Kaj imata skupnega burja in koronavirus?

Za življenje 09. 11. 2020, 09:49 Rok Mihevc

Smo v času izzivov, kaj smo, kakšni smo in kaj bomo naredili iz današnje situacije. Gre tudi za priložnost narediti nekaj boljšega, dobrega in plemenitega. V oddaji Za življenje smo skupaj s p. Christianom Gostečnikom pomislili na vse družine, ki se težko znajdejo. Nadaljevanje te jeseni bo namreč zaznamovalo šolanje na daljavo, to pa prinaša velike stiske tam, kjer ne zmorejo postaviti neke strukture, urnike, se umiriti in najti skupnega jezika.

Ne moreš se boriti proti nečemu, kar je neobvladljivo

November je čas procesov žalovanja, ko vsi žalujemo za stvarmi, ki smo jih izgubili. »Trenutno smo izgubili svobodo gibanja, zdravje, varnost, zavarovanost, gotovost, stvari, v katere smo verjeli in so bile za nas samoumevne,« je povedal p. Christian Gostečnik. Če tega ne sprejmemo, potem vemo, da živimo v zelo čudnem svetu. »Okoli nas se vse dogaja na drugačen način kot smo bili navajeni, vsega utečenega ni več.«

Prisluhnite celotnemu posnetku oddaje "Za življenje"

Nekateri ljudje to zelo travmatično sprejemajo in jim je težko. A Gostečnik spodbuja k sprejetju stanja takšnega kot je, saj se ne moreš boriti proti nečemu, kar je neobvladljivo. »To je tako, kot bi se Primorci borili proti burji in se delali kot da je ni. Ali se borili proti dežju in mrazu na način, da ga sploh ne bi sprejeli, se ne bi oblekli in okoli ne bi hodili z dežnikom. Imeli bomo posledice in tako bomo škodovali sebi, postanemo samouničevalni. Razmere, ki so nas preplavile, sprejmimo takšne kot so in na osnovi tega tudi odreagirajmo.«

Bomo stvari zanikali ali iskali nove poti in možnosti?

Gre za osnovno prilagodljivost in fleksibilnost, ki jo zmorejo tudi družine in naš sogovornik verjame, da jo zmorejo. Nekaj časa lahko stvari zanikaš in govoriš o paranoji in pretiravanju, a kasneje priznaš, da stvari zdaj tako zgledajo in se vprašaš, kako bomo mi v teh razmerah živeli funkcionalno, »kako bomo poglobili odnose, se bolje razumeli in začeli iskati nove poti in možnosti. Kaj vse je možno v teh svetovih narediti, vemo sami, vsaka družina je zelo iniciativna in ustvarjalna v sebi. So pa seveda tu stiske, težki spori, soočanja z realnostjo, ogromno je nemira in agonij, s katerimi se ljudje srečujemo.«

Otroci bodo zdaj spet »online«. Kaj bomo zdaj naredili, s čim se bomo zaposlili, na kakšen način bomo našli notranji mir, kako bosta starša sebe organizirala, da bosta lahko tem otrokom dala motivacijo, da bodo nekaj dobrega naredili, izpolnjevali šolske obveznosti, se je vprašal Gostečnik. »Kup stvari je, ki so velik izziv in absolutno niso enostavne... Imaš ogromno dolžnosti okoli sebe, ljudi, ki jih je treba nenehno usmerjati, regulirati, motivirati... to pa ni enostavno.«

Otroci nočejo nadzora, istočasno pa to nujno potrebujejo

Kaj pa občutek kontrole in nadzora pri tem? »Otroci nočejo biti pod nadzorom, istočasno pa to nujno potrebujejo. Enako je pri mladostnikih. Kako si lahko tako moder in previden, da nekomu, ki mu hočeš nekaj dobrega, poveš to na način, da bo tudi on razumel? Kako on to doživlja na drugi strani?« Pomemben je način, pravi Gostečnik. »Odrasli imajo še več bremen in dolžnosti, svoja lastna bremena, svoje zakonske odnose in če že midva nisva urejena, kje so šele otroci. So čisto drug sistem in potrebujejo čisto druge zadeve.«

Res govorimo o novembru, ki je poln nekega zanimivega žalovanja. Ne samo za vsemi ljudmi, ki so odšli, žalujemo tudi za gotovostjo, varnostjo, ljudmi, ki bi nam prinesli neko osnovno občutje pripadnosti. Gre za kompleksno doživljanje, kompleksen čas za vse nas, je bilo slišati v oddaji. Vabilu na pogovor so se odzvali številni poslušalci, ki so delili svoje poglede in občutke ob trenutnih razmerah.

Poslušajte s klikom na posnetke:

• Poslušalka Aleksandra: »Zaskeli me, ko neprestano poslušamo, kako nam je kratena svoboda. Treba se je zavedati, da živimo v prekrasni Sloveniji in vsaka občina ponuja skrite kotičke. Zdaj vidimo, kaj preživljajo ljudje na kmetijah, ki ne morejo na potovanje, razumeš ljudi, ki skrbijo za starejše...«
  
  
• Poslušalka Ljudmila: »Kdor nima vere, ga je strah.«
  
  
• Poslušalka Draguška: »Poročila sem se z možem invalidom, zadnje čase je to postalo najino lepo obdobje, vsak večer rečeva »Bogu hvala«.
  
  
• Poslušalka Frančiška: »Sem optimistična in zadovoljna, a ljudjem, ki živimo v blokih in mestih, je popolnoma drugače. Ta omejitev je težka, ne glede na to, koliko si optimističen. Drugače je, če živiš v hiši, z družino...«
  
  
• Poslušalec Stane: »Mi, ki živimo na deželi smo osamljeni, a nam nič ne manjka, če imamo zdravje, lahko delamo. Sreča je, če lahko delaš."
  
  
• Pismo poslušalke: »Kaj naj storimo pri 18-letniku, ki noče pospravljati za seboj, je zadirčen, nespoštljiv, zavrača vse, kar je povezano s Cerkvijo, hoče pustiti šolo?«
  
  
• Pismo poslušalke: »Izstopanje iz svojega notranjega sveta, izstopanje iz zavesti žrtve. Namesto tega odklenimo svoje vire kreativnosti, iznajdljivosti. Najdimo načine, kako si pomagati, se s kom povežemo... Bog pa nam preko notranjega glasu sporoča, kakšni naj bodo naši koraki. Nismo drevo, da se ne bi mogli premakniti.«
  
  
• Pismo poslušalke: »Poskusimo zaupati v teh časi, pojdimo vase, okrepimo stik z Bogom. Do te situacije je moralo priti, da bi se zavedali svoje duhovne poti in poglobiti svoje odnose. Se veseliti lepote v vsem, kar nas obdaja. Posvečen čas, poln milosti. Zaupajmo, da nas ta preizkušnja vodi v boljši svet.«
  
  
• Poslušalka Marija: »V trpljenju se duša bogati. Povabim vse družine, naj naučijo otroke moliti in zaupati v Boga ter Božjo previdnost.«