Dober oče je tisti, ki je prisoten, v odnosu z ženo, otroki in tudi v širši okolici. Da ima, tisto kar reče in stori, težo.

Via positiva | 06.05.2021, 18:00 Nataša Ličen

Ob aktualnem Jožefovem letu smo k pogovoru povabili Janeza Rifla, moža, očeta šestih otrok, družinskega zdravnika, docenta na Medicinski fakulteti, na Katedri za družinsko medicino, dejaven je tudi v župniji in v občinskem svetu.

Ob vsestranskih vlogah, ki jih opravlja vestno in predano, nas je zanimalo, kako jih usklajuje, lovi ravnovesje med zasebnim in službenim, kaj ga polni in kdo mu je vzor na življenjski poti. V oddaji »Via positiva« smo ga najprej vprašali po vzoru svetega Jožefa.

»Sv. Jožef je ljudski svetnik, tih, pa vendar tako mogoč/en. Je mož akcije in dejanj. Pogosto se mu priporočamo v družini. Vsak oče, če je prisoten, je to največ, kar je lahko. Če je ob tem še tehtna beseda, pa sploh. Tisto, kar rečemo, mora imeti težo. Očetom nam ni treba veliko govoriti, pa smo slišani. Jožef je veliko razmišljal in potem z Božjo pomočjo urejal stvari. Sv. Jožef je za vsakdanje življenje, obenem pa tudi za pomembnejše projekte, ob prvi službi recimo, za hišo, bivališče.«

Očetom morda res ni treba veliko govoriti, da smo slišani. Morajo pa biti besede, ki jih izrečemo, tehtne.

»V nekaj letni hoji priprave na zakon (ki se mi zdi zelo pomembna, da postavimo okolje, v katerem bomo vzgajali otroke) sva se z ženo spoznavala, seznanjala in se veliko pogovarjala o odnosih, o razlikah med moškimi in ženskami, o vzgoji, prebrala tudi kakšno knjigo. Žal sem pozabil naslov knjige, v kateri je bil opisan koncept prožne vzgoje, in mi je bila še posebej všeč, da pri vzgoji nismo ne prestrogi in ne permisivni, pretirano popustljivi. Pravila je treba postaviti, toda niso sama sebi namen, imajo svojo vlogo, v skladu s situacijo se jih tudi prilagodi, človek je prvi.

Že pogovor vnese ljudem upanje. Za mnoge je obisk pri družinskem zdravniku dogodek tedna, ker nimajo nikogar, ki bi si vzel čas zanje.

Obdobja pri odraščanju otrok so različna in izzivi veliki. Vsak od najinih šestih otrok je drugačen. Trudiva se za dobro starševstvo. Važna je »usidranost« v Boga, smo ljubljeni in naše življenje ima smisel, rojeni smo za večnost. Če je Bog na prvem, je vse ostalo na pravem mestu. Kakršnekoli preizkušnje pridejo, se jih da premagati, ali vsaj pretrpeti, ob zavedanju, da ima Bog vedno zadnjo besedo. Hvaležen sem za družino, ki jo imam.«

Z ženo imava blagoslov, da sva oba živela v urejenih okoljih, brez večjih pretresov. Moj oče mi je bil velik vzor. Lahko sva bila ure v tišini, toda intenzivno skupaj. Bil je preprost, a z veliko življenjskih modrosti.

»V ambulanti je treba biti zelo premišljen, to kakšnemu študentu včasih predstavlja kar težavo, ker je treba znati presejati zrnje od plev. Mnogo simptomov si je podobnih in je treba vedeti, kdaj počakati, da se razvijejo in kdaj se je treba hitro odzvati ter poslati pacienta naprej, na hitro pomoč. Že kot študenti smo imeli skupino, v kateri smo se zbirali okrog bolniškega duhovnika Mira Šlibarja v kapeli kliničnega centra. Še vedno smo povezani in se srečujemo v sklopu Združenja slovenskih katoliških zdravnikov. Ne spomnim se, da bi se zaradi svoje vere moral kdaj držati nazaj, da bi vera učila eno, medicina drugo. Izjema je morda ginekologija, ker sem razmišljal, da bi se specializiral morda v to smer, a sta bili oviri kontracepcija in splav. Bog je v mojem življenju na prvem mestu.«