Aljoša Bagola: Tišina zagotovi pogled v širše polje bivanja

Via positiva | 15.04.2021, 17:55 Nataša Ličen

Sreča je posledica predanosti. Pride s požrtvovalnostjo. Korak po koraku prilezemo do spoznanja, kaj sreča je. Sodobni pritisk, da je sreča cilj, je umetno sprožen. O sreči v svoji drugi knjigi, ki bo izšla na jesenskem knjižnem sejmu, piše Aljoša Bagola. O sreči intenzivno razmišljamo šele v zadnjem stoletju, "smejkota" so narisali v oglaševalski agenciji (šele)pred petdesetimi leti. S srečo se ni treba tako obremenjevati, kot se.

Z Aljošo Bagolo, kreativnim direktorjem, pisateljem, predavateljem, smo se ob njegovi prvi knjigi "Kako izgoreti in vzeti življenje spet v svoje roke" pogovarjali v oddaji "Via positiva".

  Božje v nas se vedno manifestira s kreativnostjo. Zato je tudi to dovoljenje, da smo ustvarjalni in smo v stiku z duhovno-božanskim v sebi, tako zelo pomembno za srečno in izpolnjeno življenje.

Dejstvo je, da se ljudje odzivamo na besede, ki tolažijo ali pa na besede, ki so začinjene z bolečino. V sebi imamo nekakšen refleks, ki pomaga slišati pomoči potrebnega in tistega, ki jo nudi. Prav ta odnos je tisti, ki jo beseda že od nekdaj lahko definira. V mojih kolumnah je bilo prisotne veliko bolečine in izpraševanja. V sodobnem svetu, ki moč, samozavest in samozadostnost, slika kot krepost in vrlino, je bilo to precej nenavadno. Pozornost, ki so jo kolumne dobile, je posledica dejstva, da se s seboj premalo ukvarjamo. Hlepimo, nezavedno celo ali posnemamo (materialen, zunanji) uspeh drugih. To nas drži kot ujetnike notranje neraziskanosti, ne-ukvarjanja in ne-razsčiščenosti s tem, kdo smo in kaj smo. Bolečina, ki pride zaradi tega, nas znova poveže in postavi na skupni imenovalec, ki je, da smo družbena bitja, biti moramo razumljeni, si pripadati in si nekako znati pomagati.

Potrebujemo odnos, v katerem se čutimo upoštevane in v katerem pripadamo

Zdelo se mi je, da je moja dolžnost udejanjiti svoj talent. V meni je, kot vaš znak v logotipu, plamtelo in mi podžigalo strasti do ustvarjanja. To je pomembna energija, ki odzvanja v nas že od nekdaj. Potem je Bog ustvaril to in to ... , malo tega božjega kot kreatorji nosimo v sebi in se udejanja v poklicu, ki je neke vrste naša poklicanost v tem svetu. Nisem se s tem kaj dosti ukvarjal, prepoznal sem, da je to nekaj, v čemer sem dober in oglaševalski svet, ki je prepleten s priložnostmi, mi je to dokaj hitro priznal. Na festivalih sem hitro uspel in zgodaj postal udomačeno ime. Si s tem morda nezavedno oprtal breme, da moram uspehe ponavljati in jih nadgrajevati. Kar je znova v skladu s sodobnimi pričakovanji, kjer je učinkovitost vtkana v vsako naše prizadevanje, kot da se kolektivni spomin na današnji dan opolnoči izbriše in jutri moramo včerajšnje rekorde podreti. Te maksime so vsakdanja stvar, so stalnica v marketinškem svetu, ki nenehno razpreda o ciljih, učinkovitosti, doseganju in preseganju. Zato z roko v roki, ko pač združiš to svojo mladostno energijo s tem svetom, ki jo pač nagrajuje, hitro rasteš in uspevaš. V centrifugi tega dogajanja, dokler sem imel dovolj mladostne energije, zagnanosti in jasno začrtane poti, mi je bilo to v užitek in se nisem preveč obremenjeval s tem. Dobro, bilo bi nepravično, če bi zdaj rekel, da mi je bilo povsem vseeno kaj si drugi mislijo, ta nezavedni vzorec je tako globoko v nas, da ga ne moremo kar tako zaobiti, sem si pa dajal precej malo opravka s stvarmi, ki bi služile kot zaviralci moje rasti in sem se zelo osredotočal na to, kako napredujem. Zakoličenost življenjske proge je zagotovo odvisna od naših vrednot, in tu sem imel stvari precej dobro in trdno postavljene, za kar sem hvaležen svoji družini in staršema. Vrednote, ki vključujejo tudi predanost, požrtvovalnost, posledično tudi preveč garaštva, kar je značilno za gostilniške posle, v katerih je naša družina že desetletja, so omogočile, da ni bilo zdrsov in zaslepljenosti, ki lahko pride z uspehom in marsikomu spodnese tla pod nogami.

