Peter Pučnik: »Družina naj bo varen prostor, v katerem se slišimo in smo lahko spontani.«

Svetovalnica | 19.04.2021, 15:17 Mirjam Judež

V tokratni Svetovalnici smo govorili o stiskah družin v času epidemije. Kako slišimo drug drugega, kdo ustvarja vzdušje in v čem sta lahko mati / žena ali oče / mož razvrednotena? Na daljavo z nami je bil salezijanec in družinski terapevt Peter Pučnik iz Veržeja: »Vzdušje v Veržeju je uredu, žal pa je hiša prazna, kar nas precej boli.« Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Družine nekoč in danes

»Družine, domača ognjišča so bila včasih večja, veliko več časa skupaj, v hiši so imeli manj prostorov, je bilo pa več ljudi skupaj, ogromno časa so preživeli skupaj, ob večerih peli, molili, klepetali, se nasmejali, se tudi igrali. V družinah se je vedelo, kaj kdo dela. Bila je transparentnost, nisi imel kaj prikrivati. Danes ima vsak svojo sobo, starši so od jutra do večera zasedeni, otroci imajo poleg šole cel kup dejavnosti, družina je skozi ves dan razkropljena. Danes imajo še srečo, če se vsaj ob večerih dobi skupaj, pa da je vsaj malo tega prostora, da lahko malo slišijo, poklepetajo, se začutijo kot člani družine. V tem je bistvena razlika.«

Družina mora ponujati varen prostor, kjer se slišimo in smo lahko spontani

»To je res velika moč, če se uspemo slišati med seboj. Ljudje potrebujemo drug drugega, da vem, kaj se z bližnjim dogaja in da drugi vejo, kaj se dogaja z menoj. Kako težko je živeti v hiši, v kateri hodim mimo bližnjega, pa ne vem, kaj se z njim dogaja. Ne pomeni samo, da ni časa, ampak ni varnega prostora, v katerem sem lahko spontan, povem, kar čutim in se drugi zaradi tega ne čutijo ogroženega. Koliko otrokom pomeni, da jih starši slišijo, opazijo! To je za njih zelo pomembno. Dvakrat sem obiskal Čenakolo, dvakrat sem bil v Medžugorju v komuni za odvisnike, ki so povedali, kje se je začel njihov problem: »V družini smo živeli drug mimo drugega.« V družini je to nekaj tako bolečega, da ponavadi nekje udari ven. Potrebno je imeti tako varen prostor, da se lahko izrazim, sem spontan. Če ne smem povedati, kar čutim, doživljam ob drugih, stvari potlačim in kar je potlačeno, prej ali slej udari ven in dela škodo.«

Lik očeta in matere

»Lik matere, žene, ženske in moškega, moža, očeta se izoblikuje v otroštvu iz tega, kar sem jaz prejel iz svoje družine. Starša mi dasta hrbtenico. Gre za težavo, ko so te vloge nekoliko pomešane. Pričakuje se, da bosta moški in ženska delala vse v družini. Spoštujem, da vsak dela tisto, kar je treba narediti, ampak ko moški dela vse, od kuhanja, likanja, popravil … izgubi tisto vlogo trdnosti, na katerega se lahko nasloni žena in otroci. Če bi se moški znal usmeriti na dela, ki jih ona ne more kot ženska in če mož dovoli ženi, da je lahko ona tista, ki odigra predvsem vlogo materinstva, gnezda v družini, ki daje toplino, nežnost, sočutje … je to največ, kar lahko da, tudi najbolj primarno za otroka. Če je žena obremenjena še z vsem, kar bi moral opraviti moški, vsega ne zmore. Enako moški, ki poleg svojih opravlja še ženska opravila, izgublja svojo zdravo avtoriteto.«

Moški v družini naj bo kot živa meja

»V čem je avtoriteta moškega? Ne v tem, da ima zmeraj prav, da naredi vse, kar mu žena reče, ampak da je pojem trdnosti, varnosti v družini. Ko je žena v stiski, da se lahko vanj zaleti tudi z besedami in on zdrži kot steber, v katerega se lahko vsi zaletavajo. Moški je velik takrat, ko uspe držati to svojo hrbtenico moškosti, da se lahko družina nanj nasloni.«

Moški, oče naj bo živa meja v družini. Ne zid, ki odbije, zaboli, ko se zaletiš vanj. Živa meja je jasno začrtana, hkrati je fleksibilna, da se tisti, ki se zaletava vanjo, ne bo tako poškodoval.

