Spravimo mladino in otroke spet v gibanje!

Svetovalnica | 12.02.2021, 13:32 Mirjam Judež

Koronačas je pred vse nas postavil izziv - kako se znova spraviti v gibanje? Zlasti težko bo doseči formo vsem tistim, ki so se prej s športom redno ukvarjali, zdaj pa se ne morejo zaradi zaprtih dvoran in klubov. Ta manjko gibanja pri otrocih, mladostnikih, odraslih se bo še nekaj časa poznal, marsikdo je tudi večkrat, kot sicer (in kot bi smel), zavil v hladilnik in se lahko »pohvali« tudi z nekaj odvečnimi kilogrami. Ni kaj, treba bo obuti športne copate in iti v naravo! Naš gost je bil športni psiholog dr. Matej Tušak, s katerim se je pogovarjal Blaž Lesnik. Med branjem lahko krožite z rokami, rameni, naredite celo par počepov, … Ali pa vsaj vzravnano sedite na robu stola.

V šolah je področje telesne aktivnosti dobro »pokrito«

»Dolga leta smo se promovirali kot izrazito športen narod, kar ne pomeni, da se veliko gibamo, ampak imamo veliko vrhunskih športnikov, ki pa niso tisti, ki bi poskrbeli, da smo kot narod gibalno aktiven. Sistemi, ki so vzpostavljeni v procesu izobraževanja, imajo precej veliko vlogo. Pri nas imamo ponekod tudi 5 ur športne aktivnosti tedensko pri mlajših in skozi to športno vzgojo v šolah počasi skušamo vplivati na to, da bi se razvile gibalne navade. Velik del te socializacijske funkcije športa smo prenesli na izobraževalni sistem in ko tem času, ko šola ni delovala, je gibanja bistveno manj. Šola na daljavo je npr. na področju matematike delovala bolje kot na področju gibalne aktivnosti in to bo treba prinesti noter.«

Starši imamo pomembno vlogo

»Marsikaj na tem področju lahko naredijo starši. Kjer je v družini gibanje pomembno za zdrav razvoj otroka in mladostnika, so ga vključili v svoj vsakdan tudi v času te izolacije. Nekateri so celo na novo odkrili skupno – družinsko gibanje: sprehode, hojo, tek, kolesarjenje. Gibanje zahteva, dokler ne pride povsem v navado, notranjo motivacijo, ta pa je običajno pri majhnih otrocih slaba, zato na vse možne načine poskušamo narediti gibalno aktivnost motivacijsko bogato npr. skozi igre, skupinske aktivnosti, ker je to bistveno lažje. Otroku pri desetih letih ne morete razložiti, da se mora gibati, da bo zdrav, ker on JE zdrav. Glavni razlog za rekreativno aktivnost v odraslem obdobju so zdravstveni motivi, ki največkrat pridejo v poštev, ko si že bolan, ko vidiš, da ti ta telesna aktivnost res koristi. To se nikoli ne zgodi pri 15. letu, takrat so vsi večinoma zdravi. Glavni  razlogi postanejo ključni šele pri 50. letu, ko pridejo že kakšne težave. Pri nas skozi izobraževalni sistem dobro spodbujamo gibanje otrok. Če tega ne bi delali, bi bili bistveno manj aktivni, kar pa se je pokazalo tudi v tej epidemiji.«

Otrok ima v sebi vrojeno potrebo po gibanju

»Ko gremo nekam z družino, mali otrok hodi naprej, nazaj, levo, desno, naredi dvakrat ali trikrat več korakov kot odrasli. To je nekaj, kar je prirojeno. V dobi pubertete pa nastopi težava takoj, ko je neko gibanje organizirano s strani staršev. Takrat se rodi upor. Upirajo se tudi, če je treba pri 15. letih s šolo na nek hrib ali kaj podobnega, saj so veliko bolj prijetne skupinske aktivnosti, kjer je veliko druženja. Otrok iz neke egocentrične faze počasi pride v fazo, ko potrebuje več družbe in mi poskušamo v normalnih razmerah te gibalne aktivnosti prilagoditi tem trenutnim glavnim motivom v življenju mladostnika, da torej nekaj počne v družbi. Velik del naravne motivacije za gibanje, ki vključuje tudi druženje, je bil v času epidemije odstranjen. Če je družina v tem času dobro komunicirala, tam je bila želja po preživetju aktivnosti skupaj s starši še vedno velika. Kjer so bili odnosi nekoliko slabši, kjer je bilo manj komunikacije med starši in otroci, so bile težave.«

