VIDEO: K večnemu počitku je legel škof Jožef Smej

Cerkev na Slovenskem | 24.11.2020, 16:33 Rok Mihevc

V župniji Bogojína so k večnemu počitku položili upokojenega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja. Pogrebno slovesnost je brez navzočnosti vernikov vodil nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Apostolski nuncij msgr. Jean-Marie Speich je imel uvodni pozdrav,v homiliji je spregovoril nadškof Cvikl, nagovor po obhajilu je imel škof msgr. Peter Štumpf. Sveto mašo ste lahko spremljali prek valov Radia Ognjišče in na Facebooku.

Pridiga nadškofa Alojzija Civkla

Dragi sobratje v škofovski službi, spoštovani g. apostolski nuncij, dragi duhovniki, diakoni, bogoslovci, redovnice in redovniki, dragi sorodniki + škofa dr. Jožefa Smeja, dragi bratje in sestre!
V noči na nedeljo sem v sanjah srečal škofa dr. Jožefa Smeja. Bil je v sobi, a se je vedno bolj oddaljeval od mene, dokler ni svetloba postala tako močna, da ga nisem mogel več videti.
Zjutraj pa, me je že čakalo sporočilo, da je g. škof na god Darovanja Device Marije in na predvečer praznika Kristusa kralja, dokončno stopil v Kristusovo kraljestvo resnice, življenja, svetosti, milosti, pravičnosti, miru in ljubezni.

Dragi g. škof Jožef ! Jezus Kristus, Kralj vesoljstva je prišel po vas, vas poiskal, da vas povede v Očetovo hišo.

Na vaši delovni mizi je bila, tudi še zadnjih letih vašega življenja, knjiga Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom«. Iz nje ste nam večkrat citirali misel: »Ko bi človek večkrat premišljeval o smrti, kakor pa o dolgem življenju, bi se brez dvoma hitreje poboljšal.«

Se razume, da poleg vseh drugih knjig, z vaše delovne mize nikoli ni bilo umaknjeno Sveto pismo, navadno ste ga prebirali v različnih jezikih, pa Konkordanca v latinščini, razni slovarji ter Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih knjigah... .

Kot apostol Pavel, na koncu svojega življenja, ste se tudi vi živo zavedali, kaj vse ste v življenju prejeli: po dobrih starših, sošolcih, učiteljih in profesorjih, po predstojnikih v bogoslovju, po župnikih, kjer ste kaplanovali, po škofih, s katerim ste sodelovali.

Vaša hvaležnost se je kazala v tem, da ste to, kar ste prejeli, z veseljem in velikodušno delili naprej. Da ste se razdajali na različne načine, veselo in nesebično, da ste delili tako duhovne, kot tudi materialne dobrine.

Na ta način ste bili najbolj podobni svojemu Učitelju, ki ni prišel, da bi mu služili, ampak bi nam on služil.

Pri svojih pastoralnih obiskih po naših župnijah, ste v svojih govorih kot skrben oznanjevalec vedno postavljali v ospredje Božjo besedo, in jo skušali približati na živ in razumljiv način.
Radi ste se dobro pripravili na govore, tako da ste lahko spregovorili brez napisane predloge, saj ste imeli izreden spomin vse do konca svojega življenja. Blizu so vam bile Jezusove besede, zapisane v Janezovem Evangeliju: »Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno«(Jn 12,9).

Vse naše oznanjevanje namreč nima prave vrednosti, če ni podprto s pričevanjem, tudi na ta način, da znamo biti z ubogimi skupaj, kdaj tudi ob toplem ognjišču.

Večkrat smo vas lahko slišali: »Rad bi umrl brez dolgov, brez denarja, brez grehov«. Mislim, da se vam je to tudi uresničilo.

Razlagali ste nam: »Že pred drugo svetovno vojno, ljudje niso mogli razumeti duhovščine, da so nekateri imeli svoje hiše ali posestva, po drugi strani pa so pastoralno delo zanemarjali.«
Odločitev, da ne želite postati podobni duhovnikom, ki so gledali predvsem nase, je v vas dozorela že na začetku vaše duhovniške poti. Takoj ste zavzeli distanco do materialnih dobrin in ta drža vas je spremljala na vsej duhovniški in škofovski poti.

