Koliko je še čudenja v nas?

Via positiva | 18.03.2021, 17:55 Nataša Ličen

Neplodnost je težava, s katero se sooča ne malo parov. Pot soočanja in iskanja rešitev je težka, mnogokrat pospremljena z nemočjo, dvomi v lastno vrednost. Družba, ki vsebino tabuizira, k rešitvi problema seveda ne prispeva. Kako trnova je izkušnja zdaj lahko izvemo vsi, skozi knjigo Marije Martinčič Bauman.

Opisala je medicinske postopke svojih zanositev, doživljanja, skrbi, bolečine, hrepenenja, skratka paleto čustev, v katera zvabi tudi bralca, da bi razumel in ob težavi, ki ji sam ni priča, zaradi spoštljivosti do tistih, ki so se in se s tem soočajo, obmolknil in ne sodil.

Težave neplodnosti so žal zelo prisotne. Zagotovo nekaj prispeva način življenja. Prehrana in vse, kar se je v zadnjem obdobju spremenilo. Tempo življenja nas sili v neizprosnost do sebe, nas odmika od prvobitnih vzorcev, tudi od narave in domačih vrtov.

Marija Martinčič Bauman, ki smo jo gostili v oddaji "Via positiva" je magistrica znanosti za državne in evropske študije. Njena vedoželjnost se je rodila, pravi, skozi preizkušnje in nedobljene odgovore s strani stroke, kjer jih je pričakovala. Ko jih ni bilo, je bila primorana raziskovati, se poglabljati, iti vase in se podajati na področja, ki so ji bila sprva tuja, potem pa vse bolj domača in logična. »Preko tega sem se počasi spoznavala, smisel življenja, obujala stik z naravo, prepoznavala stvari, ki so nam zaradi pripomočkov tehnologije, odtujeni.«

»Prvič sem se soočila z diagnozo neplodnosti pred dobrimi devetnajstimi leti. Danes je to tabu tema, takrat je bila še toliko večja. Nisem se imela kam obrniti. Bila sem nepoučena, neizkušena in mlada. Po naravi sem delovna, zato sem se težave lotila na svoj način. Po številnih neuspehih sem z leti dozorevala, tudi telo me je začelo opozarjati, da nekaj ne delam prav. Poglobila sem se v svoje čustvovanje in se začela spraševati, kdo sem, kaj hočem, zakaj tako hrepenim po materinstvu, si ne škodujem, sem na pravi poti? Moj prvi otrok je v resnici petnajsti v moji maternici, drugi pa petintrideseti.

V knjigi opisujem postopke. Zakaj pisati o tem? Knjiga je nastala pred rojstvom zadnjega otroka, napisana je bila zame, za moje otroke, da vse skupaj ovrednotim. Od prvega trenutka naprej spoštujem življenje.

»Skozi srečevanja tudi zelo preizkušenih zgodb sotrpinov in sotrpink v tem boju, se mi je zdelo prav, da spregovorim o tem, da svojo zgodbo podarim svetu. Če z njo vsaj komu prihranim dolgotrajni boj, deloma tudi nepotreben, je zagotovo prav in odgovorno. Ni enostavno sebe in svojo družino tako zelo razgaliti. Kako se odzvati ob neplodnosti? Mnogi ne vedo in izrečejo v dobri veri kakšno besedo, ki par lahko močno prizadene in lahko grobo poseže v njun odnos.«