Natalija Spark, Slovenka leta: Če smo gotovi vase, čeprav uokvirjeni, smo svobodni.

Naš gost | 08.05.2021, 18:00 Nataša Ličen

Naziva ni pričakovala, pravi Natalija, izbor je bil med vsemi ostalimi življenjskimi zgodbami žensk, zanjo veliko presenečenje. Se pa ob prejemu laskavega naziva počuti dobro, ljudje jo pocrkljajo, pravi, ji ga glede na njeno delo in življenje priznavajo.

Natalija Spark je univ. dipl. pedagoginja, andragoginja, magistrica psihosocialne pomoči in tolmačka slovenskega znakovnega jezika.

Ne bom dovolila trpljenja otrok, ne bom dovolila njihovih zlorab. To sem si obljubila že v otroštvu. Ker sem imela tudi sama zelo slabe izkušnje.

»Gluhota je nevidna invalidnost, nepoznana in tako zelo drugačna. Od majhnega sem bila tolmač svojima staršema, kar je bilo zame sprva veliko breme. Odkar je to moje poklicno področje, zadnjih dvajset let, si prizadevam, dovolim si vzeti to pravico in pri tem sem neomajna, da razširjam sporočilo, pustite otroke pri miru. Dovolimo jim otroštvo, gluhe osebe naj si poiščejo tolmača. Ker sem otrok gluhih staršev, vem, kako veliko breme je to lahko za otroka.«

Psihosocialno svetovanje Naos: »Ko preučujem osebe z gluhoto prepoznavam, da jih ostala družba še vedno ne zna prav vključevati. Prevečkrat se zgodi, da slišeči govorijo o njih, kot bi jih ne bilo zraven, ne vidijo jih. Tako kot je strah gluhe, da ne bodo razumljeni in slišani, je strah tudi slušeče. V mojo prakso prihaja vse več gluhih oseb, čeprav je moja praksa namenjena širokemu naboru. Opažam pa, da so se gluhi začeli zavedati te možnosti, da lahko vstopijo v prostor, kjer bodo varni, kjer se bodo lahko izrazili na svoj iskreni način, brez posrednika, brez tolmača, brez strahu ali bodo razumljeni in sprejeti. Tako se lahko izrazijo v vsej polnosti svojih težav in potreb ter da lahko najdejo osebo, ki pomaga in nudi pomoč. Kako srečni so ob spoznanju, da so lahko to kar so, brez razlag in strahu.«

Velikokrat rečejo gluhe osebe, kako mirni so v sebi. Lahko se izklopijo. Tišino, ki je slišeči ne znamo imeti, jo oni imajo in jo odlično obvladajo. V tem imajo prednost.

»Popolno, vse prav in najboljše. Kako čudno je, če ženska kdaj dvigne glas in pove, kaj je prav, takoj postane nebodigatreba in konfliktna ženska. Popolnosti ni. Ves čas nekaj iščemo in si s tem nalagamo bremena. Pravila morda niso tolikšen problem, bolj je težava v negotovosti, v poti brez konca. Znotraj okvirov lažje zdržimo. Kljub krizam in preprekam uživamo življenje. Če smo gotovi, čeprav uokvirjeni, smo svobodni.«

»Zgodnja odraslost je morda v določenem pogledu lahko prednost. Če so okolja krasna in so otroci zaviti v vato, pa jih ob tem lahko ne opremimo za življenje. Kljub trdemu otroštvu je lahko le-to tudi lepo. Ljudje nismo narejeni samo za uživanje, življenje je narejeno za neko stalno neugodje, če karikiram, pa vendar si v tem neugodju znamo narediti tudi lepe trenutke. Zdravo okolje nas zaščiti, jaz žal nisem bila, v družini je bil prisoten tudi alkohol. Kjer je alkohol, sta pogosto tudi revščina in nasilje, to se kar navezuje, in potem sem bila zaznamovana še z gluhoto. Prav slednja etiketa me je najbolj prizadela, ker so mi odrasli govorili, da iz mene nikoli nič ne bo. Prav to mi je dajalo moč upora. Postala sem močna, kljub številnim padcem.«

Iz zelo težkega se rojeva neka trma. Ljudje imamo v sebi močno silo, če si le dovolimo, da se izrazi.

»Misel je ključna. Največji ključ našega končnega dejanja. In prav tiste najbolj temne in mračne misli se najraje usedejo v nas, in mi jih ruminiziramo, kar je najslabše. Tlačimo se in temu primerno je tudi naše počutje in vedenje. Temačne misli so kot lepilo, ki se prilepijo na nas. Neprestano premlevanje, gnetenje, pretakanje slabih misli, je najtežje odstraniti. Se pa da, z veliko volje in podpore. Ni lahko preprosto reči, ne bom se pustil, da me negativno potegne vase, posvetil sem bom čemu lepšemu. Toda vseeno, z lastno aktivnostjo lahko prekinemo tok negativnih misli, naši možgani so tega sposobni. Vendar je za to potrebnih na tisoče in tisoče ponovitev, da negativno misel v trenutku zmoremo spremeniti v pozitivno. Saj pravijo, da je žal depresija prehlad sodobne družbe. Še vedno obstaja tudi stigma duševne stiske.«

»Rada imam tolmačenje, trenutno bi se sicer rada še bolj posvetila psihosocialni pomoči. Mi je pa tolmačenje v resnično veselje, znakovni jezik je nekaj tako lepega. Včasih to težko ubesedim. Čeprav mi je bilo v otroštvu to v veliko breme, pa danes zelo rada tolmačim.«

Znakovni jezik je njihov jezik in čim prej bi se ga moral naučiti vsak starš gluhega otroka.

Natalija Spark je tudi modna oblikovalka. Rada ima urejeno. Svojo strast do ustvarjanja, do galerij, do risanja in širše do kulture, tudi gledališča, prenaša naprej tudi na otroke. Pravi: »Kultura je estetika, lepota in red. Ljudje to potrebujemo, če želimo živeti v polnosti.«

»Neizmerno rada raziskujem svet. Tudi našo Slovenijo, vse bolj me prevzema narava, iskanje miru. Vleče me tudi raziskovalno delo, kaj lahko naredimo, da bi gluhim osebam dali jezik. Govor se začne razvijati že v nosečnosti. Otroci skozi razvoj znajo jezik že v prvih letih svojega življenja. Gluhi otroci pa tega nimajo. Njihov materni jezik je znakovni jezik. Vemo, da če do določene starosti otrok ne osvoji jezika, ga nikoli ne bo ponotranjil. Zato si tako zelo prizadevam, se borim za učenje znakovnega jezika pri gluhih otrocih. Zakaj jih obravnavamo drugače? Znakovni jezik je njihov jezik in čim prej bi se ga moral naučiti vsak starš gluhega otroka. Znak brez gibanja telesa ne pomeni veliko. Besedo lahko pretvorimo v kretnjo ali jo črkujemo, toda to ni nič, če ne dodamo gibanja, mimike. S tem dodamo vsebino.«