Kardinal Alojzij Ambrožič | (foto: ARO)
Spominjamo se, 17. marec – kardinal Alojzij Ambróžič
Spominjamo se Tone Gorjup
17. marca 1990 - na god Sv. Patrika - je papež Janez Pavel II. sprejel odstop torontskega nadškofa Charterja in za naslednika imenoval dotedanjega nadškofa koadjutorja Alojzija Ambróžiča, doma iz Dobrove.
Štirinajstleten se je maja 1945 z domačimi umaknil na Koroško. V Torontu v Kanadi, kamor so se preselili, je študiral teologijo in bil leta 1955 posvečen. Po kaplanski službi je šel na študij v Rim in Würzburg, kjer je doktoriral iz svetopisemskih ved.
Zatem je bil profesor biblicistike in ravnatelj semenišča v Torontu. Leta 1976 je postal torontski pomožni škof, odgovoren za priseljence, deset let zatem nadškof koadjútor. Osem let po prevzemu nadškofije pa je dobil še kardinalski klobuk. Takrat je o vitalnosti svoje nadškofije povedal:
»Torontska nadškofija ni omejena le na mesto Toronto ampak se razteza vsaj 200 milj na vse strani. Katoličanov je približno milijon in pol, trideset do štirideset odstotkov. To pomeni, da je katoliška Cerkev največja; je Cerkev, ki stalno raste. Skoraj vsako leto moramo ustanoviti eno ali dve novi fari, gradimo nove cerkve.«
Kardinal Ambrožič je torontsko nadškofijo vodil do 16. decembra 2006, ko je papež sprejel njegov odstop. Umrl pa je 26. avgusta 2011 v Torontu.
17. marca 1814 je v Ljubljani umrl škof Anton Kavčič. Škofijo je prevzel po drugi francoski zasedbi naših krajev. Skušal je storiti vse, da bi ljudje pod okupacijo čim manj trpeli. Zaradi izčrpanosti je nekaj mesecev po razpadu Ilirskih provinc umrl.
Leta 1848 so v Ljubljani ustanovili narodno stražo. Z njo so v mestu poskrbeli za vzdrževanje reda in miru ter varovanje premoženja ob izbruhu revolucije v Avstriji.
Na današnji dan 1887 se je v Svečah na Koroškem rodil kovinostrugar Jožef Čuden. Leta 1912 je postal član zveze nemških kovinarjev. V začetku 1. svetovne vojne je z 17. pešpolkom odšel v Galicijo. Pozimi 1915 so ga Rusi ujeli. Bil je poslan v različna taborišča. Leta 1917 se je udeležil februarske revolucije. Nato je delal do 1918 za Rdečo armado v neki zadrugi v Platovki pri Oreburgu.
Konec leta se je vrnil na Jesenice in se zaposlil na Javorniku v železarni. Postal je predsednik Socialdemokratske stranke na Jesenicah, od 1920 do 1921 pa predsednik krajevne organizacije KP na Javorniku. Po odpustu z dela leta 1924 politično ni več deloval.
