Dr. Jože Ramovš: Brezup je ena od velikih zmot

| 24.11.2020, 21:00 Nataša Ličen

Vsaka stvar oboli. Tudi jezik. Človek je človeku človek po besedi. Odnosi med nami bodo zdravi, če bodo zdrave besede, ki jih izrekamo in živijo med nami.

Pričakovanje, upanje in zaupanje v prihodnost, je bistvo. So trdna tla, na katerih stojimo.

Vsak človek se moti. In, vsak človek je tudi nekoliko lažniv. Občasno vsak pove določena dejstva nekoliko po svoje, prikrojeno, z nalomljenimi besedami, da te ne povedo resnice.
Laž je vir vsakega zla. Ima sicer kratke noge, a zmota ima še daljše. Med zmotami je tudi izguba upanja. Svet se ni začel z nami in se tudi sklenil ne bo z nami, vrtel se bo naprej.

Pričakovanje, advent, je močno zdravilo
V studiu smo v sklopu oddaj »Za sožitje« gostili dr. Jožeta Ramovša, z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Najprej smo se v pogovoru ustavili pri komentarju ob našem zadnjem srečanju z njim, pred praznikom Vseh svetih, ko smo si v dvournem pogovoru s poslušalci izmenjali zgodbe življenja, iskali uteho in smisel. Dragoceno srečanje, ki gradi med nami, čeprav na daljavo, še trdnejše vezi.
Dr. Jože Ramovš: »Iz pokojnih rastemo, kar so oni naredili, mi nadaljujemo. Brez spoštovanja prednikov se družba ne more razvijati. Spoštovanje izkazujemo tudi z urejenostjo pokopališč. Nekateri pravijo, da je to »baharija«. Ni. Je izraz pristnega spoštovanja preminulih.«

Prihodnosti, ljudem, razvoju, kulturi, vsemu, bomo zaupali, če bomo gledali pod noge in videli, kaj je bilo dobrega včeraj in kaj je danes.

Pričakovanje nas oživlja
Pred adventom pa smo se v zadnjem letošnjem srečanju z dr. Ramovšem posvetili pričakovanju. Ko ničesar več ne pričakujemo, smo omamljeni.
»Pričakovanje, upanje in zaupanje v prihodnost, je bistvo, to so trdna tla, na katerih stojimo. Če se nam tla spodmaknejo, je hitro zlom.«

Če razmišljamo zgolj o strahu, brezupni, kaj bo, kaj bo, in smo brez pričakovanja, da nekaj pač bo, se ne da živeti.
»Človek je človeku človek po besedi. Odnosi med nami bodo zdravi, če bodo zdrave besede med nami. Če bo vsaka beseda, ki jo izrečemo v neki skupnosti, pomenila tisto, kar vsebuje, potem ne bo laži in ne bo zmote. To žal ni možno, kot pri vsem, vsak organ oboli. Zdaj, ko smo v epidemiji, vidimo, kako je neznaten, mikroskopsko majhen virus ves svet, od gospodarstva do izobraževanja, kulture, od posamezne družine do človeka, spravil v negotovost.«

Zaupanje tembolj izgubljamo, čimbolj smo fantasti, v iluzijah. Dejstev pa ne vidimo. Želje so lahko del načrtov, niso pa želje dejstva.

Pot pelje naprej. Sveta ni konec, če sem lačen, če je ujma, epidemija. »Ljudje, ki izgubijo upanje, so v stiski, vendar se motijo. Naša je odločitev, kako bomo hodili po trdnih tleh. Veliko bolj bomo zaupali prihodnosti, ljudem, razvoju, kulturi, vsemu, če bomo gledali pod noge, ne v zrak. Pod noge gledati pa pomeni, videti kaj je bilo dobrega včeraj in kaj je danes. Če se vesolje razvija in naša zemlja v njem že štiri milijarde let, pa človeštvo, življenje na njej, kulture, rodovine, potem se začudeno vprašam, kako je možno, da ne zaupam, če gledam pod noge dejstva. Ovire so, vendar pot pelje naprej.«
Vzeti si čas za drugega, to smo zanemarili.
Ljudje danes ne razlikujemo med svojimi željami, konstrukti in potjo (dejstvi) po kateri hodimo. "Če so dejstva drugačna od mojih zamisli, in rečemo brigajo me, potem posilimo dejstva. Upanje, zaupanje v sedanjost in prihodnost, temelji na spoštovanju dejstev, na opazovanju tistega kar je v resnici. Zdravilo proti depresiji, brezupu in malodušju, je gledati, zato imamo oči in ušesa, dejstva. Svet se razvija, če se je do sedaj in se danes, se bo tudi naprej.«
»Ljudje, ki se borijo za reševanje težav, ne z veliko besedami, toda z dejanji, nam dajejo moč in korajžo v najhujših stvareh, kako je treba ohranjati upanje in zaupanje, ob vsej drugačnosti, s katero se soočamo.«

Ko nas napolni topla hvaležnost, je konec brezupa. Hvaležnost brezup topi.

Proizvod ali odnos?
»Trenutno smo zelo »odštekani«, nekje ob strani smo pustili realizem za kakovostno sožitje, sodelovanje in takšna epidemija je morda alternativa vojne, da se zavemo, da blaginja ni samoumevna, niti življenje ne, vsa ta danost nam je dana, je dar. Ko se tega zavemo, kaj vse nam je dano, da živimo, kaj in koga imamo, nam postane toplo. Ko danost postane dar, je normalno čustvo hvaležnost. Slabe stvari niso zato, da se z njimi ukvarjamo, ampak da se jim izognemo, kolikor se jim zmoremo.«
Veseli ali nori december, toliko tekanja, ni bil ravno advent. Nakupovalna dirka je za december, za lepe praznike v njem, protislovna.

Motivacije poln pogovor z dr. Jožetom Ramovšem, pred vstopom v adventni čas in pripravo na »veselo novico« priporočamo v celoti. Za sožitje.