Dr. Drago Jerebic: »Ni res, da varajo samo neverni!«

Svetovalnica | 09.02.2021, 15:20 Mirjam Judež

V tokratni oddaji je bila osrednja tema odnos med partnerjema. Ta je večkrat na preizkušnji, a zrela posameznika znata pristopiti k reševanju težav. Kako se spopasti z odtujenostjo, umikanjem, kaj narediti, če sumimo, da prihaja do varanja, kako začeti pogovor o neprijetnih temah? Z nami je bil strokovnjak dr. Drago Jerebic iz Družinskega inštituta Bližina. Pogovor o bližini med zakoncema je na daljavo vodila Tanja Dominko.

V času epidemije priložnosti za zbližanje med partnerjema ne manjka

»Rekel bi, da se je veliko žena veselilo tega časa, končno bo mož več pri njej. Pri moškem pa je bolj občutek: »Nikamor se ne morem umakniti, da sam v sebi malo začutim, premislim.« Morda iz tega izhaja neka tesnoba, drugi zakonec se počuti zavrnjen, v smislu, nisi rad z mano in če tega ni uspel ubesediti na primeren način, lahko prihaja do konfliktov, občutkov neljubljenosti, odrinjenosti. To ni znak nekega katastrofalnega stanja. Dosti moških mi je reklo: »Delam doma za računalnikom, pride otrok mimo, pride žena, ponudi kavo, mene to vedno znova vrže ven iz ritma, miselnega toka.« Če še moški ne zmore delati več stvari hkrati, je še težje, pa to ne pomeni, da niso radi s svojimi ženami, z otroki. Je pa res, zdaj sta se kar naenkrat mož in žena znašla skupaj in če je bila že prej neka razpoka v njunem odnosu, se je zdaj še poglobila. Tu se pojavijo še stiske zaradi službe, če bo manj denarja, zaradi ujetosti doma, … Če je odnos dober, je to dodatna priložnost, kako drug drugemu izkažeta zanesljivost, pripadnost, zavezanost, medsebojno pomoč. Za take zakonce je ta epidemija lahko blagoslov.«

Dostikrat se starša usmerita bolj v starševstvo kot v partnerstvo, se kličeta oče, mama, predvsem sta starša, premalo partnerja in zakonca. Manjkajoči odnos v zakonu iščeta v drugih odnosih.

To, da vsak potrebuje nekaj časa zase, ni egoizem

»Za dober zakon potrebujemo dva avtonomna zakonca. Preden smo se poročili, smo morali avtonomno funkcionirati. Enkrat bo sozakonec umrl, treba bo živeti naprej. Pomembno se mi zdi, da si ta »čas zase« dovolimo, problem pa je, če je tega preveč, potem govorimo o t. i. izogibajoči dinamiki, navezavnosti, v smislu, da človek prav beži iz odnosa. Npr. moški zjutraj vstane, gre v hrib, je čez uro in pol nazaj, potem pa je pripravljen s svojo ženo deliti svoje razmišljanje, je polno čustveno prisoten. Tak moški se ne umika. Imate pa moškega, ki gre stran, pride nazaj in se z ženo ne povezuje čustveno. Ali pa je moški morda neprestano doma in se tudi čustveno ne povezuje. Za take moške, ki si ne želijo čustvenega povezovanja, lahko rečemo, da bežijo iz odnosa.«

Pogovor z dr. Jerebicem

Ko je čustvene bližine premalo

»Dostikrat se oba starša usmerita bolj v starševstvo kot v partnerstvo, se kličeta oče, mama, predvsem sta starša, premalo pa sta partnerja in zakonca. Manjkajoči odnos v zakonu iščeta v drugih odnosih. Dober pokazatelj, da je čustvene bližine dovolj, je, da vse svoje odrasle potrebe (tudi potrebo po odnosu) zadovoljujem ob odraslem človeku, ob možu, ženi, ne ob otrocih. Če potrebujem dotik, ga ne iščem pri otrocih, ampak pri možu, ženi. Če rabim čustveno pomiritev, ne grem svojih stisk pripovedovati otrokom, ampak pripovedujem možu, ženi. V tej pandemiji mnogi otroci žal poslušajo zgodbe ali stiske svojih staršev, kar ni dobro, ne smemo jih čustveno obremenjevati s svojimi stiskami.«

