"Majhno in kratko življenje me je naučilo več kot bi me lahko marsikdo drug"

Pozitiva 07. 11. 2020, 09:03 Rok Mihevc

Spomin na naše drage obujamo tako, da se o njih pogovarjamo, pripovedujemo. Na tak način živijo z nami, ne samo v naših srcih, tudi v naših mislih in delih. Z nami je svojo težko preizkušnjo delila tudi Ana Ahačevčič, ki zase pravi, da je žena enemu in mati štirim.

"V teh dneh se v naši družini najbolj spominjamo Pavla, to je najin sin in brat najinih treh otrok. Včasih naša najstarejša, šest let stara Iza, razlaga kakšni gospe, ki jo vpraša, če ima dva bratca, da ima tudi tretjega, ki mu je ime Pavel. Potem nastopi zadrega, večino ljudi pa preplavi občutek žalosti, pogledajo mene, pogledajo Izo ... V teh letih, odkar se Iza zaveda, da ima enega brata v nebesih, sem odkrila, da je izguba nikoli rojenega otroka še vedno zelo velik tabu in povzroča v nas veliko bolečine in veliko nelagodja.

Majhno in kratko življenje me je naučilo več, kot bi me lahko marsikdo drug.

Vsaka tretja nosečnost se zaključi s spontanim splavom. Koliko mamic obstaja, ki v svoji nosečnosti sprejmejo v telo nekaj, kar jih za vedno spremeni, kar jih naredi za mamo nekomu, in potem tega otroka izgubijo. Tudi pri meni je bilo tako. Bila je moja druga nosečnost in z možem sva pričakovala, da se bo septembra rodil deček. Dala sva mu tudi ime, Pavel. Vedno prej izbereva ime in to tudi poveva svojim staršem. Potem pa je v drugem trimesečju prišlo do spontanega splava.

Ko se je to zgodilo, sva bila skrušena, bilo je res zelo težko. Ko zdaj pogledam nazaj, vidim da je šla najina hči, ki je bila takrat stara dve leti, z nama skozi to zgodbo. Skupaj smo to doživljali, nikoli nisva nič prikrivala. Taka sva tudi po naravi. Najino žalovanje in vse, kar se je dogajalo, ni bilo prikrito ljudem okoli naju. Oseba, ki je v meni rasla, to kristjani tudi verujemo, ima že dušo, Bog jo je že poklical po imenu. Ima že svoje poslanstvo na svetu. In vem, dobro vem, da je bilo Pavlovo poslanstvo točno to, kot ga je opravil. Ker Bog ne dela napak.

V našo družino je prinesel mnogo: spominjamo se njegovega rojstnega dneva, spečemo tortico, spomnimo se ga na njegov god, vključen je v litanije družinskih svetnikov. 

Moj spontani splav se je zgodil doma in dečka sva tudi videla. Bog mi je tako jasno pokazal, koliko je 14 tednov razvit otrok, kakšen čudež je, kaj Bog v njem že vse izpopolni. V tej grozni izkušnji je bilo vendar nekaj čudovitih sporočil. Najprej zavedanje, da je že tako majhen dojenček popoln dojenček. In da je življenje dar in ne pravica. To opozarjava drug drugega in tudi najine otroke. Čas in stanovitnost v molitvi pa prinese sadove sprejetja in miru, če damo to možnost.

Pavel je pokopan v Parku Zvončkov. Lepo je, ker vidim, da v najinih otrocih ni grenkobe. Včasih se celo vprašam, če sva naredila napako, ker so tako lahkotni do sprejemanja smrti, ker se pogovarjajo, ker govorijo o svojem bratu. Tudi če je kakšen problem, Iza vedno reče, da bo to njen brat 'zrihtal', ker vedno poveva, da je on svetnik in se mu lahko priporoča, ker nas pač pozna kot družino. Sprašujeva se, ali bi morala biti prisotna kakšna grenkoba, tista strahospoštljivost, ki jo pri smrti imamo. A si odgovarjava, da ne. Samo sčasoma bova to opremila s tem, da je Pavel v nebesih in si vsi trudimo, da bi tja prišli, kar nas uči tudi naša vera – živeti tako, da bomo prišli v nebesa.

Pavel je v našo družino je prinesel mnogo: spominjamo se njegovega rojstnega dneva, spečemo tortico, spomnimo se ga na njegov god, vključen je v litanije družinskih svetnikov. Take majhne pozornosti, ki so postale del naše družinske tradicije. Zase vem, da bi bila sicer veliko bolj prepričana, da je rojevanje otrok v moji moči, da jaz lahko vplivam na vse. Dokler zdravniki ne najdejo načina za preprečitev spontanega splava, je to en velik klicaj, da vseeno ne vedo vsega. Ker prekiniti življenje ni tako težko kot ohraniti življenje. To pa dela Bog. In on je naš Stvarnik in naš zdravnik. Majhno in kratko življenje me je naučilo več, kot bi me lahko marsikdo drug."