Maver o napadih: Mlačnost Evrope do krščanstva kot vabilo drugim, da zasedejo ta prazen prostor

Evropska Unija | 03.11.2020, 07:33 Rok Mihevc

Kot da pandemija koronavirusa ni dovolj, se je v Franciji (in zdaj očitno tudi v Avstriji) zgodila še islamska radikalizacija v katoliških cerkvah. Gre za mlajše pripadnike getoiziranega mlajšega prebivalstva, ki se je odločila za to, da bo radikalno opravilo s koreninami evropske kulture v smislu krščanstva, ki to državo še vedno preveva. Tam so še vedno velike cerkvene zgradbe, znamenja in tam se zdaj dogajajo dogodki, ki majejo kulturno civilizacijsko podstat Evrope. Za komentar smo v oddaji Spoznanje več, predsodek manj, povprašali zgodovinarja in publicista dr. Aleša Maverja.

Tovrstni napadi le vprašanje časa

»Ni človeka, ki ne bi bil nad tem radikalizmom šokiran,« je uvodoma dejal Maver, ob tem pa dogajanje povezal tudi s krizo koronavirusa, ki da je nekako gojišče radikalizacije na drugih področjih. Vseeno se je v Franciji kaj takega deloma že napovedovalo. »Že prej so sociologi govorili o grožnji državljanske vojne med različnimi skupinami prebivalstva in zdi se, da smo v tem trenutku korak bližje temu.«

Prisluhnite celotni oddaji "Spoznanje več, predsodek manj"

Francija kot pojem ločitve Cerkve od države

Težko je reči, da bi bil ravno v Franciji ta krščanski pečat posebej močan, pravi naš sogovornik. »Francija ni samo pojem ločitve Cerkve od države, od koder se je ta radikalni model laicizma razširil v druge dele Evrope in sveta, kolikor se pač je, ampak je tudi država, ki jo je sekularizacija, vsaj kar zadeva krčanske skupnosti, najbolj prizadela poleg kakšne Nizozemske ali še kakšne druge države Beneluxa. Na prvi pogled razlogov za tako radikalno poseganje po nasilju za islamstvo ni potrebno.«

"Izrivanje religije čez prag družbe je šlo predaleč"

»Gre za popoln poraz javno propagiranega sekularizma in velik izziv za kristjane, kaj pravzaprav v tem položaju narediti.« Ali vendarle stopiti v bran temu modelu ločitve Cerkve in države ali pa morda iskati v naslonitvi na razumevanje tega odnosa pri muslimanih, neki poskus spreminjanja tega razmerja, se sprašuje Aleš Maver. »Meni osebno se to ne zdi ravno posrečena možnost. Seveda bi bilo nujno potrebno in to Zahodna Evropa absolutno potrebuje, novo premišljanje tega odnosa med religijo in družbo. Ker izrivanje religije čez prag družbe je šlo v Zahodni Evropi absolutno predaleč. Deloma je seveda zato islamsko radikalno brisanje te razlike še toliko večji izziv za Evropo. Položaj v Franciji je izredno zapleten, tukaj ne vidim hitrega izhoda iz krize. Tudi ni izhod v še hujši zategnitvi laecizma, za kar se zavzema predsednik Emanuel Macron.«

Je krščanstvo za Evropo še posebnost?

Kakšno vlogo pri tem ima turški predsednik Erdogan, ki spodbuja evropske mislimane, naj z rojstvi osvojilo Evropo? »Osebno mislim, da je ravnanje Erdogana absolutno izzivalno, po drugi strani pa smo priča temu, da se te evropske posebnosti, ki je na koncu, kakorkoli obračamo, krščanska, nekateri tega radikalno bojijo. Iščejo evropsko posebnost v vsem drugem, samo v tistem, kar je najočitneje ne. Se pravi v krščanstvu. Tu ne gre za konfesionalno krščanstvo, ampak za preprosta zgodovinska dejstva. Krščanstvo je 1500 let tukaj in je od vseh silnic najbolj zaznamovalo Evropo. Ta mlačnost do najpomembnejšega dela dediščine je tako rekoč vabilo drugim, da zasedejo prazen prostor.«

Strah pred krščansko istovetnostjo Evrope ni bil dobra obramba

Gre tudi za sejanje strahu, udariti ljudi, katoličane tam, kjer so se počutili varne, v cerkvi. »Če se bo to razneslo še v druga okolja, mislim, da je prišlo do nekega razgrajanja po cerkvah in to bo v resnici pomenilo izredno hudo zaostritev in preizkušnjo za zahodno evropsko krščanstvo. Slovenija sicer v prvi bojni vrsti tukaj ne bo, ampak nazadnje se kaže, da ta strah pred krščansko istovetnostjo Evrope ni bil dobra obramba, čeprav je bil s tem deloma tudi motiviran. Češ »ne bomo mi izzivali s poudarjanjem tega kar smo«, ampak očitno to ni najbolj delovalo.«