Matjaž in Nina Vidic | (foto: Osebni arhiv)

Ločila sta se, nato poskusila še enkrat. Rodila sta se še dva fanta.

Oddaje | 10.11.2020, 07:16 Rok Mihevc

Zakonca Matjaž in Nina Vidic prihajata s Police pri Grosuplju. Podarjeni so jima bili štirje otroci: dekleti sta že odrasli, fanta sta še osnovnošolca. Med sabo imajo veliko brušenja, ker je ostalo marsikaj tudi še iz časa, ko sta živela ločeno. Zakaj sta se odločila po ločitvi poskusiti še enkrat in kako Jezus ozdravlja njun zakon, ste lahko slišali v Družinski katehezi.

Družinska kateheza: Se je po ločitvi mogoče spraviti in začeti znova?

Skupaj sta prišla dva različna svetova

Matjaž in Nina sta se spoznala v lokalu, kjer je delala Nina, Matjaž pa je z družbo hodil »na obiske«. »Bila je drobna punčka z očali, zdela se mi je zanimiva, malo sem brenčal okoli nje,« pripoveduje. Nina prihaja iz neverne družine, starša ločena, oče alkoholik, tako da nima prav lepih spominov. Nasprotno pa Matjaž izhaja iz tradicionalno vaško-krščanskega okolja in slabih izkušenj iz otroštva nima, neke globlje vere in kaj več kot svete maše in verouka, pa tudi ne.

Tako sta skupaj prišla dva svetova, kar je tudi vplivalo na njun odnos. Nina si je želela ustvariti družino, ki jo je videla pri svojih starih starših, ki sta bila poročena 50 let. »Živela sta iskren odnos in videla sem, da je to možno. Bil je poln medsebojnega spoštovanja in dogovorov, bila sta vzor h kateremu sem se želela čim bolj približati.« Nobenih težav ni imela pri sprejemanju krščanske vere Matjaža in njegove družine. »To sta mi odkrito rekla tudi babica in dedek, »poročila se boš v to družino in prav je, da prevzameš njihove odnose in običaje«.«

Prepad med njima sta poskušala zapolniti z otroki

Nato sta se, tudi s pobudo ostalih za ta korak, med drugimi Matjaževe stare mame, poročila. Kmalu pa spoznala, da nekaj ni v redu med njima. To pride sčasoma, ne naenkrat, sta pripovedovala v oddaji. »Vleklo se je že od prej, samo tega nisva znala prepoznati. Nisva imela neke opore, nisva se znala pogovarjati, izgubljala sva stik drug z drugim. Imela sva polne roke dela z otroki, nihče pa nama ni rekel, naj paziva, da se midva med sabo ne izgubiva. Vsak je šel na svojo stran ceste, vmes pa je bil prepad, ki sva ga poskušala zapolniti z otroki. A to seveda ni smisel zakonskega življenja, da bi otroci limali most med možem in ženo.«

Prisluhnite celotnemu posnetku oddaje "Družinska kateheza"

Matjaž kot hišnik, Nina kot školjka

Matjaž ni znal odreagirati, ko je prišlo do konflikta, saj ga tega okolica, v kateri je živel, ni naučila. »Nina pravi, da sem bil samo hišnik. Ko je rabila čustveno oporo, ji tega nisem znal nuditi.« Nina pa ni znala ubesediti svojih težav. »Sčasoma sem ugotovila, da sem kot školjka, da ne kažem svojih čustev, ne težav, ne veselja in verjame, da je bilo to za Matjaža ekstremno težko in se je začel odmikati od mene.«

Da je nekaj hudo narobe, je pokazalo šele doživljanje njunih hčerkic. Vzgojiteljica je Nini pokazal risbo starejše punce, »kjer je narisala vrt, travnik, hiše, sonce, oblake, vse lepo, potem pa je s črno barvico prebarvala to sliko. Ko jo je vzgojiteljica vprašala, zakaj s črno barvo, je odgovorila, da zato, ker se tako počuti.« Nina je bila šokirana in prizadeta, saj je v tistem trenutku začutila, kako se otrok počuti in kako je s tem projicirala tudi njena čustva na čisto preprost in otroški način. »Tudi mlajša je rabila več pozornosti, druge otroke je odrivala od vzgojiteljice. To je bil alarm, ki mi je dal vedeti, da tako ne gre več naprej.«

»Jaz nisem znala povedati, Matjaž ni znal razumeti.«

Glavna težava je bilo premalo komunikacije, nista se pogovarjala, pripovedujeta. Nina je v zakon prinesla školjkin oklep, Matjaž pa ni znal pristopiti naprej. »Jaz nisem znala povedati, Matjaž ni znal razumeti.« Tudi od vzgoje je odvisno, ali se znaš pogovarjati, ali so te naučili komunikacije, ali si bil zaprt, pravi Matjaž. »Tista nemoč, ko ne veš, kako bi odreagiral, je problem, ki razvije še večji problem. Če bi znal odpreti njeno školjko ...«