Žena naj bo predvsem mama in hkrati gospa

»Ženi ni treba poskrbeti za vse stvari, žena je mama. Na terapijah se rad pošalim, da bi ženam, mamam v družini dovolil, da so gospe. Biti gospa ne pomeni sedeti križem rok in nog, ampak je spoštovana v svoji materinskosti, ženskosti. »Gospa« ve, da bo zanjo poskrbljeno, kar je vloga moškega.«

Oče in mama ustvarjata varen prostor, igrišče, kjer se otroci učijo pravil igre za življenje

»Otrok je monitor tega, kar se dogaja med očetom in mamo. Ko smo se z očeti pogovarjali, je dejal prvi: »V letih sem spoznal, da če poskrbim za ženo, da se ima lepo, se imamo vsi krasno v družini.« Drugi je rekel, da je najboljša naložba za družino ta, da naredim vse, da bo moj odnos do žene takšen, da se bo ona počutila dobro, potem bova tudi midva dobro. Tretji pa je podal to modro misel: »Najin zakon je igrišče, na katerem se najini otroci učijo pravil za življenje, za igro in za medsebojne odnose, pogovor, dialog, pa tudi odgovornosti. Pri vsaki tekmi se je treba tudi kaj zmeniti.«

Družine v času epidemije so v stiski

»Terapevti pravijo, da imajo več dela, tudi pravniki, odvetniki, ker je vloženih bistveno več dokumentov za ločitev. Družine, zakonci res doživljajo stisko, krizo. Čas epidemije je odgrnil zaveso, pokazalo se je, kaj se dogaja v zaodrju. Družine (enako je v skupnosti) živijo svojo igro življenja, živimo neko predstavo, le malokdo ve, kaj se dogaja v ozadju. Prav je tako, da se malo zaščitimo, ljudje si moramo postaviti zaveso, da nismo razgaljeni pred drugimi. V času, ko ni možnosti druženja, »pobega« iz družine, se tam nabira napetost. Ko se nabira napetost, ko ni možnosti, da se fizično, psihično in duhovno nasitimo, postanemo otrdeli in potrebujemo sprostitev, organsko pomiritev, ki jo lahko dobimo preko športa, druženja … Če tega ni, se napetost samo kopiči in v takem vzdušju je v družini težko zdržati.«

Moški pogrešajo pivo, ženske klepet ob kavi, otroci vrvež s sovrstniki

»Saj ne gre za pivo. Gre za družbo, da lahko moški o sebi spregovori z nekaj svojimi somišljeniki, da sprosti napetost in se organsko pomiri. Enako tudi žene, mame pogrešajo kavico, da grejo ven s prijateljicami, si povejo, izmenjajo malo dogodivščin, se sprostijo, nasmejejo … Na ta način organsko pomirijo pritiske, ki se dogajajo v družini. Otroci so v primežu vsega tega in otroci, ki ne vidijo svojih sošolcev v živo, ki nimajo priložnosti, da se bockajo med seboj, skupaj športajo … se ne morejo organsko pomiriti, sprostiti, zadihati s polnimi pljuči, da bi bili razigrani, spontani.«

Zakon naj bo igrišče, na katerem se otroci učijo pravil za življenje, za igro in za medsebojne odnose, pogovor, dialog, pa tudi odgovornosti.

Salezijanski preventivni vzgojni sistem

»Mi smo že prej delali z družinami, jih vključevali v preventivne vzgojne programe, zato so bile družine med epidemijo pripravljene in so se veliko lažje spopadle s situacijo, saj so že prej delale na odnosih. Don Boskov preventivni vzgojni sistem vnaprej predvideva, kakšne posledice bodo glede na nek način življenja. Družine, ki so že prej imele urejene odnose, so imele fantastične dneve, tedne, mesece, pravijo, da še nikoli niso bili lepše povezani kot v času epidemije. Družine, ki prej niso skrbele za varen prostor v družini, dobro komunikacijo, za organsko pomiritev, so kar »nasrkale«. Tudi sam sem v tem času zelo aktiven predvsem prek spleta, spremljam kar nekaj zakonskih skupin, imel sem duhovne vikende za družine, srečanja za starše veroukarjev, birmancev, prvoobhajancev, tisto, kar lahko delamo na daleč. Naj še enkrat povem: začeti sedaj, ko je že kriza, je prepozno. Družinam polagam na srce, da je potrebno vseskozi skrbeti za dobro kondicijo družine. V družini, ki je povezana, v kateri je varen prostor, kjer se slišijo med seboj, se bo veliko lažje spopadla s katerokoli krizo, težavo v življenju.«

Salezijanci zadnja leta delajo z družinami, ne le z mladimi

»Salezijanci smo vsa desetletja delali predvsem z mladino, pred nekaj leti pa smo se odločili, da bomo v naslednjih šestih letih načrtno več delali z družinami, saj se zavedamo, da če bomo pomagali družinam, se bo tam ustvarjal varen prostor in ti otroci bodo potrebovali manj pomoči, ker bodo bolj samostojni, zdravi.

