Bi lahko bil morebitni padec vlade lepo darilo Milanu Kučanu za 80. rojstni dan?

Spoznanje več | 15.01.2021, 06:21 Rok Mihevc

Nekdanji predsednik države Milan Kučan te dni praznuje 80 let, zato smo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« delno ocenili njegov lik in njegovo delo. Po nekaterih ocenah je namreč on tisti, ki niti iz ozadja na političnem prizorišču vleče še danes. Tudi zato govorimo o mandatarskih igrah, "ki naj bi zrasle na nekem drugem zelniku".

Politični analitik dr. Aleš Maver, ki ga je gostil voditelj Jože Bartolj, na vprašanje, ali bi lahko bil morebitni padec vlade lepo darilo Milanu Kučanu za 80. rojstni dan, odgovarja, da si vsak, ki dočaka 80 let, zasluži čestitke in lepe želje, vendarle pa računa, da bo pri komu vseeno zmagal »občutek sramu in da tako nizko vseeno ne bodo šli ter da bo vsaj ta mandatarski poskus vendarle neuspešen.« 80-letnica je po njegovem mnenju lepa priložnost, da se nekoliko ovrednoti delo tega pomembnega posameznika v slovenski zgodovini. Tega se Maver loteva s treh zornih kotov.

Že partija je v ospredje potiskala »brezimne aparatčike«

Prvi bi bil z vidika tega, kar doživljamo na političnem prizorišču v zadnjem desetletju. »Poplava novih obrazov in »horuk« odločitev, npr. zadnja o mandatarstvu Karla Erjavca, me je prisililo v to, da sem se nekoliko zagrizel v slovensko politično zgodovino. Tako sem prišel do spoznanja, da novi obrazi niso bili strategija vladajočega bloka, ki je v takšni in drugačni kontinuiteti s strukturami, ki so na slovenskem obvladovale sceno od leta 1945 do konca 1980. Ta strategija seže vsaj do Janeza Drnovška leta 1980 in potem se pokaže, da se je slovenski partijski vrh v 70 letih odločil, da ne bo več dopustil graditi na posameznih karizmatičnih voditeljih, ki bi si zagotovili lastno politično bazo. Že takrat se je očitno partijski vrh odločil, da bo v ospredje porival »brezimne aparatčike«, ki so zdaj dosegli svoj labodji spev začasno s pojavi kot so Jankovič, Bratuškova, Cerar in Šarec. V 70 letih nimamo nekega hudega karizmatičnega slovenskega političnega voditelja, pač pa same brezimne aparatčike in v ta sklop spada tudi vzpon Milana Kučana. Po mojem mnenju je Kučan dokaj naključno pristal na mestu, kjer je bil in kjer je zaradi tega na nek način vsaj simbolno še danes.«

Kučanovi nalogi: Ohranitev monopolov in »pravilnega« pogleda na preteklost

Tudi Milan Kučan je po mnenju Maverja povprečni aparatčik, ki ga je zgodovinsko naključje postavilo v čas, ko je bil dejansko zadnji voditelj slovenske partije v času, ko je imela ta v rokah še škarje in platno. »Iz tega naključja izvira njegova velika simbolna vloga. Njemu sta pripadli dve temeljni nalogi, ki so si jo vladajoče strukture očitno zastavile ob prehodu v demokracijo in samostojnost. Ena je, da se ohrani čim več oblastnih in gospodarskih monopolov, ki so se nabrali po 2. svetovni vojni in druga, da se čim bolj neokrnjeno ohrani »pravilni« pogled na slovensko preteklost oz. pol preteklost, ki je bila tesno povezana z načinom, s katerim je komunistična partija v Sloveniji prišla na oblast. Ta način je bil globoko problematičen in o tem zlasti poslušalci na Radiu Ognjišče veliko slišijo, drugod v javnosti pa precej manj. S tega vidika je bil Milan Kučan, kot zadnji voditelj slovenske partije in tisti, ki naj bi zagotavljal ohranitev čim več uspeha na teh dveh področjih, relativno uspešen.«