Pobuda za ločitev prišla z Ninine strani, Matjažu se je zdela nesprejemljiva

Ta problem sta se odločila rešiti z ločitvijo, tako kot večina današnjih parov. Predvsem je bila to pobuda z Ninine strani. »Takrat sta bili punci zame na prvem mestu, tudi najin odnos mi ni bil toliko pomemben kot stanje deklet. Rekla sem, da se morava odseliti, ker nisem videla skupnega koraka naprej.« To za Matjaža ni bila opcija, saj ni imel takšnih vzorcev iz otroštva in v družbi. »Tega je zelo malo v kmečkem okolju. Pomembna mi je bila tudi socialna skrb za družino, ki so mi jo vcepili v mladih letih. Skozi to sem bolj kot s čustvenega vidika gledal skozi finančnega.«

Kako sta doživljala to posebno obdobje? Nina se je tolažila s tem, da je otrok ločenih staršev in »da nisem toliko napačna oseba, da punci ne bi mogli zrasti v okej odrasli osebi, če jima nudim neko varno okolje.« Matjažu pa se je sesul svet in to doživljanje je imelo pri njemu tri faze. »Prva, da bo Nina itak prišla nazaj, druga je, ko dojameš, da ženska misli resno in tretja, ko se sprijazniš s to usodo in si rečeš, saj ne bova ta prva. Bolje odnehati, če vidiš, da ne vidiš rezultatov pri sozakoncu in sebi, kajti pri teh zadevah se morata spreminjati oba, ne samo eden.«

Rešilna bilka: Zakonca Siter kot mediatorja

Preden sta dokončno potegnila črto čez njun zakon sta se odločila za pogovore in polletno pavzo. K temu ju je nagovorila Ninina teta, tudi poročna priča. »Da se omedijo stvari, da se skuha, kar se ima za skuhati.« Šla sta na pogovore k zakoncema Vilmi in Daniju Siter. Matjaž pripoveduje: »Peljala sva se v Krško, takrat si še nisva imela veliko pozitivnih stvari za povedati. Šla sva z enim avtom, zaradi stroškov. Od Vilme in Danija sem pričakoval, da se bosta v bran postavila meni, saj je Nina zapustila dom in odpeljala punce in jih bo že slišala. Ko sva prišla dol, sem jih ravno tako poslušal kot ona. Takrat sva začela čistiti najine duše pred dvema nevtralnima mediatorjema. Počasi sem začel dojemati, kaj sem delal v zakonu narobe. »Kje si bil takrat, ko te je Nina potrebovala,« me je vprašal Dani. Ne vem, v garaži sem popravljal kompresor, sem odgovoril. Dojel sem, da ko se je Nina zaprla sama vase, sem se umaknil in odšel delati svoje delo.«

V zakon sva prinesla vsak svoj nahrbtnik, poln najine preteklosti, je svoj pogled predstavila Nina. »Vse to sva zmetala tam na mizo drug pred drugega, Vilmo in Danija in smo brskali in iskali, gledali, kaj bi bilo koristno za naprej, kje je potrebno spremeniti odnos. Iz tega, kako sva gledala sama nase, sva gledala tudi na sozakonca. Ko sva se prvič vračala nazaj iz Krškega proti Grosuplju, je tista tišina med nama v avtu bolela toliko, da sem bila ekstremno vesela, da je Matjaž uspel prižgati radio, drugače je bilo zelo neznosno voziti in je bila vožnja precej dolga in naporna.« Potem sta v Krško hodila na 14 dni, vsak s svojim avtom, tam sta odkrila, da se imata veliko naučiti o sebi in drug o drugem. Pomagala jima je tudi knjiga »5 jezikov ljubezni« ter molitev Vilme in Danija, »ki je gotovo pripomogla k najini pripravljenosti do odprtosti«.

Prisluhnite celotnemu posnetku oddaje "Družinska kateheza"

Odšla sta na seminar Družina in življenje, a pravih sadov še ni bilo ...