Zelo sem ponosen na skupnost salezijancev na Rakovniku, ki vodijo župnijo, mladinski center, tam se res veliko dogaja, imajo redna tedenska srečanja po nedeljski maši, na spletu imajo e-kavico, kup skupin na Rakovniku … Življenje v teh skupinah teče normalno, čeprav prek Zooma, ampak ljudje so skupaj, načrtujejo, delajo programe, zakonske skupine imajo duhovne vaje cel vikend z namenom, da bi se povezali, ostali povezani. Zelo bi pohvalil Dom Janeza Boska v Želimljah. V času šole na daljavo so si vzgojitelji zadali, da mora vsak vzgojitelj vsaj enkrat tedensko osebno govoriti z vsakim dijakom, ki je v njegovi skupini. Načrtno so pripravili duhovne, razvedrilne, duhovne programe in to »na nivoju«. Salezijanci v Želimljah so se res zavedali, da če kdaj, potem zdaj ti mladi potrebujejo sogovornika, vzgojitelja, nekoga, s komer lahko razmišljajo, komur lahko potožijo, z njim predebatirajo določene stvari, s katerimi se spopadajo.«

Povabilo duhovnikom, naj odprejo spovednico

»Ena od stvari, ki jo osebno gojim, je področje duhovnega spremljanja. Tudi v času epidemije sem imel ogromno spovedovanja zunaj v parku, v vrtu, pod leseno hiško, ogromno pogovorov, kakšna družina je sama prosila sv. mašo samo za njih … S posameznimi družinami, skupinami smo obdržali nek odnos, v katerem smo omogočali duhovni prostor, kjer se lahko tudi duhovno okrepijo. Na splošno bi povabil vse duhovnike, slovensko Cerkev, da bi v tem času odprli spovednico. Ne gre samo za prostor, kjer se lahko spovem svojih grehov, ampak za širši prostor, ki ni mučilnica, ampak prostor Gospodove milosti, prostor, kjer se lahko ranjen, še tako grešen človek sreča z Bogom preko nas duhovnikov, preko zakramenta spovedi.«

Zakrament evharistije je hrana, ki jo potrebujemo

»Dragi verniki, poudaril bi, da zakrament evharistije ni samo za najbolj pridne kot nagrada. Evharistija je hrana, ki jo potrebujemo. Ko imate možnost prisostvovati pri sv. maši, če je to na daljavo, če imate po maši možnost prejeti sv. obhajilo, pojdite, saj potrebujemo duhovno hrano, da nam bo Bog dal moč, da se bomo borili z vsem, kar nam življenje prinaša. Cerkev rabi spodbudo, vse nas, kristjane, še posebej duhovnike, da bi odpirali cerkev v takšnih merah, kot je mogoče, da ne nasprotujemo pravilom. S tem damo možnost ljudem, da se duhovno okrepijo, da se lažje borijo s tem, kar se dogaja doma, v službah, osebno ali v medsebojnih odnosih.«

Drage družine, držite se, bodite pogumne, ne bojte se, smo skupaj na isti barki, na katero smo povabili Jezusa, ki bo miril viharje in nevihte, če bo treba.

Spodbuda družinam za konec: ne bojte se, smo na isti barki, skupaj z nami je Jezus, ki bo miril viharje

»Družine mi ogromno pomenite, ste biser, ki sem ga našel v svojem življenju. Želim, da bi vsak od vas našel notranjo moč, oporo, da bi vedeli, da niste sami, da vas Bog ljubi, vam tudi odpušča. Salezijanci vam želimo stati ob strani. Obrnite se na nas, če karkoli potrebujete. Čudežev ne moremo delati, z veseljem pa damo tisto, kar imamo. Drage družine, držite se, bodite pogumne, ne bojte se, smo skupaj na isti barki, na katero smo povabili Jezusa, ki bo miril viharje in nevihte, če bo treba.«