Kučan je v odločilnih trenutkih uspešno zajahal voz javnega razpoloženja

Aleš Maver samokritično prizna, da je imel leta 1988 kratko obdobje tudi sam »osebno romanco z Milanom Kučanom«, saj da ga je štel za junaka slovenskega spopadanja z velikimi srbskimi težnjami, zbranimi okoli Miloševiča. »Kučan je na nekaterih odločilnih točkah uspešno zajahal voz javnega razpoloženja in je v slovensko-srbskem sporu v nekem trenutku začutil, kam piha veter v Sloveniji. Ne moremo ga šteti za nekega ideologa slovenske osamosvojitve, je pa pragmatično ugotovil, da lahko tvega vse, če se ne bi pravočasno pridružil večinskemu mnenju v javnosti. Tu mu je treba priznati, da je s svojega vidika politično ravnal modro.«

Uspešno so zadrževali ustvarjalne energije

Drugi zorni kot je Kučanovo delovanje v samostojni Sloveniji. Pri tem Maverju na misel prihaja izjava portugalskega avtokratskega diktatorja Salvazarja: »Mislim, da je bila moja najpomembnejša naloga ta, da sem zadrževal prevelik napredek.« "Mislim, da se ta ocena lahko prenese tudi na Milana Kučana. Njegova naloga in naloga vladajočega bloka je bila predvsem v tem, da so zadrževali ustvarjalne energije. Marsikomu se sicer zdi, da je Kučan preprečil hujše ekonomske stiske, da smo prišli skozi bolje kot pa druge srednje in vzhodne evropske države. To je legitimen pogled, osebno pa mislim, da je v Sloveniji marsikateri monopol ostal nedotaknjen, ki hromi številne ustvarjalne sile. Ne moremo reči, da živimo slabo, lahko pa bi kot skupnost bolje, če bi se teh monopolov znebili. Na tej točki ocenjujem vlogo Milana Kučana kot negativno.«

Simbol kontuitete, da se ne bo potrebno soočiti s preteklostjo

Tretja točka je umestitev Milana Kučana v srednje in vzhodno evropski prostor in primerjava z drugimi voditelji. »Splošno znano dejstvo je, da je bil prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenskega predsedstva in to nekaj pove. Mislim, da so vsa protislovja pozne slovenske zgodovine zgoščena v 22. aprilu 1990, ko sta se za predsedniški položaj v drugem krogu predsedniških volitev pomerila dr. Jože Pučnik in Milan Kučan. Slovenci so med gigantsko postavo Pučnika kot intelektualca, svetovljana in filozofa in na drugi strani med pojavo navadnega partijskega aparatčika izbrali njega. Vsepovsod je imela vladajoča struktura velike prednosti in nikjer razen v Romuniji in deloma v Bolgariji, se ni zgodilo, da bi tako izrazito prevladal nosilec starih struktur. To nekaj pove o volji Slovencev do sprememb in o tem, da je bilo zgodovinsko izhodišče v Sloveniji drugačno. Sam to tolmačim na način, da nas je bremenila in nas še vedno bremeni »avtohtonost slovenske revolucije« in s tem tudi revolucionarnega nasilja med 2. svetovno vojno. Ker slovenska zgodovinska zavest je zgrajena okoli tega, da glavno nevarnost za Slovence predstavljajo tujci in to je od Slovencev terjalo, da se maksimalno poenotijo od znotraj. Zato je vsaka kritika domačih političnih elit nedobrodošla in za njih veljajo popolnoma drugačni standardi. To revolucionarno nasilje predstavlja strahoten izziv. Ljudje, ki so bili ves čas na oblasti, so do nje prišli tako, da so uničili del nasprotnikov. Vendar ne iz tujine, ampak od domačih nasprotnikov. Ker se Slovenci bojijo tega, da bi soočenje z zločinom lahko koristilo tujcem, ker bi morali zanj obtožiti domače ljudi, potem si raje zatiskajo oči pred tem in nagrajujejo tudi po letu 1990 tiste, ki obljubljajo, da tega soočenja ne bo. Kučan je bil tu močan simbol te kontuitete, da se ne bo potrebno soočiti s preteklostjo.«