Potrebujemo prepoznavnost, da smo videni in upoštevani. Sodobne tehnologije so to omogočile. Paziti moramo, da nas to ne zaslepi v smislu samopompoznosti ali občutka priljubljenosti na omrežjih, ker je to varljivo. Amplituda tehnologij je silovita. Postaja ventil za nerazsodnosti in silovita čustva. Za družbo je to lahko zelo rušilno. Konsenz je gonilo družbe k napredku.

    Nepravično bi bilo reči, da mi je bilo povsem vseeno kaj si drugi mislijo, ta nezavedni vzorec je tako globoko v nas, da ga ne moremo kar tako zaobiti, sem si pa dajal precej malo opravka s stvarmi, ki bi služile kot zaviralci moje rasti.

Stik z duhovnim se vedno manifestira v ustvarjalnosti
Ljudje smo se oropali duhovnega v sebi. Razslojenost sodobne družbe in stremljenje k individualizmu, končni rezultat katerega je na žalost to, da se na eni točki počutimo izgubljene, prispevata k temu, da zunanji svet materialnih kompenzacij, kjer notranjo razžrtost, praznino zapolnjujemo s stvarmi, ki jih ne potrebujemo, pridobiva na moči. Ta vzorec je rastel in že kipel od svoje potentnosti, pa ga je pandemija nekako zamejila in ga postavila pod vprašaj. Naenkrat smo pristali doma, s svojimi družinami, ob poklicih, ene je bilo mogoče opravljati od doma, druge manj, in nas je vse to sililo k izpraševanju o tem, kaj življenju je in kaj nudi. V silovitosti in dinamiki sodobnega življenja je velikokrat skoraj nemogoče za hip postati in se izprašati o tem ali obstajajo še kakšne druge različice, oziroma kaj vse ljudje potrebujemo. Razumel sem, da duhovnost, ki jo naš del sveta prepoznava predvsem v obliki vere, zagotovo obstaja v vidiku nastajanja idej, kako do njih prideš, kjer smo zagotovo v stiku z nekim višjim virom, ki nam jih prišepetava. In, za ta "prišepet" moramo biti hvaležni, potruditi se moramo zanj in vanj vtkati veliko sebe. Dobre ideje počivajo na stotinah zmečkanih listov, so posledica trdega dela in odpovedovanja.

Nevidne stvari od nekod morajo priti, čeprav v končni fazi služijo prodaji materialnega. Zato je duhovnost vpeta tudi v poklic oglaševanja, veliko bolj, kot na prvi pogled izgleda.

Tišina zagotovi pogled v širino bivanja. Ideja duhovnega je zelo pomembna in je sestavni del vsakega od nas. Za razumevanje tega se moramo najprej spoprijeti z določenimi stvarmi in se naučiti z njimi ravnati. S tem ima danes marsikdo težave, najlažje je biti ciničen do duhovnega, zajedljiv in misliti, da je to privlečeno za lase. Brez duhovnega, kot brez materialnega, ni sodobnega življenja. Tudi znanosti moramo v celoti zaupati, seveda pa ne more ponuditi vseh odgovorov. Empirično je le en vidik naših življenj, drugi pa je nedotakljivi, eteričen, tisti ki ima veze z Bogom, kakor koli ga kdo čuti ali dojema, predvsem pa je to tisto božje v nas, ki se vedno manifestira s kreativnostjo. Zato je tudi to dovoljenje, da smo ustvarjalni, in smo v stiku z duhovno-božanskim v sebi, tako zelo pomembno za srečno in izpolnjeno življenje.