»Še tisto uro sta vstala«

Komentar tedna | 09.04.2021, 14:45 mag. Jure Levart

V tednu po Veliki noči kristjani praznujemo velikonočno osmino – čas veselja in radosti ob spoznanju, da se Jezusova zgodba ni končala za težkimi kamni, ki so prekrivali njegov grob. Vstajenje je učence osebnostno preobrazilo - od strahopetcev - do pogumnih pričevalcev.

A najprej jih je bilo premleval strah, predvsem pa brezup, kar se evidentno izraža v besedah dveh učencev na poti v Emavs: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« (Lk 24,21-24)

Po njunem prepoznanju Jezusa po »lomljenju kruha«, jim srce poskoči. Dejansko postaneta druga človeka. »Še tisto uro« sta preplašena učenca iz varnega zatočišča v gostišču v Emavsu, vstala in se odpravila nazaj v Jeruzalem ...

Kako dobro bi bilo, da bi del tega poguma znal v svojem srcu poiskati tudi sodobni slovenski katoličan ... Pa ne le vernik, ampak vsak, dobromisleči, ki mu je mar za našo sodobno stvarnost, predvsem pa prihodnost. Ravno v tem tednu, ko se spominjamo 30. letnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in 15. letnico ustanovitve novih škofij, bi tega veselja in odločnosti potrebovali še bolj. In če pogledamo nazaj v tiste čase, vidimo in spoznamo, da smo takrat to odločnost in pogum že imeli.

Kako dobro bi bilo, da bi del tega poguma znal v svojem srcu poiskati tudi sodobni slovenski katoličan ... Pa ne le vernik, ampak vsak, dobromisleči, ki mu je mar za našo sodobno stvarnost, predvsem pa prihodnost.

Čeprav na prvih svobodnih volitvah zaradi starosti še nisem sodeloval, mi je v spominu ostalo vzdušje in pričakovanje ljudi po spremembah. Tisti čas je v resnici bil epohalen, saj smo prvič po desetletjih diktature lahko zadihali kot samostojen narod. Vsaj formalno smo postali parlamentarna demokracija in si začrtali pot v prihodnost.

Danes, po tridesetih letih, ko smo se Slovenci znali povezati in združiti, se sprašujem, kje je vsaj del tiste enotnosti? Ne, nisem idealist, zavedam se samoumevnosti in nujnosti političnega boja, težje pa razumem nezmožnost slovenskih političnih elit glede poenotenja pri ključnih in vitalnih vprašanjih ter izzivih. Dejansko se nismo več sposobni dogovoriti, kaj je za nas kot narod tako pomembno, da bi strnili vrste in se poenotili. In v takšni ključni situaciji, ki jo zaznamuje epidemija, smo že več kot leto dni. Žal tudi najhujša kriza v letnih naše samostojnosti ni dovolj, da bi skupaj vse sile uprli v njeno obvladovanje in premagovanje. Priča smo čisti polarizaciji, ko vprašanje ukrepov proti zajezitvi epidemije, zapadejo v začarani krog vsakodnevne politične polarizacije in banalizacije. Evidenten primer tega je vprašanje samotestiranja slovenskih dijakov in učencev.

Ob ministrovi napovedi nismo bili priča niti enemu pozitivnemu odzivu slovenskih ravnateljev ali staršev. Nasprotno, minister in vlada sta požela ogorčenje, zbiranje podpisov, socialna omrežja pa so polna nebuloz in frustracij faliranih strokovnjakov in znanstvenikov, ki so prepričani, da posedujejo vso znanje in vedenje tega sveta. Ko je bila na dan najave samotestiranja medijska škoda že narejena, pa smo včeraj na nacionalni televizij lahko videli pozitivne izkušnje šol iz sosednje Avstrije, kjer se otroci trikrat tedensko že dlje časa samotestirajo. Starši so ob tem bolj pomirjeni, ravnatelji in učitelji pa zadovoljni, saj lahko na ta način lažje in bolj predvidljivo načrtujejo učni proces ... Vidimo in čutimo torej, kako potrebno bi bilo, da bi se ob premagovanju epidemije znali poenotiti in jo pogumno premagovati. Žal pa nas ravno zaradi umanjkanj enotnosti premaguje virus. A danes imamo že novo priložnost, da se kot posamezniki, politiki in narod vedemo bolj odgovorno.

V teh dneh pa mineva tudi 15-letnica ustanovitve novih škofij – tudi celjske, s katero sem še na poseben način povezan. V resnici nas preveva veselje, saj smo končno dočakali imenovanje novega škofa. Tako bo škofija lahko zadihala s polnimi pljuči ... Čeprav je letošnje praznovanje obletnice zaradi epidemije okrnjeno in z nekoliko grenkim priokusom »prazničnega zaprtja cerkva«, ko nam je bilo že drugič onemogočeno občestveno obhajanje praznikov, v nas tli tisto upanje, ki sta ga ob srečanju z Jezusom in lomljenju kruha za mizo v gostišču v Emavsu, občutila učenca, ki sta, kot smo že slišali »še tisto uro vstala« ... in odšla nazaj v Jeruzalem. Mogoče pa bomo ob tem prejeli tudi nekaj prepotrebnega poguma, da v prihodnje opozorimo na nujnost spoštovanja osebne in institucionalne verske svobodne, pa naj gre za dilemo totalne blokade zakramentov in duhovne oskrbe ali pa sago o kršenju temeljnih človekovih pravic, povezanih z nespoštovanjem odločne Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol.

»Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril ... (prim. Lk, 13,32), ste se spraševala naša emavška junaka. Zato tudi mi razžarimo žerjavico svojih src in pogumno naprej.