Breda Košir: Življenje je, kakršnega si naredimo.

Via positiva | 08.04.2021, 18:00 Nataša Ličen

Breda Košir je med najuspešnejšimi zaključila izobraževanje na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani in s strani Senata fakultete kar dvakrat prejela tudi priznanje za uspešen študij. Ob tem je bila dejavna še na številnih drugih področjih in povsod pustila dobro sled. Kot prostovoljka je sodelovala na različnih taborih in projektih za vse starostne skupine ter v pomoč ljudem z različnimi potrebami ter ovirami. V prostem času se tekmovalno ukvarja s paraplesom, kjer prav tako dosega odlične rezultate ter odličja.

Pomembno je, da vse ljudi, ne glede na njihovo oviranost ali drugačnost, vključujemo v družbo, ker se od njih lahko veliko naučimo, nudijo nam pogled na življenje z druge strani. Niso tako drugačni, kot mislimo, da so, če se jim le približamo.

"Študirala sem delovno terapijo na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarjamo se predvsem s tem, da omogočamo ljudem s kakršnimikoli ovirami, poškodbami, preprekami do najvišje oblike samostojnosti. Pomagamo jim, jim prilagodimo določene aktivnosti. Ob koncu prvega letnika študija sem se udeležila Poletnega tabora za otroke s posebnimi potrebami na Debelem rtiču in se jim takrat približala. Bili smo dobra ekipa in to me je spodbudilo, da sem raziskovala naprej", je v pogovoru za "Via positivo" pripovedovala Breda. "Udeležila sem se tudi študentskega plesa v Rožni, kjer sem spoznala Amirja, ki je plesal na vozičku. Zdelo se mi je zanimivo, vprašala sem ga, če lahko pridem na trening in ostala."

Predsodki
"Odvisno je od posameznika, kako sprejema drugačno, vsak je poseben. Udeležbe na različnih mednarodnih tekmovanjih in srečanjih z gibalno oviranimi osebami dajejo dober vpogled v težave in ovire, s katerimi se srečujejo. Že stopnica ali previsok prag je lahko zanje velika ovira. Marsikaj dosežejo v življenju, koliko truda vložijo za cilje, ob njih prepoznam, kaj vse imam, za kar se mi ni bilo treba toliko truditi. Iskreno me navdušujejo. Vsak človek si zasluži priložnost, da ga spoznamo, se mu približamo, ga poslušamo."
Prostovoljstvo
"Na začetku sem kolebala, bilo me je strah pred odhodom na prvi tabor. Potem pa mi je bilo zelo všeč. Če je prva izkušnja dobra, nas ta prepriča k udeležbi še drugih dejavnosti. Ko narediš za nekoga nekaj, vidiš zadovoljstvo in nasmeh. Dobro se počuti ob tem. To mene bodri in spodbuja, ko drugemu omogočimo, da se dvigne nivo njegovega življenja, z vključenostjo dobi izkušnje, ki se nam zdijo povsem samoumevne. V vsakem človeku je dobro, nekaj edinstvenega. Vsakega je vredno spoznati, kakšen človek je, kakšna osebnost je. Seveda je prav, da poskrbimo zase, toda morda ne glejmo toliko nase, bolj tudi na ostale in na celotno družbo."

Za diplomsko delo sem oblikovala plesni tečaj za slepe in slabovidne. Je bil kar izziv, kako jih naučiti korakov, ker jim jih ne morem pokazati.

Prihodnost
"Mislim, da si jo lahko rišemo z lepimi barvami. Na prihodnost je treba gledati pozitivno, to so osnovne tirnice, ki nas peljejo naprej. Če smo pozitivni, gre lažje. Nikoli ni tako težko, da ne bi moglo biti še težje. Vedno, ko mi je težko, se potrudim poiskati rešitve, ki mi pomagajo, da izplavam iz neprijetnih razmer. Ko se ozrem nazaj, pa prepoznam, da so to le izkušnje in neka znanja, ki jih pridobivamo na poti."
Paraples, para rugby
"Imela sem priložnost, da sem se enkrat po naključju udeležila treninga tudi športne dejavnosti, para rugbyja. Zelo so me bolele roke ob koncu. Pomembno se mi zdi, da se na ta način vključuje osebe s težjo obliko gibalne oviranosti. Priznam, meni je bližji športni paraples. Ko stopiš v stik in spoznaš takšne osebe, prepoznaš, koliko humorja je v njih. Pokažimo zanimanje zanje, pogovarjajmo se z njimi, treba jih je razumeti, pa vse lažje steče. Zelo lepe osebnosti so. Pomilovanja ne marajo. Samo zavedati se moramo njihovega truda, ki ga morajo vložiti v dosego določenih ciljev. Tudi sama sem se zato postavila v njihovo realnost, plesala z zavezanimi očmi, se gibala z vozičkom, spoznavala vlogo psa vodnika, se učila pravega sporazumevanja, snemala vloge o življenju slabovidnih in podobno. Za diplomsko delo sem oblikovala več tedenski tečaj plesa za slepe in slabovidne. Je bil kar izziv, kako jih naučiti korakov, ker jim jih ne morem pokazati.

V Sloveniji deluje Plesni klub Zebra, kjer treniramo para ples. Imamo več kategorij. Trenutno imam soplesalko Ines. Neverjetna je, zelo me navdušuje, motivira, išče načine, kako lahko sama čim več naredi, občudovanja je vredna in sem zelo vesela, da sem jo spoznala. Plešemo deset različnih plesov, imamo državna tekmovanja, udeležujemo se tudi mednarodnih. Hodeči plesalci moramo paziti, da se ne povozi naših prstov na nogah, vozički so zelo hitri, čim bolj se je treba približati soplesalcu, skratka, je kar zahtevno in naporno. Ples mi je zelo všeč, ker se z njim lahko izraziš. Posebej ob glasbi. Ne predstavljam si življenja brez plesa. Z njim krepimo celotno telo, ravnotežje, vzdržljivost, krepimo mišice, tudi s psihološkega vidika je veliko pozitivnega. Ples krepi spomin, zbranost. Tudi jaz, od kar plešem, sem pridobila veliko na samozavesti."