Škof Gregorij Rožman | (foto: Nadškofija Ljubljana)
Spominjamo se, 5. maj
Tone Gorjup
5. maja 1824 je v Haríjah umrl preroditelj, jezikoslovec in duhovnik Franc Bilc. Kot preroditelj je zbiral slovarsko gradivo ter snoval reformo črkopisa in pravopisa.
Na današnji dan leta 1893 je umrl v Ljubljani pesnik in prevajalec Josip Cimperman. Njegova lirika je največkrat hladna. Prevedel je več gledaliških besedil.
5. maja 1945 popoldne je škof Gregorij Rožman zapustil Ljubljano, čeprav sam ni nameraval oditi. To je potrdil njegov tajnik, poznejši škof Stanislav Lenič. Za ta korak se je odločil na poziv koroških duhovnikov, ki so ga nekako moralno prisilili. Po posvetovanju s stolnim kapitljem se je odločil in odšel v prepričanju, da se bo vrnil. Po besedah škofa Leniča je to tudi poskušal, vendar so mu njegovi najbližji preprečili. Z Rožmanovim odhodom je ljubljanska škofija ostala brez ordinarija, vodstvo škofije pa je prevzel generalni vikar Ignacij Nadrah.
Dolgoletni izseljeniški duhovnik Branko Rozman je o Rožmanovem odhodu na Koroško pred leti povedal:„Nekaj dni pred koncem vojne so ga zvabili na Koroško; to je dokazano, češ naj pride, ker bo lahko pred zahodnimi zavezniki branil interese slovenskega naroda. Ko je prišel tja, je zvedel na ordinariatu v Celovcu, da so ga zvabili zato, ker so mu komunisti med vojno obljubljali, da ga bodo obesili ali pa zažgali na Kongresnem trgu. On je hotel takoj nazaj. To mi je pravil duhovnik Nande Babnik, ki je bil njegov šofer. In ko ga je nato čez nekaj dni peljal skozi Celovec, je takrat Rožman ob dveh ali treh vpadnicah proti Ljubelju zahteval: ‚Peljite me na Ljubel. Bom skočil iz avta. Jaz hočem iti domov. Hočem, da mi tam sodijo!‘ To je bila njegova volja.“
5. maja 1984 je v Ljubljani umrl teološki profesot in duhovnik Vilko Fajdíga, doma iz Kamnika. Ukvarjal se je z vprašanji primerjalnega veroslovja in misiologije.
Leta 1985 je v Ljubljani umrla učiteljica, defektologinja in publicistka Angela Vodè. Kot defektologinja je v tridesetih letih učila na posebni šoli v Ljubljani. Zaradi protifašističnega delovanja so jo Nemci zaprli v taborišče Ravensbrück. Po vojni je bila obsojena na Nagodetovem procesu in zaprta 1952. Po več letih iskanja službe se je zaposlila in kot tajnica dočakala upokojitev. Petnajst let po smrti so v knjigi Skriti spomin izšli njeni zapisi, ki razkrivajo stranpota polpretekle politične zgodovine.