Čakanje ne reši težav, kako narediti prvi korak

»Kakršna koli iniciativa je dobra, da le ni napadanja, očitkov, obsojanja ipd.. Najlažje se temu izognemo tako, da govorimo o sebi. Iluzionorno bi bilo pričakovati, da bi prišel mož do žene in ji rekel: »Pogrešam te!« Za to je potrebno tudi nekaj poguma. Lahko prideš do svojega zakonca in mu začneš pripovedovati o svojem doživljanju. Lahko ga vprašaš, kako se počuti, lahko pa mu ti poveš, kako se počutiš. Če ti nekdo pove, da te pogreša, da se počuti nemočnega, da ga skrbi, s tem še ne zapira komunikacijskega kanala, s tem v naših srednjih možganih ne aktivira doživljanja strahu in ogroženosti, ker če to doživljamo, se ponavadi umaknemo ali pa se začnemo boriti. To pa v zakonskem odnosu nikoli ni dobro. Približaj se tako, da se drugi ne bo počutil ogroženega. Fizično se malokateri moški boji ženske, jih je pa mnogo strah ženske kritike, njenega obsojanja in to je smrt za odnos. Če te drugi sozakonec kritizira, kontrolira, se boš začel umikati ali pa se boš začel kregati. V vsakem primeru to načenja njuno prijateljstvo, če pa prijateljstva ni, to načenja njuno zadovoljstvo v zakonskem odnosu. Še ena posledica strahu v odnosu je: v teh odnosih začne tudi spolnost pešati. Če ni privlačnosti (ne govorimo o fizični, ampak o psihični impotenci), če ni želje po telesnem zbližanju, je ponavadi težko ta zakon živeti in zakonci se začnejo usmerjati bolj v starševstvo, službo, dejavnosti ipd., skratka, bežati. Spolnost je širok pojem, je dotik kože, je telesno približevanje in lahko imata dva zakonca zelo nežen, naklonjen odnos z veliko dotikanja, naklonjenosti. Spolnost je problematična takrat, ko je možna, ampak se je zakonca izogibata. «

Moški ne mara nadzora in kritiziranja, za to ima mamo

»Moški se počuti ob tej ženski, ki ga kritizira in kontrolira, kot ob mami, z mamo pa, če me razumete, ne moreš v spalnico. Naravno je, da si po določenem času želiš stran od staršev, stran od mame. Če te nekdo kontrolira, se nehote postavi v vlogo, da je nadrejeni, pametnejši, da bolj ve, kaj je prav. Tukaj ni več enakopravnosti in sodelovanja. To je smrt za odnos. Tudi, če želimo to dobronamerno. Raziskovalec partnerskih odnosov Jud John Gottman je ugotovil, da pozitivne kritike in kontrole v zakonu ni, saj vsako kontroliranje in kritiziranje prebudi v srednjih možganih center za ogroženost, človek se začne umikati in se počuti prav ponižujoče, diskvalificirano, kar zelo načenja njun odnos.

Pogovor z dr. Jerebicem

 

Varanje je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi v zakonu in ga današnji svet podcenjuje

»Služba je tisti kraj, kjer se najpogosteje zgodi, da iskrica med sodelavcema preskoči. Kaj naj naredim, če sem se zaljubil/a? Možnosti sta dve. Ta zaljubljenost morda govori o tem, da je ta tretja oseba tako zelo fajn. Lahko pa gre za zaljubljenost iz stiske, ki kaže, v kako hudem čustvenem pomanjkanju se vi nahajate v svojem partnerskem odnosu. Če je človek dolgo časa podhranjen nekega odnosa, čustvenega zbliževanja (ne govorimo zgolj o spolnosti), potem nehote, ker smo ljudje bitja odnosov, začne iskati bližino, odnos nekje drugje. Če pa še malo podcenjujemo to, kako se z osebami drugega spola zbližujemo, se žal prevara zelo pogosto zgodi. Ko še nisem delal kot terapevt, nisem vedel, da je tega dejansko toliko. Mislil bi, da varajo le neverni, pa temu ni tako. Človek je krvav pod kožo, veren ali ne, zato bom rekel: najboljša preventiva pred prevaro je, da dva živita zadovoljen in kakovostno pomenljivo čustveno povezan zakonski odnos. V življenju lahko srečamo še več oseb, ki so psihološko kompatibilne njemu, njej, ampak on se je odločil, da bo čustveno povezanost delil samo z eno osebo. Še en razlog, ki je močno prisoten v ozadju varanja. Človek, ki želi varati, ne sme čutiti preveč strahu, sramu ali morebiti celo gnusa. Če bi čutili strah in sram, se zavedali tega, kaj vse postavljajo na kocko v tistem trenutku, večeru, ne bi mogli tega narediti. Varanje je kockanje z lastnim odnosom. Varanje v službi je hazardiranje z lastno službo, saj če želita dva zakonca ostati skupaj po prevari, ne bodo dopustili, da se s to osebo srečuješ v službi dan za dnem …«