Negativne in pozitivne posledice epidemije

»Epidemija ima veliko negativnih posledic, verjamem pa, da tudi nekaj pozitivnih. Mnogi so se naučili, da se lahko tudi v družinskem krogu gibajo. Naučili so se tudi boljše komunikacije, če prej  ni bilo potrebe po tem, ker niso bili veliko skupaj. Ko se nek športnik poškoduje, ga poškodba definira. Mnogi po poškodbi bolj pazijo na zdravje, so bolj previdni, se manj poškodujejo. Če se iz teh napak, težav, posledic epidemije kaj koristnega naučimo, je to samo dobro, je pa res, da bo treba najti načine, da bomo ta primanjkljaj na področju gibanja prinesli noter ali ga vsaj nevtralizirali. Tu ne gre samo za otroke. Otroci se bodo gibali naprej, imajo zelo fleksibilen sistem, ki bo prej nevtraliziral težave kot starejši. Otrok bo tri dodatne kilograme, ki jih je pridobil, lažje in prej izgubil kot starejši. Poznam pa kar precej ljudi, ki so to obdobje izkoristili, spremenili stil življenja in je rekreacija postala nekaj, za kar prej niso imeli časa. In če bodo ti ljudje po koncu epidemije, ko bo spet manj časa, obdržali ta stil življenja, bo dolgoročno bilanca v povezavi z gibanjem celo pozitivna.«

POJDIMO VEN, V naravo

»V času po epidemiji je pomembno, da poskušamo spet zmotivirati mlade, najstnike, ki so, kar se gibanja tiče, večji problem kot najmlajši. V tem obdobju je bilo izredno veliko sedenja pred zasloni, otroke in mladostnike bo treba spet odvaditi tega in jih poslati ven, v naravo. To je priložnost, da vzpostavimo pristnejši stik v naravo, kot smo ga imeli v prejšnjih obdobjih. Prej je bilo vse vezano na dvorane, na skupinske aktivnosti tam, kar je sicer zelo atraktivno, a z leti največkrat težimo k temu, da bi se čim več aktivnosti dogajalo na svežem zraku. Lahko to vzamemo to kot priložnost in jo skušamo izkoristiti.«

V času epidemije bi se morala telovadba preseliti na TV ekrane

»Ena od pomembnih stvari, ki sem jih pogrešal v tem obdobju, je, da posamezni predmeti za nižje razrede in treningi gibalne aktivnosti niso prišli na TV, da bi bili dostopni vsem. Če bi bil trening na televiziji, bi lahko v dnevni sobi delal vaje. Dobrodošlo bi bilo tudi za starejše, upokojence, ne samo za otroke.«

Samomotivacijo in odgovornost vzgajamo že od najzgodnejšega obdobja

»Samomotivacija je področje, s katerim se v zadnjem obdobju precej ukvarjamo, pa ne samo na področju gibalne aktivnosti. Starši in šola imajo tu precejšnjo vlogo. Motivacija je zelo povezana z odgovornostjo. Radi pravimo, da individualne odgovornosti, ki jo vzgajamo od začetka, od najzgodnejšega obdobja, precej manjka. Od tega, da si otrok sam umije zobe, da zajtrkuje, pospravi sobo itn., do tega, da je odgovoren tudi za svoje fizično zdravje, gibanje. Začeti bi se moralo v družini. Najprej mora človek razumeti, zakaj je to potrebno, skozi čustveno komponento mora oblikovati pozitivno stališče do zdravega načina življenja, do gibanja. Desetletja nazaj je bilo to slabo razvito, mnogi učitelji niso imeli pozitivnega mnenja o športu, gibanju, velikokrat so nadomeščali športno vzgojo z matematiko ali z drugimi predmeti. V zadnjem obdobju se je to precej spremenilo. Veliko lažje je navdušiti gibalno sposobne kot tiste, ki so malo manj sposobni in imajo kak kilogram preveč. Motivacijska teorija pravi, da radi delamo tisto, v čemer smo dobri. Tisti, ki je gibalno zelo dober, se rad giba. Problem je s tistimi, ki so gibalno manj aktivni. Če profesor športne vzgoje, če starši otroku povejo, z zgledom pokažejo, da je gibanje pomembno, se bo ob konsistentnem nagrajevanju te gibalne aktivnosti otrok počasi odločil, da je to zanj dobro in bo razvil neko samomotivacijo. Se pa to zgodi šele nekje proti srednji šoli. Obstaja pa žal tudi kar nekaj takih, ki tega nikoli ne dojamejo, tisti pa imajo na področju gibalnih navad primanjkljaj.«

Pri nas imamo ponekod tudi 5 ur športne aktivnosti tedensko pri mlajših in skozi to športno vzgojo v šolah počasi skušamo vplivati na to, da bi se razvile gibalne navade. 

Vaje za moč so pomembne tudi v jeseni življenja

»Mišična masa je pomembna. Včasih imamo zmotna prepričanja, da mlajši lahko delajo na mišični masi, starejši pa naj hodijo, tečejo, delajo aerobno vadbo. To sodobna kineziološka znanost zanika. Mi vemo, da so mišice največji porabnik kalorij, energije, kar pomeni, da če želimo vzdrževati telesno težo, več, ko imamo mišične mase, manj težav imamo z vzdrževanjem telesne teže. Tudi vadba za moč v starejšem obdobju je nujno potrebna. Vedno pa se poskušamo izogibati ekstremom oz. jih doseči v nekih zdravih pogojih. Je pa treba biti glede vaj za moč izredno previden pri otrocih. Z utežmi lahko otroci delajo šele po 14., 15., 16. letu. Vsekakor se morajo s tem ukvarjati strokovnjaki, ne pa kar taki, ki se spoznajo na vse. Ti lahko z napačno telesno vadbo naredijo veliko škode.«