Razumevanje skrivnosti Evharistije je lahko težavno; kristjani nismo ljudožerci

Svetovalnica | 03.06.2021, 13:20 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo govorili o pomenu praznika sv. Rešnjega telesa in krvi in mestu evharistije v našem vsakdanjem življenju. Z nami je bil jezuit in profesor na Teološki fakulteti dr. Ivan Platovnjak. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Primarni zakrament za nas, kristjane, je krst

»Po milosti krsta smo sprejeti v ljubezen med Očetom in Sinom, smo posinovljeni, pohčerjeni, postanemo zmožni živeti ta odnos Jezusa Kristusa z Očetom v moči Duha. V tej milosti zakramenta sv. krsta zmoremo obhajati v skupnem duhovništvu sv. evharistijo, zahvalno daritev, v kateri se združujemo v tej veri in postajamo na zakramentalni način deležni Jezusovega odrešilnega delovanja, njegove smrti, vstajenja, njegove zmage nad zlom in grehom. Deležni smo te njegove ljubezni, ki se nam v polnosti daje in se tudi ponavzočuje v tem zakramentu.«

Sv. Janez Damaščan je rekel, da kruh in vino nista le podobi telesa in krvi Jezusa Kristusa, temveč sta samo telo in kri Jezusa, združeno z božanstvom. Jezus ni rekel, to je podoba moje krvi, rekel je: to je moja kri.

Razumevanje te skrivnosti je lahko težavno; kristjani nismo ljudožerci

»Pri razumevanju te skrivnosti nam lahko pomaga pogled vere, zaupanja v Jezusove besede, v to, da se nam je želel povsem dati, darovati. Če želimo ta zakrament povsem razumeti v človeški logiki, se ne moremo čuditi, da so nas že v začetku kristjane obsojali, da smo ljudožerci. Ko je začel Jezus razlagati to skrivnost, kdor Njega jé, bo deležen večnega življenja, življenja v Njem, je to zvenelo kar pretrdo. Vsi Njegovi učenci niso mogli dojeti izrečenega.

Neka mama me je vprašala, kaj naj reče sinu v 5. razredu, ko jo vpraša: smo mar ljudožerci? Ni enostavno prav doumeti, kako uživamo Njegovo telo in kri in hkrati ne jemo Jezusa Kristusa kot bi jedli drugega človeka, ampak je tu navzoč resnično poveličani Kristus za nas in se nam daje na ta Njegov Božji način, ki ga ne moremo povsem razumeti.«

Utihnimo in naj nas Duh razsvetli

»Skrivnost uživanja Njegovega telesa in krvi lahko razlagamo na različne načine, a pomembno se mi zdi utihniti, dopustiti, da nas Duh poučuje. Na binkošti je Jezus, preden je odšel, rekel: dajem vam Duha. Dal nam je Duha, da bi nas On učil to razumeti, kako se na ta način zedinjamo s Kristusom, postajamo Njemu podobni, da bi zmogli živeti to Njegovo ljubezen, živeti v tej poslušnosti Očetu, Besedi, živeti to, kar je Jezus rekel, da bi postajali podobni Očetu, usmiljeni, kot je On usmiljen, popolni, kakor je On.«

Obhajila ne smemo ločiti od evharistične daritve

»Pomembno je celotno evharistično obhajanje: od besednega do evharističnega bogoslužja, da v evharistični molitvi jasno pokaže, da mi vsi, ki smo tam zbrani, skozi to spremenjenje postajamo eno telo, Kristusovo telo, da postajamo še globlja Kristusova navzočnost v tem svetu. Rabimo hrano, moč, okrepčilo, kot pravi sv. Tomaž Akvinski, da se okrepčano na tej poti, da se še bolj združimo kot ena družina.«

Prepoznavno znamenje kristjanov je: ljubite se med seboj, kakor sem vas Jaz ljubil

