Škof Anton Jamnik | (foto: SŠK)
»Ne le ideje, imeli smo sanje o samostojni državi«
Novice Petra Stopar
O tem, kako je pokojni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar pred 30 leti naredil vse za Slovenijo in kako so kristjani prispevali k procesu demokratizacije države, smo se pogovarjali z ljubljanskim škofom dr. Antonom Jamnikom.
Iz česa smo izšli?
Po besedah ljubljanskega škofa Jamnika smo Slovenci pred osamosvojitvijo živeli v totalitarnem sistemu komunistične Jugoslavije, v katerem ni bilo prisotno le materialno, ampak tudi duhovno nasilje nad človekom. »Ampak zdi se, da je bilo v teh najtežjih časih ogromno duhovnih poklicev, bistveno več kot danes. Recimo, v sedemdesetih letih je bilo po dvajset do štirideset novih maš, kar pomeni, da je krščanstvo ostalo močno,« je menil.
Ne toliko ideja, to so bile sanje
Sam se je s sanjami ali mislijo o osamosvajanju prvič srečal v gimnazijskih, še bolj pa v študentskih letih, med predavanji v Dragi ali ob branju literature iz Argentine, med drugim s strani Marka Kremžarja, ob spremljanju dogajanja v Kanadi, kjer je bil kardinal Alojzij Ambrožič.
Ko je bil med letoma 1987 in 1990 kaplan v Kočevju, so ga ljudje svarili pred zahajanjem v Kočevski rog ali Gotenico. »Rekli so, da tam ni zaprto in da lahko grem, ampak da mi bo sledil avto, če bom šel od Željn proti Krenu in Macesnovi jami. Če pa boš zašel v Gotenico ali Kočevsko Reko, te pa ne bo več nazaj. Tudi nihče ne bo rekel, da te več ni. Preprosto ne obstajaš. To niso samo neke zgodbice. Nekateri, ki so se morda samo izgubili ali čisto ponesreči tam pojavili, jih ni bilo več. Ni bilo niti poročila o tem, ali je živ ali mrtev,« je pripovedoval. Takrat je v Kočevju spoznal veliko ljudi, ki so imeli izkušnjo strašne zaprtosti, obenem pa tudi volje, da se pojavi nekaj novega.
Papež Janez Pavel II. se je samo v času vojne za Slovenijo več kot šestkrat osebno oglasil, bodisi v času avdience bodisi na konzistoriju ... To je bilo izjemno.
»Nadškof Šuštar je takrat naredil vse«
Leta 1991, ko je bil tajnik ljubljanskega nadškofa Šuštarja, se spominja 29. junija, časa vojne za Slovenijo: »Pride klic, da želi dr. Bučar, predsednik parlamenta, nujno priti k nadškofu. Sestanek je bil takoj. Dr. Bučar je dobil informacijo, da bodo 30. junija bombardirali Ljubljano. Z nadškofom sta bila sošolca in prijatelja še iz škofovih zavodov, čeprav vsak svojih pogledov. Iz semenišča smo nato takoj hiteli na škofijo. Potem pa faksi in telefoni – od Janeza Pavla II. do Nemčije, Avstrije, Švice, Londona, skratka ... tistega popoldneva je faks pregoreval. Več sto faksov je šlo na vse konce. Papež Janez Pavel II. se je samo v času vojne za Slovenijo več kot šestkrat osebno oglasil, bodisi v času avdience bodisi na konzistoriju ... To je bilo izjemno.«
Izjemen diplomat, pa tudi mehka duša in človek vztrajne molitve
Na dan, ko je bila napoved bombardiranja Ljubljane, je nadškof Šuštar v stolnici daroval sveto mašo. Takrat je dejal: »V Božjih rokah smo.« Na vprašanja novinarjev, ali se nič ne boji, je odgovoril: »Mi smo naredili to, kar je potrebno. Nismo odvisni samo od sebe, Bog je stvarnik zgodovine. On nas vodi. Zaupajmo, zaupajmo, molimo.« Po vojni je šel takoj na Brezje in izročil slovenski narod v Marijino varstvo. Pokleknil je pred Marijino podobo in molil.
Še leta 2006 in 2007, pred smrtjo, ko je prebival v Zavodu sv. Stanislava, je »imel kolena krvava, toliko je klečal pred posteljo, kot otrok. So mu tudi zdravniki rekli, da ne sme več klečati, ker so bile na kolenih že takšne rane«. Kljub vojnemu času in obiskom je vedno zjutraj vstal ob pol petih, nato so molili hvalnice, imeli sveto mašo, potem je bila dnevna molitvena ura, malo pred sedmo zajtrk, sledilo je delo, po kosilu je molil rožni venec, nato je popoldne imel obiske, zvečer od osmih do devetih spet skupna molitev v kapeli nadškofije ...
Škofa Jamnika je zelo prevzelo to, da je bil nadškof Šuštar po eni strani izjemen diplomat in profesor, po drugi strani pa »mehka, blaga duša«. »Tudi marsikaj ga je zelo bolelo in prizadelo. Čutil je bolečino, včasih mu je bilo tako težko. Ampak potem se mi je zdelo, kot da bi na kolenih zaplaval v en drugačen svet, ki mu je dal moči, da je ta svet videl čudovit, lep,« je še povedal.
