Veselje je otipljivo, če ga ne hranimo, pa se lahko hitro razpoči, kot milni mehurčki. | (foto: Pixabay)
Alenka Rebula: Iščimo mala veselja v izogib zagrenjenosti
Za življenje Nataša Ličen
Ljudem počasi upada potrpežljivost, a na srečo iščejo veselje v malih stvareh in lovijo kar se da. To vsak dan opaža naša redna sogovornica v oddajah ob sobotnih dopoldnevih, ki vedno znova močno odmevajo. Vsak od nas je tudi član skupnosti, naroda. Nujnost preživetja je rodovitnost, ki se v narodu hrani s kulturo, izročilom, to je pravo bogastvo.
V drugi aprilski oddaji Za življenje, v kateri smo gostili Alenko Rebula, smo se pogovarjali o rodovitnosti, odpornosti in živosti.
Vitalnost naroda navdušuje posameznika in obratno, če narod peša ali je zavil v slepo ulico, to tlači tudi posameznika. Od tega smo odvisni. Obenem pa poklicani, da v svojem osebnem življenju razvijamo tiste vrline, ki držijo pokonci tudi narod, da dajemo svoj prispevek, pa tudi narod kot celota naj pazi na vsakega posameznika, to je zaključen krog.
V prvem delu oddaje je sogovornica opisala svoje doživljanje med ljudmi po več kot enoletnem spopadanju z epidemijo. "Kar je dobro", pravi, "je to, da vsak išče načine po stikih, nekaj, da bi veselje preživelo in se ne bi zagrenili." Vitalnost je lastnost živega organizma, v katerem se vse sproti obnavlja. Vitalnost je sposobnost vzdrževanja in pospeševanja vseh tistih sil, ki našemu organizmu pomagajo pri regeneraciji in ohranitvi. Vitalen človek vse okrog sebe oživlja. Tako lahko vsak pri sebi preveri, kje je in hitro zazna, če vitalnost v njem pojenja ali ne. Vitalni delajo srčne stvari, ki jih veselijo, gredo v "višino", ustvarjajo, gradijo, se povezujejo z drugimi in se skupaj bogatijo."
Pomen ročnega pisanja in ustvarjanja z rokami
"Nekateri so se zdaj še bolj zatekli v virtualni svet, ki daje občutek povezanosti. Drugi pa so se vrnili k delu z rokami, kar poživlja. Dokazano je, da delo z rokami človeka regenerira, oživlja možgane. Povezava med človekovimi rokami in možgani je zelo intenzivna, je osnova razvoja. Ko se učimo, si veliko bolj zapolnimo, če pišemo z rokami kot na tipkovnico. To seže zelo globoko. Roko me izrazijo, je organ duše. S pisavo izražamo svojo osebnost. Moje črke so drugačne od črk drugega, s pisavo se uveljavim kot bitje v svoji drugačnosti. Zato je dobro obdržati to, da pišemo, rezljamo, vrtnarimo ..."
Ko se odnosi zataknejo?
"Odnosi se gradijo dolgo časa, zrušijo se lahko v hipu. Če želimo, da se skrhani odnosi premaknejo iz točke nič, ne moremo pričakovati, da se bo to zgodilo hitro. Potreben je globok, resničen, srčen načrt z nekom, ki pomaga. Improvizacija ni možna, ker je "stvar" prezahtevna. Zlasti, če je zastarano. Predstavljajmo si, da se nekdo oddaljuje od nekoga dvajset let, nemogoče se je "poravnati" v hipu. Žal nimamo razvite kulture miru. Iluzija je, da bomo odnose tako reševali, da si bomo segli v roke, si v hipu vse odpustili in bo rešeno", pravi Alenka Rebula.
Kako pa lahko delamo korake k spravi, sožitju in vzajemnem razumevanju, sprejemanju ter medsebojnem bogatenju?, pa prisluhnite v pogovoru. Naši sogovornici lahko sledite tudi v njenih zapisih na spletu Dežela vera vase.
