Blaž Lesnik
Miha Močnik
Tone Gorjup
Istospolna skupnost (foto: Gerd Altmann / Pixabay)
Istospolna skupnost | (foto: Gerd Altmann / Pixabay)

Upor v Nemčiji: blagoslovi istospolnih parov, pridiganje žensk

17.05.2021, 08:54 Marta Jerebič

Vatikan je že marca sporočil, da blagoslovi istospolnih parov niso dovoljeni. A več nemških duhovnikov se je uprlo tem navodilom. Tako so minuli teden v cerkvah blagoslavljali istospolne pare, za prihodnji teden napovedujejo, da bodo pridigale ženske. O tem smo se pogovarjali z moralnim teologom Gabrielom Kavčičem.

Vabljeni k poslušanju pogovora.

Mediji so poročali, da so blagoslovi istospolnih parov potekali v več kot stotih katoliških cerkvah. O kakšnem deležu katoliških duhovnikov, in tudi škofov, ki so se uprli navodilom Vatikana, torej govorimo?

Točne številke niso znane, je pa zaslediti to številko, ki se vrti okrog 100 parov. V Nemčiji živi 80 milijonov prebivalcev, od tega se jih nekaj nad 20 opredeljuje za katoličane. Ko primerjamo te številke, hitro vidimo, da gre predvsem za medijski projekt napihovanja dogajanja, v resnici pa je bil ponedeljkov blagoslov statistično zelo, zelo majhen dogodek. Številka 100 v tako veliki Cerkvi, kot je nemška, ne pove nič. Sicer pa se je to izvajalo v kakšnih 7-8 nemških škofijah, ampak brez škofovega dovoljenja v kateremkoli primeru.
Mislim, da gre predvsem za eno hudo klerikalistično dogajanje. Nekateri duhovniki so iz takih ali drugačnih razlogov odmevno začeli s tem projektom blagoslavljanja in ob tem zlorabili kakšen čisto dobronameren istospolni par. Pa res nisem prepričan, da je šlo za veliko pastoralno vnemo, bolj za neko razkazovanja upora, nekako revolucionarnega kova.

Na družbenih omrežjih je zaslediti kar nekaj mnenj v zvezi z blagoslovom istospolnih parov, med drugim, da blagoslavljamo živali, pa rože, zakaj torej ne bi mogli blagoslavljati še istospolnih parov. Kako Vatikan odgovarja na to in kako na drugi strani duhovniki, pa tudi nekateri škofje, utemeljujejo svoje stališče za blagoslov istospolnih parov?

Bom dal primerjavo, da bomo lažje razumeli, kaj pravi Kongregacija za nauk vere: če me pokliče neko podjetje s prošnjo, da blagoslovim novo proizvodno halo, to seveda lahko storim. Vsekakor pa blagoslova v imenu Cerkve ne morem dati temu istemu podjetju, če le-to v proizvaja nekaj, kar direktno nasprotuje cerkvenemu nauku.
Primerjava je seveda le primerjava in ni najboljša, lahko pa razumemo – če je to komu všeč ali ne, oziroma če to koga prepriča, je drugo vprašanje – lahko pa razumemo, da Cerkev nikoli ne blagoslovi nečesa, kar nasprotuje njenemu nauku.
Tukaj gre seveda za težke dileme, ker gre za človeške odnose. Zato se meni osebno zdi primerjava s psi in avti neposrečena.
Zadeva je odvisna od tega, kako se gleda na istospolne odnose. Kongregacija je ponovno opozorila, da po nauku Cerkve sicer obstajajo dobre stvari, a da v njih nekaj ne štima. Težava, ki jo tudi sam nekoliko opazim, je ta, da se to opažanje, »da nekaj ne štima«, enači z grehom. In greha pa seveda ne moreš blagoslavljati.
In na tej točki se seveda razlikujejo duhovniki, ki so vseeno blagoslavljali istospolne pare: pravijo, da taki pari po njihovem nikakor ne živijo v grehu, ker če se imajo radi, je to to. Od tod njihovo geslo: #liebegewinnt - »ljubezen zmaga«.
Skratka: Kongregacija v imenu Cerkve pravi, da je to greh; nemški duhovniki pravijo, da je to ljubezen. Greha seveda ne moreš blagosloviti, ljubezen pa lahko.

Kakšno je uradno stališče nemške škofovske konference in kaj Vatikan predvideva za uporniške duhovnike in škofe?

Odgovor je enostaven: dvakrat popolnoma nič. Škofovska konferenca se na to temo ni oglasila, celo posamezni škofje niso praktično nič javili, zasledil sem le dva škofa – tudi predsednik nemške škofovske konference –, ki sta vsak po svoje opozorila, da trenutnega dogajanja ne podpirata in da to k ničemur ne pripomore.
Sankcije tudi niso predvidene. Glede tega: prvič, Cerkev ne deluje več na način utišanja, ker to na dolgi rok tudi nič ne pomaga; drugič, nemška Cerkev je gromozanski aparat, tudi finančni, precej povezana z državo. Vatikan, tudi če bi hotel, po mojem ne bi mogel prav veliko doseči. Tretjič, zadeva je pravzaprav zelo majhna. Tresla se je gora, rodila miš. Četrtič, te zadeve so se že dogajale, to ni nobena novost. Petič pa takole: tu gre za četico upornih duhovnikov in pastoralnih asistentov, ki bi jim ponovno opozorilo Kongregacije ali kaj podobnega prililo vode na mlin. Saj vsi vemo, kaj je Kongregacija rekla. Dodatne sankcije in podobno ne bi glede na situacijo nemške Cerkve prinesle ničesar.

