Evharistija, duhovniška služba in zapoved ljubezni
Cerkev na Slovenskem | 06.04.2023, 06:09 Uredništvo Radia Ognjišče
Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan praznujemo obhajanje Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki je ustanovitev zakramenta evharistije in tudi zapovedi ljubezni ter služenja drug drugemu.
Jezusova zadnja večerja z učenci
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.
O duhovniškem poslanstvu priča tudi video posnetek duhovnika Blaža Franka.
Kruh in vino
Pri vsaki maši obhajamo Jezusovo zadnjo večerjo z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Simbola sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje.
Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu.
PRENOS NA RADIU OGNJIŠČE
Na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto bomo obrede prenašali ob 18.30 iz ljubljanske stolnice.
Poimenovanje evharistije – maše
Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus postavil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala, glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.
Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave«.
Vir: Slovenska škofovska konferenca
ETNOLOŠKI VIDIK VELIKEGA ČETRTKA
Etnolog Janez Bogataj pravi, da je motiv kruha na veliki četrtek zelo pomemben, tako kot v božičnem obredju. Prvotno so kruh uporabljali v nekvašeni obliki, spomin na to je hostija. »Od 9. stoletja uporabljajo kvašen kruh, v obeh primerih pa je v okrogli obliki. Gre za pravo obliko, ki pomeni Boga. Kruh se je imenoval »hostija«, kar v latinščini pomeni žrtev.«
Kruh in vino imata že na splošno v krščanstvu izjemen pomen. Kruh simbolizira Kristusovo telo, vino pa Kristusovo kri. Včasih so v vino namočili pelin. »S tem so pripravili »žolč«, ki so ga pili ob velikonočnih pojedinah. Zakaj pelin? Da se je vsak kristjan spomnil na umirajočega Kristusa, ko je pil žolč, ki mu ga je dal piti vojak. Gre pa tudi za praktični namen, saj je telo po vsem obilju in mastni hrani potrebovalo razgradnjo in pelin namočen v vinu, je deloval v tej smeri. Vse je imelo globlji duhovni pomen, sočasno pa tudi praktični. Ustvarjal se je ritem v vsakdanjikih in praznikih in v celotnem letu je šlo za izmenjavanje posta in obilja, nekakšno logično zaporedje, kar pa danes nam ne uspeva. Eni se samo postijo, drugi pretiravajo v obilju in izgubili smo ta normalen ritem.«
Na veliki četrtek se »zavežejo« orgle in zvonovi, vse do velikonočne vigilije. »To je za prednike pomenilo kar pretresljiv dogodek, saj so bili vezani na zvonove, ko so delali na poljih. Niso se pogovarjali in vsa ta zvočna »kulisa« je morala obmolkniti.«