Filip Ferenčak: Prav urejeni družinski odnosi naše čebelarstvo povzdigujejo na višjo raven

Via positiva 19. 11. 2020, 17:50 Nataša Ličen

Sogovornik prihaja iz čebelarske družine brežiškega okoliša, v kateri s hvaležnostjo in kot dar sprejemajo to dejavnost. Sodelujejo z naravo, zato se zavedajo nujnosti zdrave ponižnosti in prilagoditve. Ko narava kaj vzame, na drugi strani da kaj drugega. V čebelarstvo so vpeti vsi bratje in sestra, vsak s svojimi sposobnostmi.

Domači med, pridelan v Sloveniji, nekaj pomeni. Prav v trenutni krizi se je to pokazalo kot ključno.

Dopolnjevanje in sodelovanje znotraj družine navdušuje. Družinsko čebelarsko podjetje je še toliko bolj uspešno, ker gradijo tudi na odnosih v družini, znajo si prisluhniti in stopiti skupaj v želji uresničevanja tudi posameznikovih potreb.
Prav to smo hoteli v pogovoru predstaviti-izpostaviti najbolj, prenesti vrednote njihove zgodbe, ki bi nas navdušila v tolikšni meri, da jim bomo želeli slediti.

V oddajo »Via positiva« smo Filipa Ferenčaka povabili na pogovor tudi zaradi bližine letošnjega Dneva slovenske hrane, 20. novembra. Njihov med je v sklopu tega dne kot dobrodelni dar razveselil najbolj pomoči potrebne.

S hvaležnostjo sprejemamo darove narave
»V našem čebelarstvu ne želimo delovati na način, ki bi naravo izčrpaval in bi se do nje vedli mačehovsko. Naravi želimo prisluhniti. Odvisni smo od narave, letos so recimo odpadle tri paše, in umetnost čebelarjenja je prav v tem, da se znaš odzvati na to. Koliko je vsako leto nepredvidljivega vremena. Kar nam je narava namenila, to sprejmemo s hvaležnostjo. Kar nam ni bilo namenjeno, pa nam bo morda naslednje leto. Stremimo k temu, da čebele vozimo na pašo v neokrnjene dele narave.«

Tudi melodija čebelnjaka pomirja in sprosti.

Uigranost čebel nagovarja
Niso ostali samo pri medu, lahko je surovina za marsikaj. Nastala so dopolnila. Če bi prodajali samo med, bi bilo to, glede na njihove zastavljene cilje, verjetno premalo. Ves čas razmišljajo v nove smeri. Poleg medu so se tako pojavile številne nove oblike produktov. Eden od bratov bo v svojo novogradnjo vpel tudi elemente apiterapije, je opisoval Filip: »Naši predniki so uporabljali mnogo reči in jih s pridom uporabljali. To doda vrednost. Brat Rok si je omislil sobo, ki bo služila kot nekakšna »apisoba«, zadnja vratca panjev, ki bodo del stene, se bo dalo odpreti in moč bo vdihavati eterična olja, ki ga čebelice v prostor vnašajo s svojimi krilci. Pa niso samo eterična olja, je tudi zvok, melodija čebelnjaka, ki pomirja.«

Slovenski zajtrk je za nas pomenil tudi priložnost, da smo bratje predstavljali slovenskega čebelarja po vrtcih in šolah.

»Ko gredo otroci po takšnih srečanjih naslednjič mimo čebelnjaka ali vidijo čebelo na cvetu, ko prileti na njihovo mizo, je ne prepoznajo samo kot žuželko, ki lahko piči.« Ključno se zdi za našo državo, ki ima gozdove, zdrave vode, kup lepih kotičkov, prav osveščanje o čebelah, o naravi širše in o pomenu njenega ohranjanja ter dobrega trajnostnega gospodarnega ravnanja. »Narava ni nekaj, kar si lahko vzamemo in nam pripada, podarjeno nam je vse to.«

Prisluhnite pogovoru v celoti s Filipom Ferenčakom iz družinskega čebelarstva Ferenčak, kjer so bili čebelarji že njihovi predniki več rodov nazaj. Zaradi medvojnega dogajanja je bilo čebelarjenje na silo prekinjeno, znova ga je obudil oče Filipa, njegovih bratov in sestre. Sicer pa jih ljudje v okolici poznajo tudi po pesmi. Radi imajo ljudi. Zato se mnogi radi pripeljejo kar na njihovo dvorišče po med in ostale proizvode. Tako se ob zadovoljstvu in zgrajenem zaupanju krog ljudi, odjemalcev medu in ostalega, širi. Naj jim medi.