Kako je blagoslov istospolnih parov v Nemčiji povezan tudi s politiko in financiranjem Cerkve?

Zopet moramo biti realistični, veliko dejavnikov je tukaj. Ampak prvi med dejavniki, ko gre za sodelovanje nemške Cerkve (tudi protestantske) in države, je zaposlovanje. Katoliška in luteranska Cerkev sta za državo največja delodajalca v državi. In zato se država nikoli ne vtika v notranje cerkvene zadeve.
Če smo konkretni, bi recimo pričakovali, da se bodo Zeleni ali kakšna podobna radikalno napredna stranka glede istospolnih, gender-teorije in podobnega, oglasili. Pa se ni nobeden. Cerkev in država v Nemčiji živita v sumljivi, na trenutke rahlo priskledniški povezavi, zato se Cerkev ne bo vtikala v državne probleme in obratno.

Za prihodnji teden je na pobudo Nemškega ženskega katoliškega združenja v nekaj cerkvah napovedano tudi pridiganje žensk. Kakšno je cerkveno stališče glede tega?

Tu gre za posebno pobudo Skupnosti nemških katoliških žensk – Katholische Frauengemeinschaft Deutschlands – torej neke čisto posebne organizacije znotraj Cerkve, ki je že lani organizirala t. i. Predigerinnentag, »dan pridigaric«. Te gospe izražajo zahtevo po spolni uravnoteženosti v cerkvah, posebej na vodstvenih položajih, in so mnenja, da je najbolj kritična neenakost prisotna ravno v Katoliški cerkvi. Nekateri duhovniki se z njimi strinjajo in bodo omogočili dvanajstim gospem, da bodo med sveto mašo pridigale one.
Cerkev je glede teh stvari jasna: pridiga je pridržana duhovniku ali diakonu. Tudi tukaj, se bojim, gre za sumljiv pogled na hierarhijo (gre za oblast in skrit laiški klerikalizem); gre za pogled na liturgijo kot na prostor kjer to svojo oblast lahko kdo pokaže; gre za nerazumevanje notranje povezave med udejanjanjem Božje besede na oltarju in med oznanjevanjem Božje besede pri ambonu; gre za površen pogled na to, koliko truda in znanja je treba imeti, če se hoče sestaviti dobro, jasno, bogato in učinkovito pridigo.
Je pa v določenih primerih vendarle dopustno, da se pridiga oblikuje tudi kako drugače, tako da tu ni kakšnih posebnih vprašanj. Vprašanje je, kakšen je namen tega siljenja.

Kako na vse to gledajo običajni verniki?

Običajnim vernikom je velikokrat vse to »povsem mimo«. Nemška Cerkev je polarizirana: imamo majhno skupino zelo tradicionalno usmerjenih vernikov in duhovnikov; imamo starejšo generacijo, ki je ostala zvesta Cerkvi; med mlajšimi, ki pa jih je iz različnih razlogov počasi vedno manj, pa vlada polarizacija glede na svetovni nazor. Seveda se med temi najdejo oni, ki na vsak način podpirajo 100% modernizacijo Cerkve, in oni, ki v miru živijo svojo vero in se od vsega tega ne dajo motiti. Ne bi rekel, da bi lahko z enim stavkom opisal mnenje vernikov.

Mnogi že dlje časa opozarjajo, da nemška sinodalna pot, ki razpravlja o vseh teh temah, vodi v razkol. Nemčiji razkol tudi ni tuj, če pomislimo na Martina Luthra. Kaj si torej lahko obetamo v prihodnje?
Zelo enostavno bo – lahko pa se seveda tudi motim – nobene delitve ne bo. Synodaler Weg se trenutno zaključuje, dokumenti so več ali manj že pripravljeni. Če bi jih šli pogledat, bi videli, da gre za dvojne dokumente: pri vsaki temi je predstavljeno mnenje Katoliške cerkve, zraven pa je potem predstavljeno mnenje »nemške Cerkve«. Ker to ni sinoda, ampak sinodalna pot, nikogar k ničemur ne zavezuje. Ti dokumenti, iz večine vidikov zelo problematični, bodo potrjeni, brez da bi pravzaprav bilo kaj potrjeno, in nadaljevala se bo situacija kot do sedaj. Bodoči in mladi nemški duhovniki pravijo, da bo upad vedno večji, dokler ne bodo ostali tisti, ki zares želijo živeti s Kristusom svoje življenje po nauku Katoliške cerkve. Tako da bo ta status quo povsem enak tudi po Sinodalni poti, ker tako ali tako le-ta ne bo povedala nič novega.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svet

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto) Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto)

Škofovsko posvečenje dr. Andreja Sajeta

V župnijski cerkvi v Mirni Peči bo popoldne škofovsko posvečenje prejel novi novomeški škof dr. Andrej Saje. Ob imenovanju je zapisal: »Zavedam se svoje krhkosti in odgovornosti tega poslanstva ...

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...