»Ti pari, ki imajo težave, jih sami rešujejo že zelo dolgo. Ta konflikt in bolečina se vse bolj poglablja, zato je nujno, da poiščejo strokovno pomoč. Šele takrat lahko pogledamo, kaj nas blokira, zakaj se ujamemo v iste bolečine, iste konflikte, zakaj vedno znova v partnerskih odnosih proizvajamo toliko boleče vsebine.«

Vse več ločitev in še vedno veliko obsojanja

»Povečano število razvez kaže, da ločitve postajajo vse večja »normalnost«, v določenih okoljih je še vedno prisotno obsojanje, nerazumevanje, neprepoznavanje razlogov nasilja, razlogov, zakaj je nekdo odšel, zakaj je bilo v določeni zvezi tako nevzdržno. To so težke situacije, sploh za otroke, polne sramu, občutkov nevrednosti.

Veliko razvezanih se sooča z občutkom, da niso naredili dovolj. Važno je, da se vsak sam pomiri s to odločitvijo in ve, zakaj je do nje prišlo. Potem je tudi lažje komunicirati z okolico. Vedno se najdejo ljudje, ki bodo govorili grdo, zato je pomembno, da si najdemo oporo, da se lahko zaupamo družinskim članom, prijateljem, potem je lažje zdržati z manj prijaznimi komentarji, ki jih je najbolje preslišati.«

Reševanje zakona lahko traja leta

»Če gre za neke travme, so to lahko leta dela. En terapevtski cikel traja 3 do 4 mesece. Tukaj se osvetli določene zadeve, samo delo pa traja dolgo časa. Partnerja morata celo življenje rasti, na vsake toliko časa prevrednoti svojo zvezo. To delo se nikoli ne konča.«

Pogovor in še enkrat pogovor

»Dobro si je vzeti malo časa tudi za globlje pogovore, da se slišimo, kje je kdo. Bolj kot kvantiteta je pomembna kvaliteta in občutek varnosti, da lahko ob drugem podelimo svoj notranji svet.«

Ločitev, ko so tukaj tudi otroci

»Dva odrasla gresta lahko svojo pot in s tem živita. Kjer so otroci, sploh majhni ali mladostniki, jih razveza na poseben način zaznamuje. Tu je najbolj pomembno, da lahko otroci čustveno ohranijo oba starša. Da se starša ne blatita, ne tekmujeta za pozornost otrok, ne govorita grdo drug o drugem, da ne razčiščujeta svojih bolečin preko otrok in da otroci niso vpeti v njun konflikt.«

Vsak odrasel naj prevzame odgovornost za razpad zveze

»Vsak naj pogleda vase, kaj je doprinesel v zvezo, da se ta ni mogla iziti, kot sta si na začetku želela. Nikoli ni zares v celoti krivda na drugi strani. Dobro je, da ne prelivamo te bolečine krivde za razpad na drugega, ker sem se ujamejo otroci. Če je mama prepričana, da je za ločitev kriv oče, bodo to otroci čutili, slišali in težko bodo v miru razvijali in krepili odnos z očetom.«

Vedno morajo biti v ospredju potrebe in koristi otroka

»Marsikje koristi, potrebe otroka niso v ospredju, ampak gre za preigravanje lastnih bolečin, potreb staršev, to so res škodljive situacije. Nujno je postaviti potrebe in korist otroka na prvo mesto skladno z njegovo starostjo, situacijo. Starša naj presežeta lastne bolečine, potrebe po izkazovanju moči, da lahko poskrbita za otroka, njegov čustven in kognitiven razvoj.«

Ko se v primeru ločitve starš bolezensko naveže na otroka

»To je lahko čustvena zloraba in zadovoljevanje lastnih potreb in želja na škodo otroka. To so kompleksne situacije, ki jih je treba videti celostno. Včasih se tudi po razvezi nadaljuje nasilje preko sodnih postopkov.«

Manjši otroci se običajno bolj varno počutijo ob mamah, sčasoma se krepi tudi navezanost z očetom. Zdaj je »moderno«, da so otroci pri vsakem staršu polovico časa, pri delu pa vidimo, kako pomembno je, da ima otrok svoj dom, svojo bazo in reden stik z obema staršema.

Ko je eden od staršev nasilen

»Tudi, če je en starš nasilen, ima načeloma pravico do stikov, razen ko se ugotovi, da ti stiki otroku niso v korist. V takih primerih je nujno sprožiti postopek prijave na pristojni Center z socialno delo ali na policijsko postajo. Kar se tiče otrok, je glavno vodilo vseh zakonov korist otroka. Psihično nasilje je težko dokazati, fizično je malo lažje, ker se vidijo posledice. Postopki so običajno zoprni, dolgi, ampak funkcionirajo. Treba je vztrajati, prav je, da se vključijo službe in sčasoma se sestavi celotna slika.«