Znano je, kako vam je nekoč mama kupila blago za novo obleko in ga prinesla. Nakar je še isti dan prišel nekdo k vam in prosil za pomoč. Stiska tega človeka se vas je tako dotaknila, da ste dali podarjeno blago še isti dan naprej, in ga poklonili potrebnemu.

Z drugo besedo dragi g. škof: Bili ste človek, ki ni znal reči »ne«. Sami ste to opravičevali z dejstvom: »Če bi rekel ne, bi zame veljale ostre besede iz Knjige Pregovorov: »Kdor zadržuje ali skriva žito, ga zadene prekletstvo« (prim. Prg 11,26). Veseli ste bili darov. Pa ne zato, ker ste jih dobili, ampak, ker ste z darovi dobili priložnost, da jih po Božji volji lahko delite naprej.
Danes, ob tem slovesu, se želimo Bogu zahvaliti za pričevanje, ki nam ga kažete s svojim življenjem in nam s tem podarjate dragocen zgled za naše ravnanje in odločanje.

Ko govorim o pričevanju, želim še posebej podčrtati, da ste bili človek molitve in iskalec Božje bližine. Z drugo besedo, bili ste prežeti s to Božjo bližino, ki ste jo potem velikodušno delili, kot duhovnik in škof, kot duhovni oče, poln življenjske modrosti. Ne samo vaše besede, vse vaše življenje, govori o vaši veri in predanosti Bogu. Ob slovesu od vas čutimo veliko hvaležnost Bogu, da nam je bilo dano, da smo lahko z vami preživeli del svojega življenja.

Meni veliko pomeni, da sem po vaših rokah prejel duhovniško posvečenje in da ste pri škovskem posvečenju bili soposvečevalec. Še bolj pa sem hvaležen, da sem v vas vedno imel tako svetel vzor in dobro vem, da tudi človeka, ki me je nenehno podpiral s svojimi molitvami.

Radi ste imeli duhovniško družbo. V njej ste se počutili »doma«. Vsak duhovnik je bil za vas vreden ljubezni in pozornosti, še posebej, če je kdo doživljal trenutke osamljenosti ali krize. Radi ste se pogovarjali in dajali modra, bratska navodila.

Posebno mesto v vašem duhovnem življenju je imela Božja Mati Marija, saj ste njeno bližino in varstvo začutili že v domači hiši, Ona vas je spremljala na vseh postajah vašega življenja.
Tako ste tudi mašniško posvečenje prejeli na praznik Brezmadežne, škofovsko posvečenje pa na praznik Marije Matere Cerkve. Tudi svojega škofovskega gesla: »Gratia plena, recordare« »Milosti polna, spomni se«, niste izbrali zgolj zaradi tega, ker oba citata, tako latinski, kot slovenski, vsebujeta po 20 črk; ampak predvsem zato, ker beseda »recordare«, ne pomeni samo: »spomni se«, ampak tudi pomeni: »dati in sprejeti srce«.

Tudi to vaše škofovsko geslo lepo povzema vaš življenjski program: dati srce Bogu in sprejeti njegovo voljo, kot vodilo za pot življenja, kot je to storila Devica Marija.
Na god Darovanja Device Marije ste to svoje geslo ponovili: »Milosti polna, spomni se« in še dodali: »Pridi pome!«. In lahko rečemo: Marija je prišla in vas odvedla k Jezusu - Kralju vesoljstva in s tem k Očetu.

Še prej pa ste izrekli besede, ki ste jih zapisali v svoji oporoki: »Ponižno in iskreno prosim odpuščanje, če sem koga (tudi vede, hote) užalil. Seveda tudi sam odpuščam eventualnim žaljivcem«. In svojo oporoko ste takole zaključili: »In manus tuas, Domine, comendo spiritum meum« (»Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo«), si drznem: »In cor tuam, Domine comendo spiritum meum« (»v tvoje srce izročam svojo dušo«).

Verujemo in upamo, da vas je na obali večnosti čakal On, ki vam je podaril življenje, ki je v vaše srce položil duhovniški poklic, ki vas je izbral za škofa, vas blagoslavljal in spremljal na poti življenja, tudi v zadnjih dneh vašega življenja.

Hvala vam, g. škof, za vaše služenje v Božjem vinogradu. Naj vaše veselo in nesebično služenje in tudi vaše trpljenje, obrodi bogate sadove v novih duhovniških poklicih, ki jih naša krajevna Cerkev tako potrebuje.

