Zdravnica Urška Bokal: Posameznik v času epidemije stvari ne more spremeniti

Slovenija | 14.01.2021, 11:18 Alen Salihović

»V naša življenja se je vpletla epidemija koronavirusa, ki nas kliče k odprtim ušesom in stalnemu prilagajanju, iskanju ravnotežja med tem, da se popolnoma ne zapremo vsak v svoj kot in po drugi strani, da ne ignoriramo dejstva bolezni, ki nas sicer sama opozori z visokimi številkami obolelih, hospitaliziranih in umrlih.« Tako je v kolumni, ki smo jo prejeli v naše uredništvo zapisala specialistka internistične onkologije Urška Bokal. V pogovoru za naš radio pa še dodala, da epidemija kaže, da posameznik stvari ne more spremeniti, le, če skupaj v veliki večini upoštevamo ukrepe za zmanjševanje okužb, zmoremo zmanjšati številke.

Zdravnica Bokalova je vsem, ki obiskujejo svete maše svetovala: »Če imamo kakršne kolik znake bolezni ostanemo doma. To je lahko že nasplošno slabo počutje ali pa utrujenost, driska, bolečine po mišicah. Pomembno je seveda pravilno nošenje maske. Če nos gleda iz maske, saj ta osebe diha skozi nos, potem ne ščiti ne sebe, ne drugih. Tudi na razkuževanje bi rada opozorila. Pravilno razkuževanje traja vsaj 20 sekund. Potrebno ga je razmazati po celotni površini rok in na rokah se naj posuši. Kadar delam v bolnišnici in hitim moram sama večkrat na to zavestno pomisliti, pri maši nam pa res ni potrebno hiteti, tišina še poglobi lahko našo zbranost.«

Razmišljanje zdravnice Urške Bokal z naslovom »V malem si bil zvest...« objavljamo v celoti

V naša življenja se je vpletla epidemija koronavirusa, ki nas kliče k odprtim ušesom in stalnemu prilagajanju, iskanju ravnotežja med tem, da se popolnoma ne zapremo vsak v svoj kot in po drugi strani da ne ignoriramo dejstva bolezni, ki nas sicer sama opozori z visokimi številkami obolelih, hospitaliziranih in umrlih. V prvem valu smo bili v Sloveniji med najbolj uspešnimi v spopadu s temi okužbami, sedaj pa komaj plavamo na gladini. Kot da bi zanihali v drugo skrajnost.
Kot zdravnici mi je nošenje maske postala vsakodnevna rutina. Prav tako uporaba razkužila in omejevanje stikov, da lahko čim bolj varno delam z bolniki in morda ne razširim okužbe na tiste, ki so mi najbližji. V drugem valu mi je dragoceno dejstvo, da nam je ohranjeno prejemanje zakramentov. Že samo obhajilo in spoved sta lahko oporna kamna za vsakodnevno rutino teh zimskih dni.

Vrnilo se je tudi obhajanje evharistije, sicer ob navodilih, ki večini niso pisana na kožo in so čustveno naporna. Maša brez pesmi ob slavnostnih praznikih? A če vem zakaj, morda najdem hvaležnost v tem, da jo sploh lahko obhajamo, in mir v zavesti, da Boga sedaj slavimo bolj z darovanjem naše tišine kot pa božičnih pesmi. Mašnik naj mašuje ves čas z masko? To je težko, čustveno se mnogim upira. Sama pa ob tem pomislim na mnoge zdravstvene delavce na kovid oddelkih, ki nosijo skafandre po osem ur skupaj, kako v tem času malicajo, kdaj gredo na stranišče ... Kakšna gesta solidarnosti z njimi in pričevanje za vernike bi bilo, če bi res vsi mašniki maševali z maskami. Zbiranje prijav za maše? Koliko truda in skrbi so pripravljeni nekateri duhovniki vložiti v to, da pripravijo v župniji vsakemu, ki to išče, varen prostor za prejem zakramentov. Brez negotovosti, ali bo cerkev preveč natrpana, in strahu, ali bodo soverniki pri obredu upoštevali pravila zaščite.

»Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« je v priliki o talentih Gospodar rekel svojemu služabniku (Mt 25, 21). Ali so res sedaj te male reči naše maske, razdalje, odpovedovanje druženjem, tudi takoj po mašah, maše v tišini brez pesmi? Ali nas res Bog sedaj kliče k odpovedovanju in spuščanju stvari, ki nam dajejo tako veliko čustvene hrane? Nekateri bi morda mislili, saj nas Bog varuje, zakaj bi bilo to potrebno. Toda ali je naš Bog res bog privilegijev, ki bi svoje otroke bolj ščitil v cerkvi kot v trgovini? On sam je ustvaril naravo z njenimi zakoni. Res jih v svoji vsemogočnosti lahko preseže, a tudi Jezus je bil lačen in iz kamnov ni naredil kruha. Za naše Odrešenje se je v ponižnosti pred Očetovo voljo odpovedal svoji moči sprejel trpljenje velikonočnega tridnevja.

Moj pogled, tvoj pogled. Imamo pa jasno napisana navodila in okužb je res veliko. Morda pa lahko ob tem rečemo: naše bolnišnice in otroci. In tudi naša vera, ljubezen in upanje, da nas ta preizkušnja naredi močnejše.