V imenu vseh, ki neskončno in ponosno ljubijo našo Domovino!

Komentarji | 22.05.2021, 08:29 s. Emanuela Žerdin

Naša država bo kmalu praznovala svoj trideseti rojstni dan. Nisem zgodovinarka niti novinarka ali pomembna politična osebnost, sem le hvaležna naslednica slovenskih junakov in borcev, ki so leta sanjali o svoji samostojni državi in imeli pogum, da v pravem trenutku spoznajo neponovljivo priložnost zgodovinskega trenutka in ga izpolnijo.

Zato si lahko dovolim, da danes spregovori srce, pa ne samo moje, ampak tudi v imenu vseh tistih, ki ne morejo ali nočejo priti do medijev, a neskončno in ponosno ljubijo našo domovino in vidijo v njej zaklad, ki se ga splača ohraniti za prihodnost naših otrok.
Zgodovino zadnjih desetletij slovenskega naroda rada primerjam z zgodovino svetopisemskega izraelskega naroda, ki ga je Gospod zaradi svoje ljubezni do njih, na čudežen način izpeljal iz suženjstva v Egiptu in jih pripeljal v obljubljeno deželo, kjer » teče mleko in med«. Pot je bila vse prej kot enostavna, saj so štirideset let potovali skozi puščavo, a tik pred vhodom v deželo sanj, je nastopila velika kriza in ljudstvo ni hotelo vstopiti v njo, ker so se zbali svoje slabosti in maloštevilnosti nasproti velikanom, ki so tam prebivali. Kljub lepotam, ki so jo tako nazorno opisali ogledniki, je dvom v same sebe, bil tako velik, da so omalovaževali tudi obljubljeno božjo pomoč, ki ni nikoli zatajila.

Obešamo umazano perilo po celi Evropi in kot prosjaki prosimo, da se nas nekdo usmili in reši naše probleme.

Za praznovanje tridesetletnice samostojne države, bi tako majhen narod, kot smo Slovenci, moral pripraviti tridesetdnevno praznovanje zahvalnosti in navdušenja, saj je res veliki čudež, da smo obstali in da smo že trideseto leto na zemljevidu Evrope kot mala zelena pika, kot svoji na svojem. Pa smo naše praznovanje in veselje pokrili s političnimi prepiri, medsebojnimi obtoževanji, porušeno samopodobo in kar najbolj boli – rešitev iz naših sporov smo začeli iskati zunaj svoje hiše, zunaj svoje samostojne države. Obešamo umazano perilo po celi Evropi in kot prosjaki prosimo, da se nas nekdo usmili in reši probleme, ki smo jih sami zakuhali. Ali res tako malo cenimo svoj narod, da mislimo po »puščavsko« – da drugi bolj razumejo našo situacijo kot mi sami, da kot v preteklosti naj rešijo naše težave tisti, ki nas bodo pritisnili k tlom in bomo spet sprejemali njihove zakone in njihove nasvete?! Škoda! Edina sreča je, da prav tujci v nas večkrat vidijo prave kvalitete in pravo moč in lepoto, saj nimajo, kakor mi, očala zamegljena z razkolom in podcenjevanjem drugih... Kaj niso velikokrat prav tuji trenerji prepričali naše igralce tega ali onega športa, da so se otresli kompleksa majhnosti in so potem dosegli neverjetne uspehe!

Verjamem in vem, da v Sloveniji še vedno večini prebivalcev vztrepeta srce ob spominu na čudežno noč, ko je prvič zaplapolala slovenska zastava pred našim parlamentom; srce, ki se zasolzi, ki zasliši pesem »Slovenija, od kod lepote tvoje«; srce, ki je zaljubljeno v lepoto te, od Boga nam podarjene dežele, in srce, ki želi, da bo ta domovina najlepša dediščina prihodnjim rodovom. Vemo, da smo kot narod zelo različni v mnenjih, pogledih, verskem prepričanju in deviznem računu, a nas povezuje to, da vsi skupaj živimo v eni državi in da ne bomo nikoli imeli druge, če to izgubimo. Sami moramo izbrati – ali se prepustiti depresiji puščave, ki vleče nazaj v preteklost, ali pa ohrabriti srce in stopiti na trdo, ali našo pot samostojnosti v prihodnost.