Obhajilo pomeni tudi občestvo, da postajamo eno v veri, eno v ljubezni, vedno bolj Kristusovi, da postajamo Njegovo Telo. Tu ni samo Rešnje telo, v resnici je celotna vera občestva, ki se krepi, raste, ta ljubezen med seboj. Prepoznavno znamenje kristjanov je: ljubite se med seboj, kakor sem vas Jaz ljubil. Če to ne raste, potem lahko začnemo jemati obhajilo nekaj magičnega, nekaj izvzetega iz celotnega življenja s Kristusom in v Kristusu, življenja tega odnosa Njega do Očeta v moči Duha.«

Trudimo se živeti v ljubezni, spoštovanju, da bi bili zmožni videti stvari na Jezusov način

»Papež čudovito pravi, da je vera gledati, videti na Jezusov način, v Njegovem duhu. Evharistija kot taka nas prenavlja, da bi lahko to, kar smo postali po krstu, vedno bolj postajali. Zato je pomemben zakrament sprave, spovedi in vsi zakramenti, ki nam pomagajo to zaživeti. In predvsem, da je prav umolkniti pred to skrivnostjo, jo adorirati, da lahko vstopimo v to resničnost Kristusove vstajenjske navzočnosti, ki nas združuje, nam želi pomagati, da bi zaživeli to bratstvo, sestrstvo, na katerega včasih kar pozabimo.«

Če smo bratje in sestre, smo Kristusovi

»Papež v zadnji encikliki Vsi bratje še posebej poudarja, da je razpoznavno znamenje, da res verujemo v Kristusovo navzočnost, prav to, da postajamo bratje in sestre. To pomeni, da gremo preko tega, kar nas ločuje in vidimo, kaj je glavno poslanstvo kristjanov tudi v odnosu do drugih ver, do neverujočih, da iščemo tisto, kar nas povezuje, da začutimo bratsko, Kristusovo, Očetovo ljubezen. Kot pravi papež: »Vaš Oče, moj Bog, daje soncu, da sije nad vsemi, daje dež za vse, nikogar ne izključuje, On daje krivičnim in poštenim, On daje!« Tako tudi evharistija: ne da izključujemo, ampak pomagamo ljudem, da sprejmejo to zdravilo, moč evharističnega obhajanja, da postajamo ena družina, da se združujemo v tej Ljubezni.«

Duhovno obhajilo v času epidemije

»Kako pomagati človeku, da se ne bi čutil izključenega iz te Božje ljubezni, ker ne more k obhajilu? Z duhovnim obhajilom smo na molitven način deležni Kristusa in njegove evharistične milosti. Nevarno je, da besedo duhovno vzamemo kot nekaj nestvarnega. Sv. evharistija, ki je stvarna, je gotovo ena posebna milost. Evharistija in obhajilo spadata v samo evharistično daritev kot tako. Zato so škofje v drugem valu epidemije ponudili možnost, da spremljamo sv. mašo na daljavo, potem pa gremo v cerkev (pred cerkev) k obhajilu. Vsakemu človeku je bila dana možnost, da se lahko zedinja s Kristusom, postaja eno z Njim in Mu postaja vedno bolj podoben.«

Ko se ena vrata zaprejo, nam Bog odpre druga, ponudi drugo možnost

»S tem vidimo, kako nas Bog v svoji dobroti vedno preseneča, kako nas ne pušča samih, nas nikoli ne izključi iz svoje dejavne ljubezni, iz svojega odrešenjskega načrta za vsakega od nas. Bodimo odprti, da vidimo, na kako različne načine je On z nami in nam želi pokazati svojo resnično ljubezen.«

Jezus v sv. obhajilu je naše zdravilo, tisti, ki nas ozdravlja

»Vseeno je, ali Ga prejmemo z rokami ali z jezikom. Ne grešimo samo z rokami, tudi z jezikom, ušesi. Sv. Jakob pravi v svojem pismu, da jezik najbolj greši. Kako se zavedati, da ko na jezik prejmem obhajilo, ga sprejmem na tisti organ, ki največkrat naredi največ zla. Preprosto sprejeti Jezusa, ki me želi zdraviti. Vsi potrebujemo Božje usmiljenje in Božjo dobroto.«