Zakaj moliti za pokojne?

Svetovalnica | 02.11.2020, 12:17 Mirjam Judež

V duhovni Svetovalnici na praznik vernih rajnih je bil na daljavo z nami na daljavo murskosoboški župnik Goran Kuhar. »Naši rajni, ki so v kraju očiščevanja, potrebujejo naša dobra dela, molitev, sv. maše, naše posredovanje pri Bogu, da bodo čimprej rešeni tega očiščujočega ognja.« Zakaj ohranjati in živeti odnos s pokojnimi, kako to početi v luči vere, kakšna naj bo molitev za rajne? Ob teh vprašanjih je razmišljal naš sogovornik, ki je na koncu pogovora dal pomenljivo primerjavo našega krščanskega upanja z nogometno tekmo, ki si jo ogledamo z zamikom. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Zakaj je pomembno, da kristjani ohranjamo odnos s pokojnimi v luči vere in molitve?

»Kristjani v veroizpovedi izpovedujemo vero v Cerkev, ki je občestvo vseh krščenih, vseh časov in vseh rodov. To je veliko občestvo ljubezni in solidarnosti in katekizem pravi, da ima ta Cerkev troje stanj: to smo mi, ki romamo po zemlji, naši umrli, ki se očiščujejo in vsi tisti, ki smo se jih spominjali včeraj, na praznik vseh svetih: tisti, ki so v nebesih, pri Bogu. Skupnost, ki živi, mora biti povezana na tak ali drugačen način. Ta ljubezen, solidarnost traja tudi preko smrti. V Visoki pesmi beremo, da je ljubezen močnejša od smrti. Tako, kot se mi priporočamo svetnikom in prosimo, da posredujejo za nas, nosimo celo njihova imena, da bi se po njih zgledovali, k njim prinašali svoje prošnje, da bi jih oni v nebesih posredovali Bogu, tako so pa tisti, ki se jih spominjamo danes, to so naši rajni, v kraju očiščevanja odvisni od nas, od naše molitve, od naše ljubezni do njih. Osnovni koncept naše vere je, da smo vsi povezani in združeni v ljubezni. Ne glede na to, a se vidimo ali ne, če smo telesno navzoči ali ne. Ko govorimo o Katoliški Cerkvi, govorimo o tem velikem občestvu povezanih bratov in sester, svetih, tistih, ki se očiščujejo in nas, ki še potujemo po zemlji.«

Pogovor z žpk Goranom Kuharjem

 

Kako živeti upanje tudi takrat, ko je bolečina ob odhodu ljubljene osebe prehuda?

»Žalost je del človekovega življenja. Človek mora imeti čas tudi za to, da žaluje. Sam sem pred nekaj leti izgubil očeta in vem, da takrat ni lahko. Je pa lahko ta misel na občestvo, na to upanje, na to, kar nas čaka, tisto, kar zmaguje žalost. Ko človek moli za svoje rajne, daruje za sv. maše, v njem raste upanje na srečanje, združitev, ki nam je obljubljena po naši veri. Upanje počasi, počasi tisto žalost spreminja, jo dela manj bridko, manj grenko, čeprav je takrat, ko izgubimo ljubljeno osebo, najbolje, da smo drug z drugim na zemlji in počasi tudi preko molitve žalost spreminjamo v upanje.«

Osnovni koncept naše vere je, da smo vsi povezani in združeni v ljubezni. Ne glede na to, se vidimo ali ne, smo telesno navzoči ali ne.

Molitev za pokojne ni samo koristna, ampak tudi potrebna. Komu in zakaj?

