Luka Mavrič: »Starši smo poklicani, da otroka usposobimo za samostojno sprejemanje življenjskih odločitev.«

Radijski misijon 2021 | 26.03.2021, 11:18 Mirjam Judež

Pred tednom dni smo praznovali god sv. Jožefa, varuha družin in zaščitnika Cerkve, včeraj smo obhajali materinski dan. V misijonski Svetovalnici pa smo govorili o vlogi očetov v današnjem času. Z nami je bil družinski terapevt Luka Mavrič. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Odkritje sv. Jožefa

 »Osebno mi sv. Jožef do nedavnega ni prav veliko pomenil. Nisem se posebej poglabljal vanj in v sporočilo, ki nam ga je zapustil s svojim življenjem. Jasno mi je bilo, da v Svetem pismu ni zapisane niti ene besede, ki bi jo izrekel, zato se človek niti ne ustavlja ob njem. Sem pa hvaležen papežu, da mu je dal veljavo z apostolskim pismom »Z očetovskim srcem«, s katerim je razglasil posebno Leto svetega Jožefa, ki se je pričelo 8. decembra 2020.

Ko sem prvič prebral to njegovo pismo, sem rekel: dobro branje, ko sem ga bral drugič, sem se šele osebno srečal s sv. Jožefom in me je nagovoril, kot si nisem predstavljal, da me bo. Predvsem v svojem odnosu, kako je delal v strahu in kako se je soočal tudi s sramom. Ti dve stvari tudi mene osebno zaposlujeta.

Od sv. Jožefa se lahko veliko naučimo. Jaz sem ga sprejel kot ženina Device Marije, Marijinega moža, za krušnega očeta, ki ga je Bog Oče izbral za svojega Sina. Jožef je možak, po katerem se lahko zgledujemo. Priporočam, da se vsak poglobi v to pismo, ga meditira, ker je res vredno.«

Vloga očeta je, da zaščiti svoje otroke in jih opremi za življenje v današnjem času

»Ena od zelo pomembnih vlog za nas, očete, je, da znamo, zmoremo opremit otroke, jih pripravimo na življenje takšno, kot je. Danes manjka pravih očetov, očetovska drža v naši družbi, tako v družinah, kot tudi v politiki, v vseh večjih sistemih.

Papež pravi: »Pravi oče svojega otroka ne zapira pred življenjem, ga ne poseduje, si ga ne lasti, ga ne drži k sebi, ampak mu pomaga, ga usposobi za odhajanje, za to, da je zmožen narediti odločitve, ki so potrebne, ga usposobi za svobodo.«

 

Velikokrat je vzgoja očetov preveč popustljiva do otrok, ker smo morda veliko odsotni in imamo slabo vest, ker bi morali biti več z otrokom. Potem se jim odkupujemo z darili ali popuščamo in jim dajemo neke nadomestke za našo odsotnost. Otrok ne želi nadomestkov, otrok želi imeti očeta. Druga napaka je, da smo včasih pretrdi, pregrobi v postavljanju meja. Namesto, da bi otroka usposobili, da se zna pravilno odločiti, mu razširili kontekst, mu pustili svobodo … mu kar prehitro vsilimo svoje stališče, svoj prav, včasih to še podkrepimo s kakšno kaznijo, prebudimo slabo vest v smislu, če ne boš tako, sam sebi pripiši, s tem mu še naložimo breme krivde. Otrok, ki noče nositi krivde, noče videti razočaranega očeta, zato bo sprejel našo odločitev brez da bi razmislil pri sebi in šel čez proces. To pomeni, da ga v resnici ne opremimo, da se bo znal samostojno odločati, ko bo odrasel.

In potem imamo 25, 30-letnega moškega, ki je naredil fakulteto z odličnimi ocenami, dobil službo, ima dobro plačo, ampak ne ve, zakaj bi živel, sprašuje se o smislu vsega tega. Ne ve, kam bi usmeril v resnici svoje življenje, moči, sposobnosti. Moral bi imeti cilj, vizijo, nekaj, za kar bo daroval sebe, on pa je sledil navodilom, se izogibal kritiki ali pa je s tem, ko je bil vedno »priden«, želel predvsem pridobiti očetovo potrditev. Ni pa nihče v njem prepoznal, kaj njega veseli, zanima, na katerem področju bi se on razcvetel, zaživel. Starši smo poklicani, da otroka usposobimo za odločitve, ki jih bo sam sprejemal v življenju.«

Sveta družina ni bila popolna, tudi mi nismo popolni …

»V življenju delamo napake. Življenje v družini ni popolno, popolni niso ne otroci, še manj starši, življenje nam dá vedno znova priložnosti, da te napake popravimo, se iz njih nekaj naučimo. Če se ne, jih ponavljamo. Sveta družina ni bila popolna, pravzaprav je bila zelo nenavadna, Jožef je posvojil otroka, pred tem skoraj odslovil mamo, ker je bil grozno prizadet, razočaran, počutil se je izdanega, saj je vedel, da Marija ni zanosila z njim. Lahko si predstavljamo, kako je, ko si zaročen, ko že razmišljaš, kako boš zaročenko povabil v novi dom, ki si ga pripravil zanjo, ki je prva zate, potem pa izveš, da je noseča in veš, da ni s tabo. Jožef je bil v takem groznem precepu, da si težko predstavljamo. Po Mojzesovi postavi bi jo moral naznaniti, da bi bila kamenjana.«

