Dr. Marko Pavliha: Vse več je dokazov, da se onkraj znanstveno materialističnega dogajajo osupljive reči.

Via positiva | 11.03.2021, 17:55 Nataša Ličen

Kaj je zavest, kaj je tisto v nas, kar nas določa, zaradi česar smo osebnost? Znanstveniki ne poznajo jasnega, sploh pa ne z dokazi podkrepljenega odgovora. Še vedno le domnevamo, imamo predpostavke, slutimo. Ne poznamo odgovorov, toda mi smo. Se zavedamo. Od kod zavest? O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Markom Pavliho, raziskovalcem zavesti, pravnikom, humanistom, pisateljem.

Želel bi, da se izboljšam sam, želel bi, da se izboljša slehernik, kajti samo to nas bo rešilo. Zdaj je čas, morda ravno v epidemičnem obdobju, da se zazremo vase in se hkrati povežemo s celostno zavestjo in naredimo korak višje.

Neizkoriščen potencial srednje poti
»Dvatisočpetsto let nazaj je na različnih delih sveta vzklila zelo podobna modrost, katere rdeča nit je dober človek, ljubezen. Dejstvo, da je vsak človek tudi del Božjega. Žlahtno »zlato pravilo« najdemo v različnih oblikah domala povsod, potem resnicoljubnost kot vrednoto in srednjo pot, ki je najtežja, pomeni pa spravo, sočutje, toleranco, strpnost. Tu vidim absolutno neizkoriščen potencial slovenske in tudi drugih politik.« Prof. dr. Marka Pavliho smo povabili k pogovoru v oddajo Via positiva ob izidu njegove zadnje knjige Onkraj materialističnega prepričanja.

Srednja pot je tista, h kateri nas vabijo najstarejša učenja in najstarejši modreci. Mirno lahko rečem, da je bilo vse najpomembnejše že davno napisano.

»Če bi slehernik pozitivno vplival le na tri ljudi in bi to ponovili 21-krat, torej tri na 21-et, bi pokrili celoten planet in še kaj bi ostalo. Zelo preprosto. Vsak naj spodbudi vsaj tri k premisleku, kaj bi lahko prispevali za dobrobit sočloveka, humanosti in nenazadnje celotnega stvarstva. Pretirano smo izpostavljali pravice, bistveno premalo pa odgovornosti in dolžnosti. Ne mislim pri tem seveda na milijone zatiranih ljudi po svetu, ki jim še kako primanjkuje osnovnih pravic. V mislih imam prevladujočo zahodno družbo, kjer se skoraj vsak rad potrka po svojih junaških prsih, to je moja pravica, in pri tem izhaja iz ustave, mednarodne deklaracije, temeljnih človekovih pravic, premalo pa govorimo o dolžnostih. In, to opažam tudi pri mladih. Ko nam pripada neka pravica, se je treba vedno vprašati, kaj ta pravica pomeni na drugi strani medalje.

Besede so lahko energetske kode. Če bi slehernik pozitivno vplival na tri ljudi za dobrobit planeta, sočloveka, humanosti in nenazadnje celotnega stvarstva, bi z dobrim vplivali na ves planet.

Pravica je vedno omejena s pravico drugih. To pa že narekuje dolžnosti.
»Moja svoboda do svobodnega izražanja in izpovedovanja je omejena s svobodo drugega do dostojanstva. Danes imamo občutek, da lahko vsakdo kjerkoli, kadarkoli pove in zapiše vse. Poglejmo Twitter, to je prav sramotno za človeka z veliko začetnico. Kaj vse se tam dogaja, včasih tudi pod anonimno krinko. To ni prav. Pomanjkanje odgovornosti in dolžnosti se kaže na vseh družbenih nivojih. Na žalost imamo tudi vse več ločitev, mladina ne vztraja. Najmanjši in malo bolj močan veter jih zamaje in pahne v obup. Ne zavedajo se, da je zakonska zveza dobesedno od Boga dana, je nekaj kar je treba negovati, zalivati z ljubeznijo in sočutjem, čislati. Vedno ne bo cvetelo, razumljivo. Kot vsaka stvar. Optimalna nepopolnost. Nič ni popolno. Ko sprejmemo svoje slabosti, svoje nepopolnosti, razpoke, ugotovimo, da je to del življenja. Pa smo znova pri starodavnih spisih. Gre za dvojino, dvojnost, dve plati ene medalje.

Ni samo pravica enega, odnos narekuje obveznosti in dolžnosti, občutek da sta v ljubezni, kot je zapisal Ciril Zlobec, v ljubezni dvoedina.

Galilejeva komisija, del katere je tudi Dr. Pavliha, se znanstveno ukvarja s premostitvijo vrzeli, ki vlada med na eni strani okostenelo znanstveno paradigmo, ki je zelo materialistična, in na drugi strani duhovnim, vero. Vse več je dokazov, da se onkraj dogajajo osupljive reči. Trmasto se upiramo preobratu. Doseči vsaj kompromis med materialistično in novo nastajajočo znanostjo, da bi oboji priznali sobivanje, na eni strani možganov in na drugi strani zavesti kot širšega pojma. Danes prevladujoča znanost kategorično trdi in to je ujetost s paradigmo, da zavest izhaja iz možganov. In, pika. To ni res, ker ni dokazano.«

Zaradi lastnega ega smo hitro zvabljeni v past skušnjavca. Naša družba se prav ta trenutek nahaja v hudi krizi, ne samo bolezenski, v pandemični, ampak tudi v podnebni in duhovni. Idealen čas je za kvantni preskok. Leonid Pitamic (slovenski pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec, * 15. december 1885, Postojna, † 30. junij 1971) je svoje znamenito predavanje, ob ustanovitvi Pravne fakultete Univerze v Ljubljani leta 1920, sklenil z zanimivo mislijo: »Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in našli pravice, če ni pravičnosti v nas.«

Mene zanima, kaj je to v nas? Kaj je imel profesor v mislih? Je to zgolj nekaj snovnega, naši možgani ali je kaj drugega? Jaz trdim, da je mnogo več od snovi, več od možganov. Koliko pregovorov imamo, ki niso iz trte zviti, o srcu.

Znanstveno je dokazano, da je srce sestavljeno iz približno 40. 000 celic, ki so zelo podobne možganskim nevronom. Kar pomeni, ne samo da srce oddaja energijo in prispeva k magnetnemu polju telesa, ki se lahko širi tudi do pet metrov stran, deluje tako rekoč kot zemlja, ampak da s srcem tudi razmišljamo, čutimo in verjetno še marsikaj drugega počenjamo, kar se zaenkrat znanstveno ne da ugotoviti, lahko pa se ugotovi z introspekcijo (info: fram/SSKJ je introspekcija opazovanje lastnih čustev, hotenj ali misli), torej s pogledom vase. Nekateri znanstveniki si prizadevajo, da bi morala introspekcija postati povsem sprejemljiva znanstvena metoda. O tem pričajo tisočere izkušnje, doživetja. Marsikaj se bomo morali še naučiti. Za znanstvenika naj bi veljalo, da je skeptik, ampak ne trmoglavo.«