Kratki dnevi? Pa kaj! Sprehod s "čelkami" je lahko prava dogodivščina!

Svetovalnica | 20.11.2020, 12:49 Mirjam Judež

Mag. Vida Vidmar Kastelic, psihoterapevtka iz Centra za individualno, zakonsko in družinsko terapijo Emocije v času epidemije pomaga ljudem v stiski. Mnogo jih je in zelo različne so. Rdeča nit pogovora, ki ga je vodila Nataša Ličen, je bila, kako je rutina dobra preventiva v teh negotovih časih in kako priporočljivo je, da gremo vsak dan vsaj za eno uro ven, na zrak, na sprehod, pa čeprav v temi!

Biti fizično v istem prostoru še ne pomeni, da smo dejansko skupaj

»Tako otroci kot odrasli smo zaposleni s svojimi obveznostmi in past je, da šolanje traja ves dan in smo v službi ves dan, kar lahko pomeni stopnjevanje medsebojnih odnosov. Zato je toliko bolj pomembno, da naglasimo odmerjeni čas, ko je otrok v šoli, ko smo odrasli v službi, in da ima družina en ritem, eno rutino, ki pove, kdaj smo doma v pravem pomenu besede in kdaj smo v šoli oz. v službi. Prav je, da se ne sprašujemo samo, do kdaj si v službi, do kdaj imaš šolske obveznosti, ampak da ne pozabimo na tisto, kar je bistvo odnosov. Kako je bilo danes v šoli? Kako ti je? Kakšen dan je bil danes v službi? Nič za to, če je bila tvoja služba in šola meter, dva, tri stran od tebe.«

Pogovor z mag. Vido Vidmar Kastelic

Dobro je, da iskreno potarnamo, kaj nas teži – kje drugje, če ne doma?

»Kje pa, če ne doma, če ne v medsebojnih odnosih, družinskih, prijateljskih, … bomo iskreni? Pravico imamo povedati tako, kot nam je. Tudi, če je morda nevšečno ali celo obremenjujoče za drugega, ki nas posluša. Izredno zmotno mišljenje je, da ko nam nekdo nekaj potoži, da to pomeni tudi pričakovanje o rešitvi. Nikakor. Samo o razumevanju. Dovolj je, da ti nekdo reče: »Res imaš gnečo, res ti ni luštno.« Takojšnje rešitve so lahko breme. Človek, ki se potoži, ne potrebuje takojšnje rešitve in nasvetov, ki lahko bremenijo, ampak razumevanje: slišim te in lahko mi poveš. To je dovolj. Če govorimo o službenih, šolskih obveznostih, ki so aktualne, pa je dobrodošlo vprašanje: kaj lahko naredim zate? Ali je dovolj to, da ti dam mir, skuham skodelico kave čaja, je morda dovolj le to, da te poslušam? Kaj lahko storim zate? Kako odleže že ob slišanju, misli, da je nekdo pripravljen nekaj narediti.«

»Kako si?« »Dobro!«

»Odgovor »dobro« je prepovedan. Zakaj? Zato, ker je to odgovor, ki le malokdaj pove tisto pravo. Če pridem domov iz službe in sem čisto utrujena, nejevoljna in na moževo vprašanje, kako sem, odgovorim: »dobro«, je to zagotovo neiskreno. Zato »prepoved« te besede. Če pridemo domov in povemo: »danes sem pa slabe volje, razdražljiva, vse mi gre narobe« ali »danes sem neizmerno vesela in srečna«, je to informacija za ostale družinske člane, kako pravzaprav sobivati z menoj, kako mi lahko pomagati ali se veseliti z menoj. Ta Iskrenost z veliko začetnico je tisto, kar v medsebojne odnose prinese eno sožitje, zadovoljstvo. Tako lačni smo ga.«

