Vzgoja psa v družini naj bo enotna

Svetovalnica | 25.01.2021, 15:57 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo govorili o vzgoji psa, ki se začne s prvim dnem, ko je mladič pri hiši, pa kaj ko je tako prisrčen ta kuža, da mu marsikaj dovolimo. Z nami je bil Jure Pribičevič, soustanovitelj podjetja Alfakan, ki se ukvarja z vzgojo psov in vedenjskih motenj: »Psi so do neke mere družinski člani, ki jih želimo vključiti v naše življenje in jih želimo naučiti, da so prijetni spremljevalci, socializirani, da so čimbolj nemoteči za našo okolico, kjer živimo.« Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Preden si omislimo psa, se pozanimajmo o nagonih, karakterjih pasme

»Ljudje se zaletavo odločajo o psu, glavni razlog je »optični vidik« (določena pasma jim je vizualno všeč). Premalo se govori o karakteristiki posamezne pasme. Najprej svetujemo, da se ljudje pozanimajo o nagonih, karakterjih pasme, šele nato pogledajo, a jim je všeč črn, svetel, velik, manjši, … pes. Malo naj se poglobijo, pregledajo po internetu, kakšen karakter psa jim ustreza in če se pravilno odločimo za psa in pasmo, je vzgoja precej lažja in hitrejša.«

Nekateri psi so bolj delovno naravnani in jih moramo znati zaposliti

»Če imamo doma psa z veliko energije, moramo to njegovo energijo nekam usmeriti, šele takrat lahko govorimo, da se pes stabilizira, umiri in je dovzeten tudi za to, da ga kaj naučimo, česar si vsi želimo. Več, ko ima pes energije, bolj aktivno je treba z njim preživljati čas. Dolgi sprehodi niso to, kar rabijo aktivni psi. Tam se psi dolgočasijo in si iščejo neke svoje zaposlitve, to pa so tiste, ki nam običajno niso všeč: iskanje zajcev, srn, preganjanje mačk, pobiranje gnoja, … Ljudje se nanje jezijo, ne zavedajo pa se, da kljub temu, da so po njihovem menju za njih »dobro poskrbeli«, so se »pozabili« z njimi aktivno ukvarjati in zadovoljiti njihove nagone. Tu pride do problema nerazumevanja.«

Pogovor o vzgoji psa

Česa si psi želijo?

»Ljudje imajo različne pasme, vsaka ima svoje specifične zahteve. Najlažje ljudje ugotovijo, kaj njim ustreza, je, da gredo z njim na sprehod, ko pridejo domov, pa naredijo tabelico. Levo napišejo vse težave, ki so jih imeli s psom na sprehodu (skače, vleče, laja, pobira po tleh, …), na desni strani pa napišejo, kako bi lahko to pretvorili v njegov talent. Po naši definiciji je vsaka težava neizkoriščen pasji talent. Če pes rad pobira po tleh in daje nekaj v usta, je fino zaposliti njegov nos, delati kaj z nosom. Če pes rad vleče, ga naučimo, da nas vleče v hrib, na kolesu, lahko tečemo z njim. Če pes rad skače po nas ali po drugih, imamo super šport zanj: agility (premagovanje različnih ovir v najkrajšem možnem času). Treba je poiskati moteče stvari in jih pretvoriti v skupne aktivnosti, v katerih lahko uživata oba: pes in mi.«

Počnite s psi to, kar zadovolji pasji nagon, v tem vi uživate in lahko to počnete vsak dan

»Zmotno je mišljenje, če vpišete psa v agility in enkrat na teden hodite tja, da bo to dovolj. To je premalo. Morda na vrtu naredite mini poligon in sami trenirate agility. Delo z nosom: skrivate žogo, njegovo hrano in za to ne rabite na drug konec Slovenije, ne rabite kluba, če ne želite športno kinološko tekmovati. Tudi na vrtu lahko postavite kak mini poligonček, skakalnico, tunelček. Tudi v gozdu lahko uporabite marsikaj, najde se podrto drevo, hlod, naučite psa, da skače gor, ga usmerjate levo, desno, … Gre za kakovost časa, ki ga preživljamo s psom, ne kvantiteto.«

