Škofa Metod Pirih in Jurij Bizjak | (foto: SŠK)
Kot bi bil z vsemi v sorodu in kot da je z vsemi sosed
Cerkev na Slovenskem | Rok Mihevc Tone Gorjup
Vrstijo se odzivi na novico, da se je od tuzemskega življenja poslovil upokojeni koprski škof Metod Pirih. Za naš radio se ga spominjata škofa Jurij Bizjak in Stanislav Zore.
Škof Jurij Bizjak: »Pogrešali ga bomo«
Škof Metod Pirih je bil ordinarij koprske škofije skoraj četrt stoletja. Za njim je vodenje krajevne Cerkve prevzel škof Jurij Bizjak. Sprva je škof Jurij pomagal škofu Metodu, zatem sta vlogi zamenjala. Škof Pirih je bil do zadnjega čvrst, pogumen in odprt. Dva do tri tedne nazaj, se je začel poslavljati. »Bil sem pri njemu v soboto, bil je že precej utrujen. Sem mu rekel, »Metod, kako je?« Je rekel, boli ja in ne. Tako mi je ostal v spominu njegov izraz, ki ga nisem bil vajen. Pogrešali ga bomo, ker je vedno svojo škofovsko službo opravljal vestno. Vedno je pomagal in vedno je bil absolutno pripravljen. Gospod, daj mu večni mir in pokoj, naj počiva v miru. Zahvala za njegov zgled, za njegovo pristno krščansko, duhovniško in škofovsko službo in življenje, naj mu bo Gospod bogat plačnik.«
Nadškof Stanislav Zore: »Videti je bilo, kot da je z vsemi v sorodu«
Sobratje v pastirski službi se škofa Metoda Piriha spominjajo, kot veselega, vedrega in družabnega človeka, ki se je zanimal za vsakega od njih in bil pripravljen deliti z drugim dobro in hudo. Predsednik Slovenske škofovske konference ljubljanski nadškof Stanislav Zore se je z njim največkrat srečeval na Sveti Gori. »Po upokojitvi pa je na Sveto goro prišel tudi za ure oddiha in druženja s frančiškanskimi brati. Posebno doživetje je bilo, ko sem ga zlasti na veliki šmaren, ali pa ob škofijskem dnevu za duhovne poklice po maši spremljal med ljudi. Zelo rad je šel med ljudi. Tam se je še posebno razživel.«
Po imenu je nagovarjal ljudi, ki sva jih srečevala.
»Občudoval sem njegovo temeljito poznavanje škofije in njenih krajev in njihovih prebivalcev. Po imenu je nagovarjal ljudi, ki sva jih srečevala. Povpraševal jih je po zdravju in se zanimal za njihove sorodnike in za sosede. Videti je bilo, kot da je z vsemi v sorodu, da je z vsemi sosed. To je bilo pristno zanimanje pastirja, ki živi s svojimi ljudmi, ki jih nosi v srcu in jih prinaša pred Nebeškega Očeta v svoji službi skrbi zanje. Naj Bog nagradi njegovo delo in ga sprejme v objem svoje ljubezni.«