Pogovor z mag. Vido Vidmar Kastelic

Rutina je najboljša preventiva

»Povsem naravno je, da ljudje želimo imeti nadzor nad svojim življenjem. Epidemija, ki nam je prinesla ukrepe, omejitve, tudi zajezitev svobode, spodbija to suverenost, nadzor nad svojim življenjem, zato je rutina toliko bolj pomembna, ker si jo določamo sami. Kar pomeni, da še vedno zjutraj, ko vstanemo, se uredimo, poskrbimo za higieno, da vemo, kakšen je naš dnevni ritem. Ne, kaj nam bo prineslo nekaj od zunaj. Da ni naš dan zjutraj, ko se zbudimo, neznanka, ampak da vemo, kakšen je naš osebni in družinski ritem. Da vemo, kdaj imamo službo, šolske obveznosti, kdaj se začnejo in kdaj končajo, kdaj imamo kosilo in tudi, kdo ga pripravi. Vse te drobnarije dajejo občutek nadzora. Kdaj imam privatni čas, kdaj je čas za družino in čas za službo. Zelo velika grožnja zdravju medsebojnih odnosov nasploh je ta čas, ko smo toliko doma, ko se delovnik, šola razpotegne preveč ljudem od jutra do večera. Smo nenehno službeno dosegljivi, otroci, mladostniki po želji delati dobro ali zaradi preveč spodbude staršev so obremenjeni s šolskimi obveznostmi od jutra do večera. To škoduje zdravju!«

Kako dobro zapolniti čas?

»Če kdaj, je sedaj res tisti čas, ko ga lahko izkoristimo za svoje ustvarjanje, za nekaj, kar smo prej tarnali, da nimamo časa. Tako različne zgodbe so. Nekateri ljudje so se našli, našli čas in tisto energijo, da ustvarjajo likovno, glasbeno, drugi se morda bolj posvetijo fizičnim aktivnostim na prostem, za katere prej ni bilo časa. Dobro je vprašati samega sebe, kaj je tisto, za kar prej ni bilo časa? Tik pred adventnim časom smo, morda ena spodbuda ali pa samo ideja: ustvarjanje voščilnic, daril, okraskov. Če kdaj, sedaj in pomembno je, da izživimo, izžarimo sebe na kakršenkoli način.«

Pogovor z mag. Vido Vidmar Kastelic

Ta čas ni bil izgubljen, bil je tudi podarjen

»Razmislimo, kaj nam je bilo podarjeno v tem obdobju? Kaj sem dobil zase? To so vprašanja, ki so na mestu. Z vso pravico tarnamo, morda so nam res v veliko breme ukrepi, ki se jih moramo držati, pa vendar je dolžnost in pravica vsakega posameznika, da poskrbi zase. Morda pa je ta epidemija prinesla nekaj. Morda smo se naučili drugače sobivati v družinskem krogu. Morda sem spoznal, kaj je tisti interes, kaj me še zanima. In ja, morda tudi kakšno spoznanje, kako je šlo življenje mimo zaradi hitrega ritma, ki pa nam je zdaj na nek način odvzet.«

 

»Mojih 60 minut« - urica zame na svežem zraku

»Z večino svojih klientov imam dogovor, predvsem, ko govorimo o izgorelosti in nasploh obremenitvah, ki jih prinese življenje, da v svojo rutino vnesejo »mojih 60 minut«, to je 60 minut na zraku, en sprehod, za kar mi pošiljajo tudi »dokaze« v obliki sporočil, fotografij. Klienti se z veseljem temu odzovejo. To njihovo javljanje v obliki pošiljanja fotografij, kje se sprehajajo, so res izjemna, duhovita in pospremljena s prijetnimi komentarji. Drži, mesec november je izredno meglen in temen in dan je kratek in še dež, … Vse to so tako dobri izgovori, da ne bi šli ven na zrak. Pa vendar! Vsi imamo dežnike, baterije, ni razloga, da sebi ne bi privoščili tega, kar dá telesu fizično in psihično en sprehod, gibanje na svežem zraku. Če uspe paru, da to rutino, sprehod opravi skupaj, ima stvar še večjo vrednost. Tudi sprehod z baterijami v temi z otroki je lahko prava dogodivščina!«

Zmotno je mišljenje, da je mladostnikom dovolj internetna povezava, socialna omrežja

