Poklon Francu Jezi

Komentar tedna | 07.05.2021, 14:30 Alenka Puhar

Tale maj je kot naročen za komentarje, ki stojijo na križišču aktualnega in zgodovinskega. Vse mogoče se mi utrinja, ampak zmagal je Franc Jeza. Za tem nenavadnim imenom – krstno je najbolj pogosto moško ime med nami, priimek pa… redek in čuden – no, za tem imenom nastopa nenavadna, izrazita in pomembna oseba. Ena tistih, ki v času spomina na osamosvojitev in nastanek slovenske države - zasluži posebno pozornost. Veliko je gotovo ne bo dobil, tako sodim po njegovi dosedanji usodi.

Franc Jeza se je rodil leta 1916 v Hajdini pri Ptuju, umrl pa je leta 1984 v Trstu. Bil je literat in novinar, svetovnonazorsko krščanski socialist. Večino vojnega časa je prebil po taboriščih – najprej je bil v italijanskem zaporu, nato pa v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. Ko se je vrnil v domovino, ga je čakalo grozljivo presenečenje – pred domačim pragom je stalo taborišče. Ni bilo ne italijansko ne nemško, bilo je jugoslovansko. Torej ne nacionalsocialistično, temveč socialistično. Reklo se mu je Sternthal ali Strnišče in v njem so se dogajale grozne stvari...

Ko si je nekoliko opomogel, se je preselil v Ljubljano in se zaposlil pri Slovenskem poročevalcu. Toda njegovo razočaranje nad naravo novega reda je strmo naraščalo. K odločitvi, da tega ne bo več prenašal, je verjetno pripomoglo nadlegovanje Udbe, ki je od njega pričakovalo, da bo ovajal. In tako je pobegnil čez mejo, v Italijo. Preden je poniknil, je imel še dolg pogovor z Edvardom Kocbekom. O njem se je ohranil tale Kocbekov dnevniški zapis: »J. je bil pri meni. Tak, kakor je bil leta 1941. Upornik, nezadovoljnež, hiliast, pravi pravcati fantast. To se pravi: nerealen poštenjak. Pred mano odprl največje vprašanje, pustil sem, da ga je po svoje rešil. Nato sem mu povedal svojo rešitev: diametralno njegovi. Videl sem v njegovih očeh, da me ima za strahopetca, za človeka, ki ga položaj in udobje kvarita in zaslepljata. Nekaj nevarnega se je v njem prižgalo.«

Po nekajletnem životarjenju v taboriščih za razseljene osebe se je Jeza nastanil v Trstu. Preživljal se je s honorarnim delom za radio, časopise, revije. Občasno je pisal tudi prozo in za zbirko črtic je leta 1979 dobil tudi nagrado Vstajenje, to je priznanje, ki so ga ustoličili zamejski Slovenci. Za spominski poklon pa je danes poklican zato, ker je vztrajno spremljal dogajanje doma, ga analiziral – in ves čas priporočal, da se Slovenci osamosvojijo.

Pred dvajsetimi leti sem na obisku pri Borisu Pahorju spraševala o njem in pisatelj mi je rekel: »Jeza je žrtvoval zadnji svoj vinar, da je objavil polemične spise o diktaturi v Jugoslaviji, o uničevanju slovenskega gospodarskega standarda, o svobodni Sloveniji. Njegovi spisi, ki datirajo že iz 1952. leta, čakajo na objavo v knjigi.« In na moje vprašanje: » Vi ste pred kratkim za svoje dolgoletno delo dobili odlikovanje. Komu bi ga vi dali, ko bi mogli?« mi je Boris Pahor odgovoril: "Gotovo bi ga zaslužil pravkar omenjeni Franc Jeza, ki je dolgo let samo honorarno kje sodeloval, se vsemu odrekel za objavo brošur, doživljal vseh vrst šikane in duševne pritiske. Morali bi mu dati zlati znak postumno in ga izročiti gospe Tinki Jeza, ki se je ob njem prav tako žrtvovala za svobodno in demokratično Slovenijo. Leta 1959 me je Milica Strgar z Državnega sekretariata za notranje zadeve povabila na Kidričevo 2 in me zelo skrbno spraševala tudi o Jezi, jaz pa sem ga prikazal kot vsega spoštovanja vrednega človeka. Ne vem, kako je oblast to vzela na znanje, verjetno sem dobil še piko več kot branitelj Franca Jeze."

Dvajset let je od tega javnega poklona Jezi, in čez čas je mož res dobil knjigo svojih spisov, odlikovanja pa nikdar nobenega.