Za pridelek na vrtu plevemo in pobiramo polže. Podobno je v zakonu.

Oddaje | 08.06.2021, 08:12 Rok Mihevc

Začeli smo nov cikel Družinskih katehez. Natanko leto nas loči od Svetovnega srečanja družin v Rimu. Po vsem svetu se bomo pripravljali s poglabljanjem papeževe spodbude Radost ljubezni. V prvi oddaji s podnaslovom »Hoditi skupaj« je Marjana Debevec gostila zakonca Vilmo in Danija Siter ter duhovnika Rafka Klemenčiča.

V epidemičnem letu, ki je za nami, smo močno izkusili, da je včasih težko, celo nemogoče, da si sam. Zakaj je pomembno, da smo skupaj?

Vilma: »Nikoli nihče ne živi sam, nihče ni otok. Se mi pa zdi, da je velika težava v tem, da je težje živeti skupaj, kot je bilo včasih. Da so ljudje znali biti bolj potrpežljivi, ali pa so potiho živeli v trpljenju, kar pa spet ni prav. Sedaj imamo priložnost, da se o teh stvar pogovarjamo in rastemo v tem. Živeti skupaj ni nekaj, kar bi bilo lahko ali samoumevno. Tako zelo kot mi potrebujemo drug drugega, potrebujemo tudi Boga. To gre skupaj.«

Dani: »Živeti skupaj ni enostavno. Kdo pa pravi, da znamo živeti skupaj? Prizadevamo si. Obljubili smo si, poskušamo vedno znova, četudi smo na tleh in pademo. Vedno znova imamo priložnost, da začnemo novo pot. Potrebno je govoriti o tem, da nismo Boga prijeli za brado in doktorirali o teh odnosih. Vedno znova so pred nami izzivi. Skupaj smo na poti z Bogom in družino.«

Prisluhnite celotni oddaji "Družinska kateheza"

Zgodi se, da po se po več letih v zakonu počutiš osamljenega, kljub temu, da si skupaj.

Dani: »Zakon je podoben vrtu. Če želimo sad, pridelek, oz. imeti nekaj od našega truda, ga moramo redno obdelovati. Če se ne trudiva v zakonu, ne moreva pričakovati, da bo rodoviten, da bo ratalo nekaj lepega. Tako kot v vrtu, če ne bi delali, bi se lahko samo pod nosom obrisali za pridelek. Ljudje ne vedo, da je treba delati, si prizadevati, se ugrizniti kdaj v jezik, stisniti zobe ... to je stalna dinamika v zakonu.«

Tisto, kar res zaznamuje sodobnega človeka v katerikoli družini, je samota. Odkrivam, kako velika je ta samota in na koliko načinov iščemo ljudje tolažbe, da bi jo nadomestili. To je lahko vstopno mesto za krščansko oznanilo, da nismo sami in smo občestvo »po defoltu«.

Papež Frančišek nas vabi, naj se z ljubeznijo zavzamemo za družino, da ta ni težava, ampak priložnost

Rafko: »Gre za pastoralno spreobrnenje, da se najprej mi sami spreobrnemo v naših pogledih, da očistimo naša očala, kako gledamo na sodobnega človeka. Mi kristjani gledamo, kako živimo in kako se praznijo cerkve in tu je skušnjava, da bi nasedli na ta zunanji videz in bi se postavili v obrambno držo in rekli, »da smo tukaj varuhi resnice, svet pa je tam zunaj in je zavozil«. Moramo obrniti ta pogled, prositi za ta dar Božjega usmiljenja v nas samih, ki ni popuščanje, ampak dar pogleda, da za temi fasadami opazim seme dobrega in tudi stisko. Spodaj je veliko dobrega in včasih gremo v naših velikih programih mimo konkretne družine in osebe.«

Vilma: »Zdi se mi, da so mnoge strukture tako okamenele in okostenele in imajo »pošlihtano« vse v svojih očeh, da ni več prostora za nekaj novega. Lahko bi rekla, da občutim, da obsodbe zasedejo tistega, kamor bi bilo treba poklicati na novo. Res je potrebno spreobrnjenje vseh, duhovnikov in vernikov.«

Zakaj je pomembno ostati na zakonski poti, četudi imamo omejenosti, neuspeh? Zdi se, da vedno pademo na istem bananinem olupku? Zakaj je pomembno se vedno znova pobrati in iti naprej?

Dani: »Kristjani imamo velik privilegij. Vedno znova, ko zaznamo, da smo obstali na neki točki, ko ne rastemo in se duhovno ne krepimo, imamo priložnost začeti znova in vztrajati. Četudi pademo, vedno znova lahko začnemo. In kot piše papež, pomembno je, da se ne odpovemo prizadevanju za polnost ljubezni. Tudi v zakonu se ne moreva odpovedati prizadevanju, češ, »da se ne da, da sva vse poskusila«. Te stvari se na notranjem duhovnem področju ne rešujejo s človeško pametjo in logiko. Priznam, da sem na tleh, slaboten in nemočen. To vidim kot prizadevanje za polnost ljubezni. Najprej pri sebi, potem v občestvu, ki ga imava kot mož in žena, v skupnostih ...«

Rad bi, da bi ljudje začutili sporočilo lepote poročenosti. To ni stalna vznesenost o užitku in lepoti. Nič nam ne manjka, uživava sto na uro. Figo. So trenutki megle, toče, suše, mraza, ledu, pa so trenutki sonca, lepote, mavrice, ko se ti zdi, da se da uživati ta trenutek. Ne obupujem, ko je zmrzal.

Vilma: »Največji problem v takih trenutkih je to, da večina ljudi takrat gleda na napake drugega. Dokler bomo žene upale, da »bo on to naredil«, se ne bo pač nič spremenilo. Ne bo, ker je nemogoče. Tukaj je treba opolnomočiti lastno osebnost, da me je Bog naredil s svobodno voljo in da se lahko odločim, da jaz želim biti drugačna, boljša in želim nekaj konkretnega narediti za to, da se bo on bolje počutil. Tukaj je skrito novo upanje tudi za tiste, ki velikokrat obupujejo. Takrat je treba zdržati, ker to pomeni, da se držim tistega, kar sva si obljubila tudi takrat, ko je težko. In da ostajam v varnem koridorju. Treba je obnoviti odgovornost do danih obljub, ker je preveč ranjenih otrok in ljudi.«

Kaj pa, če si eden želi, na drugi strani pa je pasivnost?

Vilma: »Če vidiš, da nekdo drsi v apatijo oz. odtujenost, pasivnost, se moraš vprašati, kaj bi mu pomagalo, se moraš vživeti v njega. Verjetno je že velikokrat doživel, da tisto, kar je poskušal, ni bilo slišano. Nekje je vzrok. Nikoli ni samo v enem vzrok. Vem, da jaz ne morem vplivati na drugega, če se ne mislim spremeniti."

Kako pomagati zakoncem, da bodo v sebi našli hrepenenje in jih skušali uresničiti, o vlogi zakonskih skupin, ki so gibalo in pomagalo današnjim družinam in kako se povezovati v župniji pa prisluhnite v posnetku oddaje »Družinska kateheza.«