»Molitev je vedno odnos z Bogom. V svoji molitvi odpiramo srce presežnemu, Bogu, mu s tem damo mesto, da vlije svojo milost ali svoje darove. Po drugi strani pa je naša molitev izraz naše vere. Najprej, da se v molitvi obračamo k vsem svetnikom, v času epidemije molimo k sv. Roku, po drugi strani pa molimo za tiste pokojne, ki so še na kraju očiščevanja in so odvisni tudi od naše molitve in od našega posredovanja pri Bogu. Da za njih darujemo sv. maše, obhajila, morda kakšno spokorno dejanje, predvsem pa molitev. Zato je tako pomembno pri rožnem vencu dodati 6. desetko, ki se naj usmili duš v vicah. Naši rajni, ki so v kraju očiščevanja, potrebujejo naša dobra dela, molitev, posredovanje pri Bogu, da bodo čimprej rešeni tega očiščujočega ognja. Njim je sicer večno zveličanje zagotovljeno, ampak s svojo molitvijo jih pomagamo, da kraj očiščevanja mine čimprej.«

Ko govorimo o Katoliški Cerkvi, govorimo o tem velikem občestvu povezanih bratov in sester, svetih, tistih, ki se očiščujejo in nas, ki še potujemo po zemlji.

Kakšna naj bo ta molitev za naše rajne?

»Kot vsaka druga molitev, ki naj bo izraz moje vere, zaupanja v Gospoda. Molitev pa je dejansko čisto odvisna od navdiha Sv. Duha, koliko se mu prepustim, da vodi mojo molitev, usmerja moje besede. Lahko je to rožni venec, lahko so litanije vseh svetnikov. Zadnje čase se pozablja na daritev sv. maše in sv. Obhajila za rajne. Ko pristopimo k obhajilu, lahko tudi obhajilo sprejmemo kot molitveni dar za naše pokojne. Tukaj bi povabil vse vernike, da se prepustijo tistemu, kar bo Duh dal, važno pa je, da je molitev za pokojne naša prošnja, naj jih Gospod sprejme na kraj Miru in Luči, naj tudi našo molitev naredi učinkovito v tem, da bodo rešeni kraja očiščevanja.«

Molitev deluje v vseh smereh

»Mi molimo za naše rajne in jim tako pomagamo, lahko pa prosimo tudi vse, ki so že pri Bogu, da posredujejo za nas, ki smo še tu. Cerkev je v občestvu, tam pa je ljubezen, solidarnost. Če znamo tukaj na zemlji priskočiti na pomoč, pa smo grešniki, pomanjkljive ljubezni, kolikor bolj so svetniki, ki so očiščeni greha, pripravljeni priskočiti na pomoč! To se mi zdi ena analogija, ki nam lahko daje tudi upanje na mogočno priprošnjo svetnikov.«

Nobena molitev ne gre v nič, vsako molitev Bog obrne ali v blagor tistega, za katerega prosimo ali za naš blagor.

Je bolj smiselno darovati sv. maše za svoje drage, za katere verjamemo, da so že v nebesih, ali za tiste, ki so morda bolj potrebni molitve, sv. maš?

»Nobena molitev, nobena sv. maša ne gre v nič. Če darujete sv. maše in molitev za svoje pokojne starše, ki so že poveličani v nebesih, gotovo to molitev, sv. mašo darujejo vam v blagoslov. Jaz bi vam svetoval, da vsaj na obletnico ali rojstni dan svojih staršev ohranite to navado, darujete za sv. mašo in še naprej za njih molite. Če vam srce daje misliti, da so starši že v nebesih, pa naj bo tudi vaša molitev prošnja, da vam pomagajo, da za vas posredujejo pri Bogu. Vedno pa je dobrodošlo, da darujemo molitev, sv. maše za tiste, ki še potrebujejo naše molitve ali damo splošni mašni namen za duše v vicah, da se spomnimo vseh tistih, ki so potrebni milosti Kristusove daritve. Nobena molitev ne gre v nič, vsako molitev Bog obrne ali v blagor tistega, za katerega prosimo ali za naš blagor.«

Pogovor z žpk Goranom Kuharjem

 

