Dr. Zadel: Novodobni človek se je preveč ukvarjal s tem, kdo je

Za življenje | 30.01.2021, 12:00 Nataša Ličen

Zahodna družba, za katere del se imamo, je v zadnjih nekaj desetletjih, z nami vred, drvela po poti potrošništva, ki je bilo obrnjeno izven človeka, v materialne dobrine, v imeti, v posedovati, v uspeti, v doseči cilj, ... .

Zrcalna duša, če jo uspemo v življenju srečati in se z njo povezati, je tista sreča, ki nam omogoča najti stik s seboj.

"In, seveda, med resnejšimi posledicami, tako za posameznika kot družbo, je odtujenost ljudi, izgubljali so stik s seboj. Kdo sem, kdo sem jaz?, odgovora novodobni človek ni iskal znotraj sebe, ampak zunaj sebe. »Sem uspešen človek, imam avto, stanovanje, sem lastnik podjetja, sem ... , torej, če dobim zunanjo potrditev, sem vreden. Ta model ne deluje, iskanje notranjega miru je v povezovanju s seboj preko drugih. Bolj jasno ne znam povedati. Potrebujemo ljudi okrog sebe."

Ljudje smo se naposlušali, da smo najpomembnejši.

»Ti si pomemben, bodi kar si, uresniči svoje potenciale, realiziraj se,« ... nikjer pa nič o potrebah družbe, skupnosti, seveda je posameznik potem prepričan, da smo tu vsi zaradi njega.

Marsikdo je zaveden
»Ko to traja nekaj časa, v zahodni kulturi se je od druge svetovne vojne (ko je gospodarstvo za svojo rast potrebovalo potrošnjo, potrošnika, ki kupuje tudi tisto, kar ne potrebuje) nagovarjalo ljudi kot potrošnike, se je porodila potreba po stiku s seboj. Tu se izgublja in išče moderni človek, v iskanju sebe, notranje izpolnjenosti, miru ter tudi neskončne želje po občutenju.»

Bistvo iskanja duševnega miru je iskanje smisla življenja
»Največje razburjenje v »korona krizi« niso povzročili eksistencialne stiske, ampak vsaj v začetku in še zdaj, prepričanja posameznikov, da jim nekaj od družbe pripada. Niso najglasnejši lačni, ampak tisti, ki zvečer ne morejo na zabavo. V Sloveniji okrog 10 odstotkov ljudi po nekaterih podatkih živi v relativnem pomanjkanju, pod pragom revščine, toda ti se ne zbirajo vsak teden in ne razbijajo po Slovenije. Ti se v neki kontemplaciji moči prebijajo iz dneva v dan in ti so najbolj spregledani v družbenih krizah.«

Največje trpljenje, ki si ga z leti izkušenj predstavljam, je trpljenje osamljenega, ki nima drugega človeka, preko katerega bi se lahko povezal s seboj.

Zavedeni smo v poudarjanju svoje pomembnosti.
Saj se hitro slišimo, jaz to in jaz ono. »Takšen človek je prazen, ker vse izhaja najprej iz njega, takšen človek ne najde notranjega miru in blagostanja zgolj sam s seboj, ker smo kljub vsemu družbena bitja, naredi vse, kar je slišal, da je prav in ne razume, kako to, da ga je vse, kar je počel prav, pripeljalo do tega, da je vse narobe.«

To, da nekdo pokaže interes za soustvarjanje lastne usode, je zelo pozitivno
»Po drugi strani pa ima tisti, ki kriči, še veliko energije. Bolj me danes skrbijo ljudje v družbi, ki ne kričijo. Ti so spregledani, ki v svoji bolečini ne vidijo več prihodnosti jutrišnjega dne, tu bi bili lahko kot družba bolj senzibilni.«

Ko pridejo tegobe, jih sprejmem kot del življenja in skušam ponotranjiti spoznanja ter jih uporabiti pri nadaljnjem pogledu na življenje.«

"Če si ves svet predstavlja, da je normalno preživljanje prostega časa sredi množice na stadionu, v potovanjih, da drugače ne gre, potem so to znova le zunanje potrditve. Bog ne daj, da bi se spet vse vrnilo v stare tirnice. Življenje je pestro, ljudje smo učljiva bitja, lahko je marsikaj drugače. Daleč od tega, da bo drugače lažje, življenje ni mišljeno, da bo lahko. Toda, če pogledam nazaj, ravno takrat, ko je bilo težko, sem se najbolj oblikoval. Sem prišel najbolj v stik z resničnim Aleksandrom. Ko pridejo tegobe, jih sprejmem kot del življenja in skušam ponotranjiti spoznanja ter jih uporabiti pri nadaljnjem pogledu na življenje.«