Premalo časa namenimo temu, da bi psu jasno razložili, kaj od njega želimo

»Preveč se osredotočamo na to, česa pes ne sme, slabi pa smo v tem, da bi psu razložili, kaj naj oz. lahko počne. Nekdo pride domov, odpre vrata, pes pred vrati se mora umakniti. Pes gre v kuhinjo, ga nekdo spet napodi stran, tudi otroci ga napodijo iz svoje sobe ven … Premalo časa si vzamemo, da bi mu jasno razložili, kaj od njega pričakujemo, želimo. Doma svetujemo, da se naredijo neke omejitve, da se psa nauči, da ta čas, ko ga nimamo časa aktivno učiti, kaj je prav in kaj je narobe, nima možnosti delati napak. Ko se z njim aktivno ukvarjamo, pa ga s pozitivno motivacijo in čimbolj psu prijaznih metod učimo, kaj od njega želimo. Pes ne pride na svet s tem znanjem in ne ve, kaj je prav in kaj ne, če mu nekdo tega zelo jasno ne pove, ne pokaže.«

Skakanje v ljudi

»Samica ne čaka eno leto, da bi vzgojila ali naučila mladiče, ampak začne vzgajati takoj. Ko dobimo mladička, je to ena od prvih stvari, ki ga moramo naučit, da ne skače v ljudi, se pa večina ljudi tega loti narobe. Ko me pokličejo na pomoč, odprejo vrata in pes začne skakati po meni, potem povejo, da je to težava, ki jo želijo odpravit. Moje vprašanje je: zakaj puščate psa »na vrata, zakaj mu dovolite, da počne napačno vedenje, ki ga morate potem odpravljati? Če pes ne bi imel možnosti skakati po ljudeh na vratih, to ne bi postal njegov vedenjski vzorec. Zato je doma treba čim prej postaviti preventivo. To je kotiček, ki ga naredimo za psa, ga nanj navadimo in mu damo nekaj za glodati oz. ga fizično omejimo. Če nekdo pride, nima možnosti priti tja in se učiti teh napak, da izsiljuje za pozornost, skače po ljudeh, grize, … Ko se obisk usede, lahko povemo, da imamo mladička. Potem lahko pride zraven in ga ciljano učimo, kaj lahko počne, ko je obisk. Npr. leži in gloda svojo kost, sedi in gleda, kaj počnemo.«

Na prvo mesto je vedno treba postaviti preventivo, da pes nima možnosti delati napak, šele nato se ukvarjamo z učnim procesom.

Sobivanje psa in mačka v stanovanju lahko pripelje do konfliktov

»Glavna napaka je skupno življenjsko okolje. Ponavadi se da to rešiti v nekaj tednih na način, da če je maček problematičen, se mu omeji stanovanje, da nima direktnega stika s psom ali se omeji psa, če je problematičen. Pes in maček, ki živita skupaj, se čutita, vohata, ampak nimata direktnega stika, zato tudi ne pride do direktnih konfliktov. Čez nekaj časa pa je lahko eden ali drugi spuščen v stanovanju, čez čas lahko to naredimo z obema. Pri enih kombinacijah je to stvar nekaj dni ali tednov, pri drugih (npr. pri psih, ki imajo kake vedenjske motnje) lahko traja dlje. Ne svetujem, da v prvih dneh, tednih ne daste mačka in psa kar takoj skupaj.«

4-letni labradorec živi na deželi, zunaj na vrtu, mimo vodi sprehajalna pot in ob nedeljah se pes rad pridruži pohodnikom, posebno, ko so zraven otroci …

»Pes z neželenim vedenjem vedno kaže, kaj mu manjka. Če imate velik vrt, posest, je to super za psa, nima pa zadovoljenih morda njegovih nagonov. Verjetno je živahen in si morda želi več kot samo sprehajanje po vrtu. Rešitev bi bila morda v tem, da bi se vi več časa aktivno ukvarjali s psom in ga enkrat ali dvakrat na dan peljali na aktiven sprehod. Potem bo imel pes manjšo željo po tem, da bi družbo in aktivnost iskal drugje, ker ve, da bo to dobil pri vas. Treba ga je tudi nekako omejiti, da te možnosti, da se pridruži drugih pohodnikom, nima.«

Pes ne rabi »šefa«, rabi človeka, ki je odgovoren in mu zna postaviti meje, omejitve in ga zna naučiti, kaj od njega želi. To bi naj počela cela družina.

