Stare hiše pripovedujejo zgodbe

Svetovalnica | 05.02.2021, 20:32 Mirjam Judež

Z nami je bila strokovnjakinja za prenovo starejših stavb dr. Živa Deu. »Umetnostni zgodovinarji pripisujejo vrednost hišam, ki so stare vsaj 100 let. V Sloveniji izvornih zelo starih stavb nimamo, ker so se skozi čas dopolnjevale, spreminjale. Imajo pa 100 let stare hiše že kar patino, zgodbe, spomin na preteklo življenje. Vse, kar je bilo sezidano pred vojno oz. v začetku 20. stoletja, je že častitljive starosti.« Naša gostja je podala nekaj nasvetov in smernic o tem, na kaj biti pozorni. Z njo se je pogovarjala Tanja Dominko.

Do stare arhitekture Slovenci nimamo dobrega odnosa

Žalostna sem, ker sem pričakovala, da bo ta družba dozorela, da bo začela spoštovati svojo dediščino. Bivalna kultura je sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, slikarstvo, ampak do stare arhitekture Slovenci nimajo dobrega odnosa. Veliko starih stavb stoji na lokacijah, ki so danes zelo zanimive za neke nove investicije in potem se investitor odloči, da bi staro hišo kupil ne za to, da bi jo ohranil, kakovostno prenovil in prilagodil današnjemu času, ampak zato, da jo bo porušil in prišel do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki imajo odnos do dediščine, ki se zavedajo, da je ta dediščina stalna vrednost in da vrednost starine narašča, kot narašča vrednost starega kipa ali stare fotografije.«

Stare hiše niso kar za porušiti

Zakonitosti obnove stare kmečke hiše

»Osnovno pravilo je, da uporabljamo materiale, ki jih ima ta stavba že vgrajene. Kombinacija novih in starih materialov se je v zadnjih desetletjih izkazala za zelo nekakovostno. Tudi kadar popravljamo zidove iz kamna ali opeke, je že vezivo pomembno. Nikamor ne smemo uporabljati cementnega veziva, ampak apno ali veziva na osnovi apna, ki so namenjena posebej za prenovo starih stavb. Ta veziva uporabljamo tudi za izdelavo malt, so nekoliko dražja, ampak to je res vredno, ker so ta veziva paropropustna in skozi stoletja so se izkazala, da sčasoma zelo trdijo in močno vežejo. Najslabša je kombinacija s sintetičnimi materiali, vezivi, ki ne dihajo. Te hiše so slabo zaščitene proti vlage, ta vlaga se pod temi plastičnimi opni zbira in čez dve, tri leta začne ta omet odstopati, investitor je slabe volje in zmagajo tisti, ki trdijo, da se stare hiše ne da popraviti. Če uporabimo apno, je to dezinfekcijsko sredstvo, diha s stavbo, je pa uporaba apna malo zahtevnejša za izvajalce, zato neradi delajo z njim in nas nagovarjajo k uporabi česa drugega.«

40 cm in več debeli zidovi dodatne izolacije sploh ne potrebujejo

»V starih arhitekturah so zidovi res zelo debeli in moje mnenje je, da če je zid debel 40 cm ali več, takšna stavba dodatne izolacije sploh ne potrebuje. Hiša na nek način mora dihati, se prezračevati. V starih hišah, morda ravno zato, ker niso bile vse prepire popolnoma zatesnjene pri stavbnem pohištvu, se je vendarle nekaj zraka izmenjevalo. Tako je bil zrak v teh starih hišah boljši. Zdaj moramo pa prezračevanje izvajati umetno. Človek se vpraša, kaj je bolj prav: hišo dobro zatesniš, uvedeš umetno prezračevanje ali izdelaš stavbno pohištvo, kot so ga izdelali predniki (z manjšo izboljšavo) in je propustnost zraka skozi te prepire minimalna in zato ravno pravšnja.«

Menjava stavbnega pohištva

»Jaz dostikrat ostrmim, kadar v središčih mest (Ljubljana, Celje, Maribor, Koper) stojim pred kašno večetažno stanovanjsko stavbo v starem mestnem jedru, morda celo zaščitenem in ima vsako stanovanje ali vsaka etaža drugačno stavbno pohištvo. Stavba s takim posegom izgubi svojo lepoto, kakovost, svoje likovne značilnosti, ampak ljudje se tega ne zavedajo in sledijo oglasom, trendom. Prebivalci te stavbe se med sabo ne znajo dogovoriti, da bi zamenjali vsi naenkrat ali da bi stavbno pohištvo prilagodili stilu stavbe. Najbolje pa je, da se, če je pohištvo malo poškodovano, popravi ali se ga izdela po replikah, vzorcih. Zagotovo je najboljše stavbno pohištvo iz lesa. Plastična okna absolutno odsvetujem.«