Zahvaljujem se vsem, ki ste skrbeli za pokojnega gospoda škofa. Na prvem mestu moram izreči zahvalo osebju in vodstvu Doma sv. Lenarta.

Ko je gospod škof Jožef Smej odhajal v dom, je rekel, da odhaja v dom le za krajši čas, da si nekoliko opomore po zlomu kolka. Toda po prihodu v dom ste se mu uslužbenci doma in vodstvo hitro priljubili.

Že po nekaj tednih bivanja pri vas je povedal, da želi za naprej ostati kar pri vas, ker s takšno pozornostjo skrbite zanj. Posebej še hvala direktorju doma, g. Zlatku Gričniku lep in plemenit odnos, posebej še tudi v zadnjih dneh, ob njegovem slovesu.

Iskrena hvala domačim, nečaku Ivanu z ženo. Skupaj z domačim župnikom Stankom Zverom ste mu ob vsakem obisku pomenili živo vez z dragim domom in domačo župnijo, kamor se je želel na koncu tudi vrniti.

Prav tako hvala sestram redovnicam, službujočim na nadškofiji, ki ste ga spremljale in poskrbele zanj, ko je bil še v Mariboru in ohranjale povezanost z njim tudi v letih, ko je bival v domu.

Hvala g. Dragu Sobočanu, ki ga je redno obiskoval in mu pomagal ter pomagal.

Hvala vsem, ki ste pripravili to prisrčno slovo, predvsem še tukajšnjemu župniku dr. Stanislavu Zveru in g. škofu dr. Petru Štunfu.

Kljub izrednim razmeram čutimo, da smo povezani prek Radia Ognjišče in prek drugih medijev v veliko občestvo.

Iskrena hvala vsem, ki ste danes z nami in hkrati povabilo, da se ob spominu na g. škofa Jožefa Smeja srečamo tudi še bolj od blizu, takrat, ko bo to mogoče, ob načrtovani spominski slovesnosti.

Dragi g. škof Jožef,
ob tem vašem slovesu smo žalostni, a tudi polni hvaležnosti za vse, kar smo po vas prejeli.
Naj vaše služenje, tako duhovniško, kot škofovsko, obrodi bogate sadove!
Vi pa se spočijte v Božjem objemu! Amen

Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit in
podpredsednik SŠK

Nagovor škofa Petra Štumpfa

Odšel od nas je bogojanski krščenec, ki se v tej cerkvi je pred skoraj 99 leti v Božje življenje prerodil, da bi kot pastir Cerkve z vero in modrostjo Kristusove besede v zlate niti predel. Z njimi je hodil od srca do srca. Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih. V njegovem srcu je vsak našel svoj dom, svoje počivališče in tolažbo.

Odšel je naš dragi prekmurski rojak, gospod škof dr. Jožef Smej. Ni odšel brez pogleda na nas. Zahrepenel je po Očetovi hiši, da od tam sedaj gledal na nas in dobrega Boga prosil za blagoslov in napredek v življenju vsakega, ki mu je že ob spočetju Stvarnik dal ime. Ne upamo si niti pomisliti, kakšno bi lahko bilo Prekmurje brez našega škofa Jožefa, ker bil je tako zelo naš, kot so naše cerkve, križi in kapele ob poteh, kot so njive in gorice, kot so travniki in močvirja, kot so bukove, jelševe in borove gošče, kot sta Mura in Raba.

Brez škofa Jožefa ne bi mogli dosti vedeti o prekmurskih velikanih, naših narodnih buditeljih: Miklošu Küzmiču, Jožefu Košiču, Francu Ivanocyuju, o obeh Kleklih, o škofovem krstitelju in bogojanskemu župniku Ivanu Baši in o mnogih drugih velikih možeh naše Slovenske okrogline ali kot danes pravimo, o Prekmurju. O teh možeh nam je govoril, pisal in nas učil: Ne besede, marveč dejanja razodevajo koristnega moža.

Kakšni bi bili prekmurski in štajerski duhovniki, če ne bi bilo škofa Jožefa? Bili bi najbrž še zmeraj dobri dušni pastirji, vendar njihove duhovniške duše se ne bi odžejale z milo dobroto očeta, ki ji je gospod škof Jožef pridal še dišavo žlahtne modrosti in naklonjenega razumevanja.

