Janez E. Rus | (foto: Osebni arhiv)
Janez E. Rus: Stalno na poti
Via positiva Nataša Ličen
Duhovnik, odgovoren za duhovno pastoralo pri mednarodni skupnosti Emanuel, že tri leta deluje trenutno v Munchnu, kjer je sedež skupnosti. Ima pa več tako imenovanih hiš na različnih delih sveta, zato je Janez E. Rus stalno na poti.
Zaradi epidemije je potovanj manj, kljub vsemu pa je lansko leto obiskal vse kontinente. »V našem svetu je veliko beganja, ker je pre-malo Boga«, pravi Janez E. Rus. »Izpolnjeni bomo res šele takrat, ko bomo združeni z Bogom, do takrat pa smo stalno na poti.«
Če želimo imeti dobro pastoralo, je potreben tudi osebni stik. Človeški dotik mora biti konkreten, ne samo preko ekrana.
Ali v tujini lahko bolj odprto delujete in osebnostno rastete?
»Vprašanje je, če duša raste oziroma je bolj odprta, če je nekdo v mednarodnem svetu. Za osebni razvoj posameznika je mednarodna izkušnja zelo bogata in za nekoga, ki se šele postavlja, nujna, bi celo rekel. V svojem poslanstvu, ki bi ga je Bog trenutno zaupal, pa ne vem, če pride zaradi tega do večje odprtosti ali razpetosti duše, kot jadra jadrnice. Vsaka vrsta službe ima svoje dragocenosti in bisere ter seveda križe.»
»Prepoznavam pa, da v meni na veliko bolj jasen in oster način raste želja, biti v polnosti otrok Katoliške cerkve. Na račun tujine je identiteto, sem Kristusov v Cerkvi, lažje doživeti, ker smo manj obremenjeni z lokalnimi tradicijami, kakorkoli so žlahtne, dobre in jih želimo negovati. Očaran sem nad bogastvom tradicij po različnih delih sveta, v končni fazi ostane, da smo ljubljeni Očetovi otroci povsod. Pomembno je Jezusovo delo in to, da se mu pridružimo. Ta vidik pa v stalnem stiku z nedomačim okoljem bistveno bolj pride jasno pred oči.«
Ko smo izven Evrope, se lahko srečamo s polnostjo veselja. Takšna je moja izkušnja. Izstop iz zahodnega sveta je zame izstop iz radikalnega in velikokrat militantnega racionalizma.
V oči bode zahodna potreba po absolutnem obvladovanju in nadzoru življenja
»Mi poznamo vse odgovore. Pri nas je vse »splanirano«, vse nam je jasno. Znanost maltretira od začetka do konca vse naše življenje. Ko pa pridemo izven zahodnega sveta srečamo ljudi naravne vere, ki se ne zanimajo za racionalistično ideologijo, ampak v preprostosti vsakdanjega življenja, ki je včasih za naše razmere revno in ubogo, ohranjajo mega veselje in takšno zaupanje v Boga, ki je preprosto nalezljivo. V Afriki, J in Srednji Ameriki, v Aziji preprosto ne moreš živeti na isti način, kjer je vse jasno in predvideno, kakršnega živimo v Evropi. Takšni stiki razorožijo.«
V Evropi imamo vsega dovolj, pa toliko jamranja. Izven evropskih prostorov jamranja ni toliko, tam je veliko več duhovnega bogastva, od katerega se lahko učimo.
»Ne vem, od kod nam takšno mnenje. Kaj je pomembnejše, bratsko izkazovanje spoštovanja in ljubezni, bratu v Kristusu z rokovanjem ali kje bom najhitreje prišel do vode, ko si sežemo v roke, da si lahko čim prej kje umijem roke, v strahu pred okužbo? V enem letu smo prišli do takšnega totalnega racionalizma. Dezinfekcija na vsakem koraku in puritansko obvladovanje nas bosta obvarovalo pred vsem hudim? To se mi zdi duhovna zabloda. Najbolj nevarno se mi zdi pri vsem, da bi si postavili nov kulturni standard. Da si ne bomo izkazovali spoštovanja z spoštljivimi dotiki? Je materija pomembnejša od osebnega stika? Znanosti, strogi znanstveni ravni, je treba dati samo tisti prostor, ki ji gre. Naša življenja so mnogo širša in skrivnost človeške osebe, njene izpolnitve in svobode, je mnogo širša od strogo znanstvene ravni.«
»Izkušnja Kristusa je univerzalna. Četudi v tisočih odtenkih, vendar ena in ista. Imamo eno in isto Bogu podobnost, s katero smo zapečateni. In, ki v končni fazi, deluje navznoter in nam vliva hrepenenje po tem, da bi v polnosti in v svobodi vstopali v življenje. To je neodvisno do države, od kulture, jezika. Ta naša skupna človeška naravna je vse-razumljiva, onkraj kultur in jezikov.«