Stare hiše niso kar za porušiti

Za prenovo starih hiš skromne subvencije

»Če je hiša zaščitena kot spomenik, se lahko prijavi na Zavod za varstvo kulturne dediščine. Vsako leto so tam razpisane subvencije, ki niso velike. Znotraj občin imajo nekatere lastne subvencije (Ljubljana, Tržič), malo se je treba pozanimati. Pomoč ni velika, je pa spodbuda.«

Prenova starih stavb in potresna varnost

»Pri potresni varnosti je najbolj pomembno to, da ugotovimo, na kakšnem območju, terenu stavba stoji. Vsako staro stavbo se dá zaščititi tako, da je potresno varna, da če pride do hujšega potresa, da lahko stavbo varno zapustimo. Stavba, ki bi prenesla močne potresne sunke in se ne bi poškodovala, še ne stoji. Stare arhitekture so sorazmerno potresne varne, najbolj potresno varne so lesene hiše, stara slovenska brunarica je zelo potresno varna. Stare stavbe z lesenimi stropi in kamnitimi zidovi, ki so se proti višini zoževali in če v te hiše nismo nič posegali, so bile zelo varne. Najslabše je, ko so ljudje te hiše prenavljali, popravljali, so lesene stropne konstrukcije, ki so bile vpete, zamenjali s togimi konstrukcijami, z betonskimi ploščami. Zdaj smo dobili dodatno utež, konstrukcijo, ki ob potresu močno zaniha in so poškodbe ob potresu res hude. Za staro stavbo zelo svetujem, da poiščete strokovnjaka statika, ki vam bo povedal, če je sploh treba kaj narediti, kar zadeva potresno varnost. Najbolj enostavne so kovinske vezi, ki so izum Slovencev in so se zelo dobro obnesle: ostenje povežemo s kovinskimi vezmi. Če se pa že dela betonske plošče, je to treba zelo previdno povezati z zidovi, ojačati temelje, ta poseg je zelo zahteven.«

Kakšni so stroški: novogradnja s podiranjem obstoječe stavbe ali obnova stare

»V slovenskem prostoru analiza še ni bila narejena, sem pa pregledovala strokovno literaturo Avstrijcev in vzporedno so preračunali vse, da sta obe stavbi ohranili neke kakovosti, da je kakovost bivanja podobna. Skupaj s podiranjem in gradnjo nove hiše, je bila prenova stare nekoliko cenejša. Pri nas velja, da je prenova stare hiše zelo draga, da je nikoli ne moreš končat, a če jo sistematično, pravilno, po postopkih prenavljaš, je to lahko ceneje, kot če bi gradil novo. Je pa res, da če kupiš staro hišo, se moraš prilagoditi notranji razporeditvi. Kdor želi imeti današnje sodobne tlorise, kjer je vse en prostor, tega najbrž v stari hiši ne bo mogel doseči, oz. bodo spremembe tako velike, da bo to za sabo potegnilo tudi višino cene.«

Naravni materiali v bivalnih prostorih; les in še enkrat les

»Jaz osebno še vedno prisegam na naravne materiale v bivalnih prostorih: kamnite, opečne, predvsem pa lesene tlake. Les, les in še enkrat les. To so tudi značilnosti naše stare arhitekture, je pa res, da je po 2. svetovni vojni prišlo na tržišče po celem svetu ogromno novih materialov. Sintetika beton, železo, kovina, steklo, vse to so bili simboli napredka. V našem okolju so se zidale popolnoma enake stavbe kot na Danskem, Finskem ali na Dunaju; iz enakih materialov, enake razporeditve. Naši arhitekti so bili zelo povezani s tujimi in ti vzori so prihajali tudi v naš prostor. Zelo znan arhitekt Kurbusie je pometal z dediščino; novo vas je narisal tako, da je staro popolnoma zrušil. Tu gre za splošen razvoj, napredek, s povojno željo: »pometimo s starim, zdaj bomo naredili nov, drugačen svet!«

Arhitekti težko sledijo identiteti slovenske arhitekture

»Vsak, ki postavlja novo hišo, naj dobro pregleda stare stavbe, naj gre v muzeje, naj skuša raziskati zakaj, ne samo, kako je bilo narejeno. Tu so 100-letne izkušnje in odgovori na vremenske razmere, kakovost bivanja, na tiste mikrookoljske danosti v prostoru. Vsak, ki bo naredil to analizo, bo ugotovil, da se lahko tudi njegova stara, obnovljena hiša lahko zlije z okoljem in tako se bo naša značilna slovenska arhitektura, ki je zelo raznolika po pokrajinah, ohranila. Ohranil se je Kras, Idrijsko, Istra, del okrog Pohorja, kar veliko območij imamo ohranjenih. Je pa veliko težav z arhitekti, ki zelo težko sledijo tej identiteti in najraje postavljajo sodobno arhitekturo iz revij in okolja obrobjih mest. Zelo me boli, če se jo vnaša v že oblikovano okolje in se skuša tam rušiti doseženo stavbno identiteto.«

Stare hiše niso kar za porušiti