V molitvi tudi prosimo za odpuščanje naših pokojnih

»Ko pride doma huda ura, se skregamo in takrat hitro pozabimo, da se morda jutri ne bomo več videli. Pa smo pretrmasti, prenapuhnjeni, da bi upoštevali apostola Pavla Efežanom, v delu, kjer pravi: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« (Ef 4, 26) Po smrti pa nekako ostane grenak občutek pri nas, da nismo odpustili, da smo bili skregani, tisto je najhujša bolečina, ki jo doživljam tudi kot spovednik. Naj bo molitev pozneje tista, ki naj Bogu prinese tudi naše priznanje, našo prošnjo za odpuščanje, če je karkoli, kar nas grešnega veže s pokojnim.«

Naši rajni, ki so v kraju očiščevanja, potrebujejo naša dobra dela, molitev, posredovanje pri Bogu, da bodo čimprej rešeni tega očiščujočega ognja.

Kaj poleg molitve, sv. maš še lahko storimo za rajne?

»Tudi dobra dela in postni vzdržek mesa ob petkih. Povabim, da morda v novembru ozavestimo petkov post, vzdržek kot dobro delo ali kot mojo molitev za rajne.«

Kaj pa tisti, ki pravijo, da po smrti res ničesar ni?

»Tu bi uporabil besede pisatelja Luisa, ki se je spreobrnil. Pravi: »Če po smrti ničesar ni, itak ne bomo vedeli. Če pa po smrti večnost je, bomo imeli celo večnost čas, da o tem premišljujemo.« Pri večnosti ne bodimo omejeni v smislu, da tistega, česar ne vidimo, preprosto ni. Že naše življenje, naša duša nam daje vedeti, da mora biti nekaj več, zato ker hrepenimo po sreči. Iščemo jo v mnogih stvareh, pa nikoli nismo dovolj srečni. Zato ker smo od Boga ustvarjeni, je Bog to hrepenenje po sreči položil v nas, zato nekaj po smrti mora biti. Če ničesar po smrti ni, potem ne vem, zakaj se trudimo, hodimo v službo, delamo, doživljamo veliko stresa, jeze, razočaranja, … če se bo itak vse končalo. Čemu? Potem življenje izgubi smisel, potem je najbolje uživati življenje in ga zajemati z veliko žlico, ko umremo, je itak vseeno. Pa mislim, da vsak, tudi neverujoči, čuti, da temu ni tako. Zato se splača truditi, splača tudi kakšno težko stvar v življenju prenesti, ker je to upanje v nas.«

Če smo na strani Kristusa, smo na strani zmagovalca!

»Ne glede na to, kako slabo nam kaže, kakšne boje bijemo, v kakšni žalosti smo v tem trenutku, … zavedajmo se, da je naša končna zmaga, ker je Kristus na koncu zmagal. Recimo, da bi si želeli ogledati pomembno nogometno tekmo, pa to ni mogoče. Odločimo se, da si jo posnamemo ali ogledamo za nazaj. Na poti iz službe slišimo, da je Slovenija zmagala. Vseeno si bomo doma posnetek pogledali. Kako ga bomo gledali? Kot zmagovalci, ne glede na to, kaj se bo tisti trenutek na igrišču dogajalo. Vi boste tekmo spremljali kot zmagovalec, ker vemo, kakšen je končni rezultat. Naše upanje je v tem, da vemo končni rezultat naše življenjske igre. Na nas je, da se trudimo, da igramo čimbolj pošteno, čimbolj dobro, da se trudimo z zakramenti, z molitvijo, branjem, premišljevanjem Svetega pisma, da se ohranjamo v formi, da se ohranjamo na igrišču ne glede na to, kako slabo kaže. Sveto pismo nam pravi, da je tekma dobljena. Če smo na strani Kristusa, smo na strani zmagovalca. Priznam, tudi meni je včasih težko, včasih so vprašanja, hudič postavi opozicijo pred tebe, ki se ti zdi nepremagljiva, pa vseeno je na koncu zmaga Kristusova in Bog nam daj tiste moči, da ko hudič napade z vso svojo opozicijo, da bi dejansko zdržali.«

Pogovor z žpk Goranom Kuharjem