13-letni maltežan lula po hiši, kako ga odvaditi?

»Pri 13-letih se da prevzgojiti, je pa potrebno za to več časa in truda. Če so to določena območja v hiši, je treba onemogočiti, da do teh območij pride. Začasno je treba psu vzeti možnost, da opravlja potrebo. Če lula po celem stanovanju, bi svetoval, da se psa omeji samo na njegovo blazino. Za to lahko uporabite povodec. Hkrati ga močno naradite, ko potrebo opravi zunaj. Vzamete del njegovega dnevnega obroka ali nekaj hrane in ga fejst nagradite, ko to opravi, kjer si vi želite.«

Pogovor o vzgoji psa

Boston terrier je zelo živahen, partnerka ga je vedno peljala zjutraj na Šmarno goro in nikoli ni bilo težav, zdaj pa že nekaj tednov, ko pride ponj, skloni glavo in začne renčat. Ko pridem jaz, on skoči ven in v parih sekundah imava vse rešeno.

»Treba je poiskati vzrok, ki mu potem prilagodimo metode reševanja. Pogledati bi bilo treba, kaj vi delate drugače kot partnerka. Hiter nasvet bi bil: poskusita poenotiti metode, ki jih uporabljata, ugotoviti vzrok, morda se pogovorite s partnerko, če sta imela kak konflikt na sprehodu, pa ne povezujeta z življenjem noter. Če bi se renčanje stopnjevalo, poiščite strokovno pomoč, škoda bi bilo, da pride do ugriza, potem je zadevo težje reševati.«

Več, ko ima pes energije, bolj aktivno je treba z njim preživljati čas. Dolgi sprehodi niso to, kar rabijo aktivni psi.

3-letna sterilizirana labradorka; če ni v pesjaku, se sprehaja po vasi

»Treba se je z njo skupaj sprehajati po vasi ali po gozdu. Psi si želijo samo eno: zadovoljiti svoje nagone. To lahko naredijo sami ali z nami. Če sami to naredijo, so to vedenja, ki nam ponavadi niso všeč. Če to delamo skupaj, lahko razvijemo z njimi dober odnos, nimamo težav s psom. Omejiti moramo psa, da nima možnosti bežati. Če je v pesjaku, naj bo zaprt, če vam je hudo, da je pes veliko v pesjaku, se je treba z njim aktivno ukvarjati dvakrat, trikrat na dan 20 minut, vzeti kakšno igračo, malo hrane, narediti aktivni sprehod. Na ta način bo pes umirjen, vesel, zadovoljen počival v svojem pesjaku, na sprehodu bo pa z vami sodeloval. Čez čas si lahko privoščimo, da bo zunaj pesjaka, ker ne bo te tendence, da bi zadovoljeval svoje nagone sam.«

Je pomembno, da ima pes enega »šefa«?

»To je star mit. Pes ne rabi »šefa«, rabi človeka, ki je odgovoren in mu zna postaviti meje, omejitve in ga zna naučiti, kaj od njega želi. To bi naj počela cela družina, ne en »šef«. Vzgoja mora biti enotna, ker si verjetno ne želite, da gre oče s psom na sprehod in je z njim pes poslušen, potem gre mama, pa ji beži in ga išče cela vas. Zato mi na skupinske tečaje poskusimo povabiti celo družino, ker cela družina sodeluje v procesu vzgoje, kjer se eden od drugega učijo in si pomagajo.«

Pogovor o vzgoji psa