Slavnostna seja mestnega sveta Mestne obcine Ljubljana ob obcinskem prazniku, na kateri so podelili naziva castna mescanka in castni mescan ter nagrade in plakete mesta. Ljubljanski zupan Zoran Jankovic. | (foto: Anže Malovrh/STA)
Kam gredo Jankovićeve zmagoslavne proslave?
Mojca Sojar
Deževen petek, 7. maja 2021. Sredi dneva, malo pred 13. uro, se pripeljem pred grajsko dvorišče. Vesela, ker varnostniki pod gradom spustijo moj taksi do vrha; presenečena, ker me od avta do šotora na grajskem dvorišču pospremi prijazen gospodič z dežnikom; počaščena, ker me prijazna gospodična usmeri do pravih sedežev. In sedem, pokimam okoli sedečim mestnim svetnikom in pričakam slavnostni prihod župana Zorana Jankovića, ki pod roko pelje oba častna meščana. Seveda bučen aplavz, stoječa ovacija, ki bi se je ne branil niti predsednik države. Prizor pa, kot bi bila častna meščana nemočna starca, ki komaj še stojita na nogah in ju mora župan podpirati. Patetična gesta, ki naj bi potrjevala njegov zelo prisrčen in domač odnos z njima.
Himna, ki jo odpoje Partizanski pevski zbor – ne morem verjeti svojim očem (niti ušesom ne): v času, ko so prepovedani nastopi in koncerti pevskih zborov, zbor tovarišev, ki ni tako maloštevilen, poje, nekateri (seveda!) kar brez mask.
Sledi film, posvečen spominu vseh častnih meščanov Ljubljane, ki so se poslovili v letu in pol od začetka epidemije. Lepo narejen, z veliko pietete in občutka za fine nianse v značajih velikih Ljubljančanov. No, ne vseh, ampak o mrtvih samo dobro.
Vsako leto, torej tisto, ko se udeležim te »zmagoslavne« proslave, bi najraje preskočila naslednje dejanje – županov govor. Cenim, da govori brez predloge, da se niti ne ponavlja v mislih, da mu beseda lepo teče, vendar pa se vsebina že mučno ponavlja – od žice v glavah do domobranskih spomenikov (to vedno izgovori z navzdol povešenimi usti, kot bi izpljunil nekaj ogabnega) in Ljubljane mesta heroja, ki so jo osvobodili zmagoviti partizani na konjih. Poudarjanje zgodovine, ki ji še sam ne more več verjeti, saj je rojen »petdeset i neke«, kot je pel njegov prijatelj Đorđe Balašević.
Ko mine ta obvezni del govora, ki ga želi slišati mestna zveza borcev s podpredsednico in mestno svetnico Julijano Žibert, preide župan na področje, ki ga res pozna: govori o projektih, ki tečejo v Ljubljani, so bili zaključeni ali pa se bodo šele začeli. Ljubljana je res postala veliko gradbišče v malem mestu in župan ve, da ima zasluge za to tudi vlada. Dovolj je moder, da zna sodelovati, če je to v prid njemu in meščanom. Tudi če to ni všeč strankam, ki naj bi bile v njegovi mestni koaliciji, podpira projekte, ki so končno prišli iz zadnjih delov najbolj spodnjih predalov. In tudi ve, da so vse vlade njegove politične opcije prav malo naredile za začetek ali dokončanje določenih projektov.
Sledi podelitev plaket in nagrad po utečenem protokolu, ki letos žal ne dovoljuje, da bi župan osebno čestital vsakemu prejemniku. Vesela sem, da je dobila nagrado mesta Ljubljane Zveza slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, zaradi njih pravzaprav vztrajam na prireditvi. Tudi Vincencijeva zveza dobrote si je za vse, kar je naredila za brezdomce v Ljubljani v času epidemije, zelo zaslužila plaketo mesta Ljubljane.
Za konec naj skočim na začetek: kam gredo županove proslave? Ko na koncu Partizanski zbor zapoje (se zadere) Hej brigade in ob tem vsa dvorana vstane, potem Ljubljana koraka nazaj v svinčena leta; Ljubljana, ki si je želela biti kulturna prestolnica Evrope(!), ostaja v glavah sedanje mestne oblasti miselno ujeta v času, katerega resnica je ostala zakopana v slovenskih hostah, napojenih s krvjo slovenskih deklet, žena, fantov in mož, ki so verjeli vanjo. Pa čeprav vsak v svojo.
Življenje pa gre naprej in raste. Zato bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan ali županja, sedanji ali prihodnja, zmogla preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter nas druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.
Komentar je bil prvotno objavljen na portalu Časnik.si