»To ne drži. Mladi so lačni osebnih stikov in dobro, po večini odgovorno razumejo, da so ukrepi takšni, kot so. Osebno menim, da so nam mladostniki lahko dober vzor, kako se v dani situaciji znajti. Manj tarnajo, temveč iščejo neke rešitve, ki bi jim olajšale situacijo, v kateri smo se znašli. Osebno me zelo navdihujejo simpatične zgodbe, kako si organizirajo druženje za skupno telovadbo ali kaj podobnega. Povedala bi zgodbo nekih gimnazijcev, ki se jim je zgodilo to, kar se dogaja mnogim. Njihova sošolka je imela 17. rojstni dan. Ker ji niso mogli osebno čestitati, se je razred odločil, da ji pošljejo 17 čestitk, takšnih, kakršnih oni niso vajeni, zapisane na papirju, z znamko. Poleg sporočila, ki so ji ga namenili, je vsak dal v čestitko še majhno drobno svečko za na tortico. Dekle je prejelo 17 čestitk in 17 svečk. Če to ni ena simpatična ideja, res ne vem, kaj je!«

Naj tema pogovorov z otroki ne bo samo šola

»Naj še enkrat naglasim: pomembno je poslušati otroka, mu dati možnost, da jeslišan. Naj tema pogovora ne bo le šola. Zelo pomembna so vprašanja: kaj je tvoje mnenje o epidemiji, kako se ti ob tem počutiš, kaj razmišljaš, kaj bi po tvojem mnenju morali narediti? S tem mu sporočamo: tukaj si, vreden si, pomemben si in mi smo tukaj zate. Tukaj je pomembno, da če mi menimo drugače, kot je njegova misel tisti hip, da mu ne nasprotujemo takoj. Naj ima svoje mišljenje, naj razmišlja!«

Tudi ljudje, ki so zaradi bolezni priklenjeni na posteljo, lahko veliko dajo

»Ljudje s tako težkimi preizkušnjami in v situaciji, kjer je še dodatno okrnjen socialni stik, obiski, so v navdih vsem nam, kako zdržati. Ti ljudje toliko dobrega dajo. Mislimo, da potrebujejo veliko pomoči. A pogovor z ljudmi, ki so v najhujših preizkušnjah, ti največ dajo v sogovorniku. Še vedno je umetnost namenjena vsem ljudem. Zmotno je mišljenje, da je namenjena samo določenim ali je celo sama sebi namen. Nikakor. Glasba, knjige, poezija, literatura... To je namenjeno vsem nam. Nemalokrat se nam zgodi, da je ravno to tisti izhod v stiski, nekaj, kjer lahko izrazimo sebe ali se najdemo v zgodbi drugega.«

Kaj dobrega je prinesel dan? Naj bo to vprašanje »na spisku« prav vsak dan.

»Tako radi imamo nadzor nad svojim življenjem, kar je naravna potreba. To pa nam daje pravico in dolžnost, da se vsaj enkrat na dan vprašamo, kaj je tisto, kar je danes super, nam je dano in za kar smo lahko hvaležni, veseli. Znati se pohvaliti, osvetliti stvari, ki so prijetne, dobre. Nikoli ne gre za velike zgodbe, vedno za drobne stvari. Kako dobro smo se spomnili, da imamo vsak večer družabne igre, da imamo družinski tarok turnir, da skupaj muziciramo. Tako različni smo si, pa vendar toliko dobrega to prinese. In eno odgovornost, ki pa jo moramo imeti in se je zavedati: sami smo svoje sreče kovač. »Zlajnan« stavek, pa vendar drži tudi v teh časih: najti tisto, kar nas bo razveselilo.«

Pogovor z mag. Vido Vidmar Kastelic

Osamljenost starejših v tem obdobju

»Posebna pozornost velja starostnikom. Tukaj pa je na nas, da se vprašamo tudi, kdo je tisti, ki je sam, koga lahko pokličem, kdo bi potreboval klepet, moj glas? Zahvaljujoč organiziranosti, ki smo je deležni, imamo tu telefon za pomoč ljudem v psihičnih težavah. Tudi osamljenost je lahko nasilje in naša dolžnost je, da se starostnikov spomnimo, da jih pokličemo. Ni čarobne palčke, kaj bi lahko naredili. Za starejšega je lahko telefonski klic tako velika čarobna palčka. Zato spodbuda vsem: naj ne bo izgovor, ne moremo do starejših zaradi omejitev, pa vendar, poiščimo tisto, kar se da in telefonski klic zagotovo je »tisto, kar se da«. Spodbuda pa tudi vsem osamljenim, da brez nekih zadreg koristijo te linije, ki so na voljo.«