Udeležila sta se tudi začetnega seminarja Družina in življenje, vendar sadovi niso bili takšni, kot bi si želela. Matjaž je od seminarja ogromno pričakoval, da bi se tam zbližala. »Že na začetku je bilo vse malo čudno. Bil sem navajen da sem bil vedno točen, da nisem zamujal. Pri vratarju na Debelem rtiču pa kličem Nino, da je šele takrat štartala iz Grosuplja. A to je že bil minus. Bila je hladna, jaz pa poln pričakovanja. Spet bova po parih mesecih skupaj v sobi spala.« Nina pa pripoveduje: »Matjaž me je čakal pri vratarju, ker sva morala skupaj priti do sobe. To je medeni vikend za zakonce, vsi so bili zaljubljeni, veseli da so skupaj. Še dobro, da je imela soba ločeni postelji in še nočni omarici, ker ne vem, kako bi midva skupaj zdržala v isti postelji. Obnašala sva se odraslo in zrelo, tako kot sva pričakovala drug od drugega. Ko je en potreboval zasebnost v sobi, se je drug odmaknil, na obroke sva šla skupaj. Nihče ni vedel, zakaj sva midva tam, razen Vilma in Dani.«

Nato še pripovedujeta o slavnostni maši, pri kateri so zakonci obnavljali poročne zaobljube, razen njiju, o romantični večerji ob svečki, pri kateri sta si izmenjal ljubezensko pismo, ki so ga pisali kot nalogo. »V življenju sicer bolj malo pišem, a tokrat je bil A4 format poln. Nina je dobila polno pismo, jaz pa, če citiram, »Vesela, ker sem mati tvojih otrok«. To je pa tudi to, takrat ni mogla kaj več spraviti iz sebe. Pri meni je bilo tu tretja faza, ko imaš zagon, da se bo nekaj dogajalo, pa dobiš z nasprotne strani nekaj res negativnega. Takrat sem se odločil, da počakam še pol leta, ki sva si ga zadala, potem pa gremo narazen.«

Rane so opomnik, kje sva bila in hkrati smerokaz, kam želiva priti naprej.

Nine se je nekaj dotaknilo na slavljenjski sveti maši ...

A vmes se je vendarle nekaj zgodilo in to celo na tistem vikendu pri sveti maši. Kot pravi Nina, ki nima toliko izkušenj s tovrstnimi mašami, je to in petje doživela čisto drugače. »Dani je vzel v roke kitaro, pele so se slavilne pesmi in mislim, da je to drugačno doživljanje v meni odprlo okence, skozi katerega sem videla, da na drugi strani tega vseeno obstaja nov in lepši svet, h kateremu bi želela stopiti, če bi le znala najti pot do tja.« O tem, kar je doživljala, je spregovorila z Vilmo. Odnos z Matjažem je bil na mrtvi točki, je pa pri sebi vseeno videla pot, na katero je želela stopiti. V knjižici »Osebno spoznati Boga«, jo je nagovoril svetopisemski stavek »Glej, stojim pred vrati in trkam, če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« Kot pravi, ji je stavek povedal to, kar je želela slišati, da je na drugi strani teh vrat novo življenje, je pot, »po kateri sem hrepenela, pa se tega nisem zavedala. Na poseben način sem doživela Božjo bližino, ki se mi je razodela z lepim obhajanjem. Takrat sem vedela, da sem na poti, da izročim svojo družino in sebe v Jezusovo naročje. On pa naj naredi kot je prav.«

Dan žena kot nov začetek

Ta zadeva je trajala dva meseca, Nina je to pri sebi premlevala. »Takrat so se začele stvari spreminjati na pozitivno, ni bila več zaprta, začela je komunicirati in začele so se velike spremembe pri njej. Ni bila več samozadostna, potrebovala je mojo pomoč. Dojel sem, da se nekaj premika in sem rekel, če se pri njej, se mora tudi pri meni.« Nato je prišel dan žena, kupil je velik šopek rož in ga skupaj s puncami odnesel k Nini v pisarno. Takrat jo je vprašal, če bi poskusila še enkrat. »V tem vprašanju sem videla Jezusov odgovor na mojo izročitev. To je bil Jezusov namen za najino pot, za najino družino. Sploh ni bilo druge opcije, kot da rečem, da ja, poskusiva še enkrat,« je iskreno povedala Nina.

»Rane so opomnik, kje sva bila in hkrati smerokaz, kam želiva priti naprej.«

Od tistega trenutka sta njun odnos začela postavljati na prvo mesto, pred denar, odnose z otroki, s starši. »Najin odnos je postal najina prioriteta.« Treba je bilo zaceliti veliko ran, zato sta se priključila tudi zakonski skupini in skozi pogovore z ostalimi zakonci in z božjimi dotiki preko besedil, sta začela odkrivati, da sta ljubljena, ne glede na to, koliko sva ranjena. »Rane so opomnik, kje sva bila in hkrati smerokaz, kam želiva priti naprej.« Na Debeli rtič sta šla še enkrat in tam normalno obnovila poročne zaobljube. »To nama je Bog namenil, da sva morala iti čez to, le tako sva v življenju določila prioritete. Če tega ne bi doživela, bi v zakonu životarila in kasneje nama ne bi bila podarjena fanta. V družini se brusimo in ne skrivamo, smo takšni kakršni smo.«