Potem je vendarle prišel angel, ki je to stisko osmislil …

»Jo je osmislil, še prej pa je Jožef pri sebi naredil proces in se odločil, da sodbo o tem, kaj se je z Marijo zgodilo, ne bo vzel nase, jo najavil oblastem, ampak je sodbo prepustil Bogu. S tem ni pokazal le, da je pravičen, ampak se je izkazal tudi kot zaščitnik. Zaščitil je svojo zaročenko pred poniževanjem, sramotenjem in težo, breme tega je prevzel nase, saj se je po tistem on znašel v kaši, da bodo s prstom kazali nanj.

To je velik opomin za nas, kadar smo globoko v sebi razočarani. Ko nas nekdo prizadene, izda naše zaupanje, se pogosto odzovemo na način, da hočemo zgolj zaščititi sebe in spregledamo drugega, nas ne zanima, kakšna je njegova zgodba. Morda ga po pravici obtožimo, povozimo ali vržemo ven iz življenja, še preden ga vprašamo, kaj se je zgodilo, sem te jaz s čim prizadel, da to doživljam tako ob tebi … Jožef ni nič od tega naredil, ampak je zaščitil Marijo, čeprav mu ni bilo nič jasno. Ampak to je tudi njegova zgodba. Jaz sem v svoji vesti lahko miren in čist, Bog pa je tisti, ki bo poskrbel, da se izkaže, kaj je prav, kaj je resnica.«

Danes je dan molitve za žrtve spolnih zlorab. Kje je bil sv. Jožef, ko so se te zlorabe dogajale, celo znotraj Cerkve?

»Žrtve si postavljajo vprašanje, kje je bil Bog, ko se jim je to zgodilo? Kako to Bog dopušča in celo znotraj Cerkve? Treba je jasno povedati, da Bog tega noče, ne mara, zato je dal zapovedi, da bi nas zaščitil pred takšnimi stvarmi, jasno nam je dal spoznati Svojo voljo, kaj je prav in kaj ne, zapisal je v naše srce, da je to nekaj, kar je proti človekovemu dostojanstvu. Predvsem se sprašujem, kje so tukaj očetje, da nismo opravili svoje naloge, da nismo zaščitili otroka kot očetje, kot pastirji Cerkve, da takrat, ko bi se morali bolj zavzeti za žrtev, jih je bilo bolj strah za ugled Cerkve.

Jožef se ni boril za svoj ugled, ampak je želel zaščiti Marijo. Ko je bil Jezusov varuh, je vedno naredil na enak način, da je zaščitil Jezusa. Tukaj se res izkaže, koliko je v človeku očetovskega. Bo oče znal opremiti otroka na način, da mu da najprej vedeti, česa je vreden, kaj si zasluži, česa si ne zasluži, kakšnih pogledov, obravnavanja? Bo oče predal otroku sporočilo, da se kadarkoli lahko obrne nanj, če se mu zdi, da se je znašel v odnosu, ki mu ni prijeten?

Otrok se bo obrnil na očeta, ko bo videl v njem steber varnosti, če pa bo od lastnega očeta dobival signale, ne mi prihajati s takimi, je prepuščen samemu sebi in takrat je žrtvi grozno. Otroci so z virtualnim svetom izpostavljeni vsebinam, ki globoko v duši zaznamujejo otroka in otroke moramo zaščititi pred temi vsebinami, kakor moremo in znamo.

Kako biti ne preveč zaščitniški, kako plavati v tej družbi in nasproti toku?

»Svetovni splet otroci nujno potrebujejo, moramo pa paziti, da ne ostanejo od tega odvisni, da nimajo dostopa do vseh vsebin. Ko se kaj zgodi z njimi na spletu, je dobro, da to razčistimo, da vidijo, da imajo vedno možnost, da pridejo do nas, da se o tem pogovorimo, ne da jih na kratko odrežemo in jih pospremimo še z opazko, pacek si, da take stvari gledaš … Če temu sledi še kakšna kazen, bo dobil sporočilo, da se bo naslednjič, ko se bo srečal s temi stvarmi, počutil grešnega, ne bo več prišel do tebe, da bi ti povedal, ampak bo, da se izogne kazni, preprosto tiho.«

Če želimo, da nam otroci zaupajo, moramo najprej mi s spoštovanjem in mirom pristopiti do njih, da začutijo, da se lahko o vseh stvareh pogovarjajo z nami. Naj vedo, da jih ne bomo ožigosali, da so umazani, slabi, naj imajo občutek, da se zavzamemo za njih!

Kako v današnjem času preživljati kakovosten čas s svojimi otroki?