Ne delajte cirkuških predstav iz resnih političnih problemov.

V imenu teh in takih ljudi, ki jih ni samo na tisoče, ampak na sto tisoče, se veselim praznovanja tridesetletnice svoje domovine. Ne moremo vsi kot protestniki iti v glavno mesto, niti se želimo norčevati iz drugače mislečih, saj nimamo časa, ker preprosto moramo delati. Nismo poslanci, da bi lahko nosili svoje stole malo noter in malo ven in delali cirkuške predstave iz političnih resnih problemov. Mi, ki delamo, se moramo vsako jutro klikati, da naši delodajalci vedo, da smo prišli na delo in ne smemo oditi deset minut prej, saj jih ne dobimo plačanih. Zato doživljamo takšno ponašanje, ko si nekdo lahko dovoli, da danes gre na sejo jutri pa ne, ker protestira, kot norčevanje iz vseh poštenih ljudi. Četudi nismo nikoli sedeli v dobro plačanih stolih državnega zbora, vendarle vemo, da imamo moč, da te, ki se iz nas, volivcev norčujejo, nikoli več ne postavimo tja.

Ko so Izraelci potovali skozi puščavo, so se večkrat uprli in niso hoteli naprej, saj je pot naprej bila vse bolj zahtevna in samo srčni ljudje so jo zmogli. Kot je izbrani narod začel žaliti za egiptovskimi lonci mesa in zelja, tako so med nami ljudje, ki še jočejo za jugoslovanskimi lonci, le da so pozabili na vso grenkobo in kislino, s katero so bili prepojeni. Ti ljudje so še zdaj v puščavi in so dovolili, da so jih pičile kače sovraštva, razbijanja, razdeljenosti, pa ta strup nosijo s seboj v obljubljeno deželo in ga izlivajo povsod, kjer se pojavijo.
Letos sem si želela ogledati vsaj tri filme o slovenski osamosvojitvi, a sem ugotovila, da ni niti enega... Tu smo res obstali v puščavi preteklosti, saj ob takih praznikih vrtimo sedemdesetletne stare filme o partizanih in Nemcih ter ne moremo narediti korak naprej.

Manjka veselja, navdušenja, razigranosti duha in srca!

V času epidemije mi je samoto in osamljenost blažila knjiga spominskih fotografij nepozabnega obiska svetega papeža Janeza Pavla II. To je bil eden od igralcev ne športnik, ki je zbral okrog sebe sto tisoč ljudi kot nas je zbral papež, ki nas je imel rad! Nikoli ni nobeno pesem skupaj pelo tako silno mnoštvo, ko smo, kot svojo neuradno himno zapeli našo slovensko pesem »Marija skoz življenje...« Bili smo na vrhu, v višavah, kjer so naše sanje postale resničnost.

In kaj mi najbolj manjka ob letošnjem praznovanju?

Manjka mi veselja, navdušenja, razigranosti duha in srca! Pravkar smo prišli iz še enega temnega obdobja epidemije s corona virusom in čas je, da se drug drugemu spet nasmejimo, pod masko ali brez nje. Vsi – od politikov do umetnikov in do verskih poglavarjev – bi nam lahko pomagali, da bi praznovanje naše tridesetletnice prineslo novo upanje in nov zagon vsem tem sto tisočim slovenskim državljanom, ki jih ni v medijih in v imenu katerih vse to pišem. Dajte nam 30 harmonik, 30 plesov, 30 recitacij, naj opevamo lepoto naše tridesetletne države kot opevajo zaljubljeni možje lepoto svojih dragih tridesetletnih žena! Naj se ve, da živimo v obljubljeni deželi in da je puščava samo še spomin!
Bog blagoslovi Slovenijo!

Sestra Emanuela Žerdin, redovnica iz kongregacije sester Frančiškank Brezmadežnega spočetja.