Irena Orešnik | (foto: Robert Božič)
Irena Orešnik: »Sir, čudež narave, naših rok in našega srca ...«
Kmetijstvo | 05.04.2021, 11:19 Robert Božič
Mrzlo jutro je prineslo sončno dopoldne, ki je hitro ogrelo hribovito okolico Šentjošta. V strmo pobočje hriba, ki se pne nad središčem vasi, je prislonjena Orešnikova kmetija. V dolinici do naslednje vzpetine stoji leseni hlev, ki ga v tem času obvladuje izjemno igriva kozja mladina. Sliši se molzni stroj, Orešnikov ata molze. Midva pa narediva nekaj korakov do starega jesena na sosednji vzpetini, se usedeva na sonce in nastal je sproščen pogovor, tudi o zelo resnih vprašanjih.
Za kmetijsko oddajo na velikonočni ponedeljek sem se »v Emavs« podal v hribe nad Horjulom, na obisk na eno najbolj znanih sirarskih kmetij v Sloveniji, ker sta svojo zgodbo uspešnih rejcev koz in kmečkih sirarjev ustvarila Irena in Dejan Orešnik z družino.
K temu me je spodbudilo Irenino odprto pismo, ki ga je objavila tik pred prazniki in v katerem se dotika »rešitev«, ki jih prinaša novela zakona o kmetijstvu.
Vsak, ki Ireno pozna, ve, da je zaljubljena v »ta naš raj pod Triglavom«, delovna, razgledana, v komunikaciji zelo neposredna, a vedno polna idej in optimizma. Če je kritična, že v isti sapi poskuša konstruktivno podati tudi rešitve, predvsem pa je vedno pripravljena pomagati z nasveti. Slednje je zaznamovalo tudi njeno delo v Združenju kmečkih sirarjev, kjer je dolga leta bila predsednica, še danes pa aktivno sodeluje predvsem na strokovnem področju in mednarodnem povezovanju.
Kmetijo in sirarstvo ustvarila iz nič
Osnovna želja, ko sta se odločala za življenje na kmetiji, je bila, da bi lahko bili več skupaj, pravi Irena Orešnik: "Nama se je zdelo zelo nepravično, da vso to lepoto, ki jo imamo tukaj okrog sebe, ne moremo skupaj užiti. .. Jaz sem imela rada naravo, živali, odraščala sem na majhni kmetiji. Tudi mož si je želel takega življenja... Težko je reči, kaj je prevladalo in zakaj, ampak na neki točki smo se odločili, da bi bila kozjereja verjetno tisto, kar bi mi želeli..."
»Naše roke in naše srce ...«
Naslednji logični korak, če so z majhno kmetijo želeli preživeti, je bila odločitev za sirarstvo. »Ko smo pa enkrat začeli delati sir, je to nekaj, kar te potegne. Sir je na nek način čudež, proizvod narave in človeka. Na eni strani pridelava mleka in mleko kot tako, vsi vplivi nanj, in potem seveda naše roke in naše srce. Veliko znanja, truda, dela, prizadevanja je potrebno vložiti v to, vendar si bogato nagrajen. Še posebej na način kot delamo sire mi, torej iz surovega mleka, ko so siri na nek način vsak dan enaki, pa vsak dan tudi drugačni. Narava in prehrana koz narekuje kakšno je mleko, naše koze se namreč pasejo, vreme je drugačno, mi smo nekoliko drugačni, zato so tudi siri vedno nekoliko drugačni, a še vedno podobni sebi. Mi želimo, da tisti, ki poskusi naš sir reče, aha, to je pa sir Orešnikov!«
A danes? Sedanji sistem v preveliki meri temelji na predpostavki, da smo kmetje nevedni in goljufivi!
A Irena Orešnik je v pogovoru pojasnila, da žal tudi iz lastnih izkušenj lahko pove, da njihova kmetija in sirarstvo nikoli do zdaj ni prinašalo dobička. »Pa naš sir ni poceni,« dodaja in stanje širše razdela: »Zaradi majhnih posesti, velike razdrobljenost posesti in naravnih omejitev, slovenski kmet težko preživi brez dodatne zaposlitve v kmetijstvu ali izven kmetijstva. Kljub pomoči v obliki subvencij kmetijstvo nazaduje, na kar kaže hitro padanje števila kmetij, saj mladi ne želijo nadaljevati s kmetijstvom, ker panoga ni dovolj dohodkovno zanimiva. Izjeme so tisti mladi, pri katerih prevlada ljubezen do načina življenja, ali pa jih premami podpora za mladega prevzemnika in / ali obljube o pridobitvi investicijskih sredstev. Podpora za mladega prevzemnika pogosto hitro poide, investicijska sredstva pa večinoma drago preplačajo v obliki kredita, ki ga najamejo za razliko, ker svojih sredstev nimajo.«
O napačni poti novele zakona o kmetijstvu
»Novela zakona o kmetijstvu, ki je v proceduri sprejemanja, pa kot pogoj za izplačilo katerihkoli sredstev iz proračuna kmetom, zahteva plačane davke in prispevke. Glede na to, da so subvencije nadomestilo dohodka, je nevzdržno, da mora kmet dokazovati poplačilo prispevkov, preden dobi »plačo«, ne pogojuje pa se s tem npr. plač državnih uradnikov. In tudi ni verjetno, da bi to bila zahteva EU, od kjer prihajajo subvencije...«
»Če se je že odprl zakon o kmetijstvu, potem bi morali stremeti, da se ga popravlja na način v skladu s cilji zakona. Cilji pa so povečanje samooskrbe, ohranjanje samooskrbe, ohranjanje pridelave, ohranjanje dohodkovnega položaja kmetov, a na ta način se dejansko nič od tega ne bo zgodilo,« je prepričana Irena Orešnik.