»Moraš si vzeti en odmerjen čas z otrokom. To se ne zgodi ali se zelo redko zgodi spontano, za to se moramo odločiti. Dobro je, da otroku damo vedeti vnaprej, da bo zvečer čas za naju, čas, ko lahko prebereva kakšno knjigico, se malo pocrkljava, se greva kakšno igro … Da jaz dam pobudo, da se res hočem še malo z njim družiti, pogovarjati, ga objeti, ker otroci to potrebujejo.

Otroci bi želeli ves čas biti z nami, če smo mi tam za njih. Nočejo biti z nami, če imajo občutek, da nas motijo. Otrok čaka in čaka, noče biti vsiljiv, mu je pa strašno všeč, če mu vsaj pred spanjem damo občutek, da ni nihče bolj pomemben kot ti.«

Vzemimo si 10-15 minut pred spanjem za otroka, skupaj z njim na kratko zmolimo, ga pokrižajmo na čelo in mu dajmo poljubček. Tak otrok bo zaspal v miru in prepričanju, da me ima ati rad.

Kaj pa odnos očeta do hčerke?

»Za hčerko ima oče zelo pomembno vlogo, ampak z njo vzpostavlja drugačen odnos kot s sinom. Če jaz kot oče razmišljam za svoji hčerki, si želim, da ko odrasteta, da bosta našli moža, ki ju bo cenil, spoštoval, ki se bo zanimal, boril za njiju, se znal odpovedati čemu, da bo ohranil odnos z njima, to jima privoščim. Kako lahko hčerki utrdimo to zavest? Točno tako, kot mi, očetje, to počnemo. Oče je za hčerko arhitip moškega. Kar počne prvi moški v njenem življenju, to ji pusti kot pečat, koliko sem jaz za moškega vredna. Se zanima zame, si vzame čas zame, me posluša, potrpi tudi zgodbe o sošolkah? Čeprav te kot očeta ne zanima prav vse, poslušaš, ker ti otrok to pripoveduje in ker si želiš, da dobi potrditev, da je vredna, da jo nekdo posluša.

Pomembno je, da ne zavrneš otroka v tistem, kar ti želi povedati. Če najstnici tega ne damo, bo šla s prvim tipom, ki bo prišel mimo in ji popihal na dušo z lepimi besedami. Mi jo želimo opremiti, da bo vedela, da se mora fant izkazati tudi z dejanji, ne le z lepimi besedami. Mora vedeti, da se mora moški izkazati kot pošten, zanesljiv, zvest, resen, to si bo upala zahtevati in v to bo prepričana, če ji bomo mi kot očetje dali vedeti, da je tega vredna.«

Je res oče tisti glavni, ki POSPREMI otroka v svet?

»Ko se otrok rodi, oče na začetku sploh ne ve, kaj bi naredil. Očetova vloga takrat je, da stoji ob ženi, ji da oporo. Ko pa začne opazovati ta svet, ko se zave, da mama ni edino bitje v njegovem življenju, je oče res druga najpomembnejša oseba. Ko se dojenček kobaca, izgovarja besede, raziskuje, takrat je že oče pomemben, da ga pospremi, mu da zaupanje, mu reče, naj pride nazaj … Takrat otrok vidi, da je oče steber varnosti. Da ga spremlja, kot pravi papež za Jožefa, kot senca, pa ne senca, ki te zalezuje, ko nimaš nobene prave svobode, ampak vedno veš ne samo fizično kje je otrok, ampak tudi, kako mu je v duši. Oče otroka zna dvigniti, ko je potrt, zna potolažiti, ko je v stiski.«

Najbolj pomembno vlogo ima oče pri odhodu od doma. Takrat oče da otroku zaupanje, ponos, ga opogumi za ta korak, mu da vedeti, da zmore, da ve, da se bo znašel v svetu, da ga ne zavezuje k sebi.

LETO SV. JOŽEFA, LETO DRUŽINE, DVA POMEMBNA POUDARKA V CERKVI …

»Papež jasno kaže, da mu gre več kot za izbiro pastoralne tematike, ki naj bi napolnila leto, ampak želi, da se premakne celotna Cerkev. Ko sem bral namene in cilje leta družine, sem dojel, da papež misli resno, da je papež odločen, da želi, da se v Cerkvi začnejo stvari premikati. Ko pri tem postavlja družino v ospredje, ima neverjetno vero v moč družine. Ni se lotil sprememb v Cerkvi na način, da bi verjel, da bomo s prenovo struktur v cerkvi kot instituciji dosegli to, da se bo začelo premikati. Papež verjame, da bo dosegel, da bo v Cerkvi več življenja, če se vse cerkvene pastoralne strukture usmerijo v družino, v podporo družine, če družina sama postane protagonistka življenja. Ne samo, da se ukvarjamo z družino, ampak se da družini tudi zaupanje, da začnejo zakonci bolj spremljati drug drugega, da bolj sodelujejo v pripravi na zakon, da je več programov za starše, da v tem aktivno sodelujejo … Če na ta način vstopimo v novo pastoralno logiko, potem se lahko res spremeni marsikaj.«