Kakšne bi bile redovnice brez škofa Jožefa? Najbrž bi še bile zveste Kristusu , vendar manjkal bi jim izvirek za umivanje svojih duš v čistosti, pokorščini in uboštvu prekmurskega škofa.
Kakšno bi bilo Božje ljudstvo brez škofa Jožefa? Najbrž bi bilo še verno, vendar ne bi okusilo, kako blago lahko Božja Beseda, ki je prihajala iz škofove duše, poboža srce in ga omehča ter razpoloži, da hoče postati svetišče, vredno Svetega Duha.

Kakšne bi bile župnije brez škofa Jožefa? Najbrž bi še obstajale, vendar bi jih ne posvetila silna moč njegove oltarne daritve in škofovega blagoslova.
Dobri Bog je enostavno hotel, da smo imeli škofa Jožefa Smeja. In tudi tako nam je Bog dal vedeti, da nas ima zelo, zelo rad.

Spoštovani gospod škof Jožef. Tudi v imenu generalnega vikarja soboške škofije, Lojzeta Kozarja, duhovnikov, redovnikov, redovnic, vseh vernikov soboške škofije ter v svojem imenu se vam zahvaljujem, da ste se s tem, ko ste se Bogu za nas darovali, tudi sami žrtvovali. Duhovnik je kakor kadilo na ognju. Kadilo daje prijeten 'dišec' samo, če je vrženo na žerjavico. Vaše duhovniško in škofovsko življenje je bilo kot kadilo, ki žari na ognju (prim. Sir 50, 9). In vsi smo okušali ta 'dišec', ki nam je tako blagodejno dišal po nebesih. Pri Bogu nam izprosite, da nam, čeprav nevrednim, nakloni nove duhovnike, da nebi nikdar nehali okušati 'dišec' po nebesih.

Nebeška Mati Marija, milosti polna, spomni se našega škofa Jožefa, sprejmi ga, povedi ga pred Božje veličastje in ga milostnemu Očetu predstavi kot vrednega Kristusovega služabnika, ki je v moči Svetega Duha zvesto in goreče posvečeval svoje brate in sestre za moč v veri in za zvestobo Cerkvi, ki je kraj našega rešenja za večno življenje.

Spoštovani gospod škof Jožef, naš dobri oče. Blažena naj bo vaša večnost v nebesih v družbi nebeške Matere Marije, vašega krstnega zavetnika sv. Jožefa, blaženega škofa Antona Martina Slomška, Božjih služabnikov Danijela Halasa ter Alojzija Kozarja ter naših velikih mož in žena ter vseh nebeščanov. Prosite za nas pri Bogu.
Hvala vam.

Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, nadškof msgr. dr. Jean-Marie Speich. Med nas ste prišli kot poslanec svetega očeta Frančiška. Tako ste nam prinesli sočutje prvega očeta Cerkve in vaše sočutje ter hkrati močno sporočilo o povezanosti škofa Jožefa s svetim očetom. Svetemu očetu Frančišku in vam se zahvaljujemo za milostni dar spomina pri oltarju in molitve za škofa Jožefa.

Spoštovani gospod nadškof in naš metropolit Alojzij. Zelo radi ste imeli škofa Jožefa. Posvetil vas je v duhovnika in bil vaš soposvečevalec pri škofovskem posvečenju. Hvala vam za nenehno ljubečo pozornost do našega škofa rojaka in za daritev te svete maše ter obhajanje pogrebnega bogoslužja. Gotovo boste v svojem škofovskem poslanstvu občutili močno duhovno podporo vašega soposvečevalce, škofa Jožefa.

Zahvaljujem se tudi nekdanjemu mariborskemu nadškofu metropolitu Francu Krambergerju, kateremu je škof Jožef kot pomožni škof služil skoraj 30 let, da je bil dober in blag do svojega pomočnika in ga je rad poslušal, spraševal, skupaj z njim molil, obhajal sveto mašo ter močno ljubil in tudi trpel za mariborsko nadškofijo. Ob koncu tega obdobja sem tudi jaz imel milost in veselje biti člane mariborske škofovske družine in se tako učil od obeh velikih škofov, kar ne piše v nobeni knjigi: Škof je priča, ki ne odstopa.

Hvala tudi nekdanjemu gospodu nadškofu metropolitu Marjanu Turnšku, nekdanjemu nadškofu koadjutorju Antonu Stresu, da sta v škofu Jožefu cenila modrost vere, izkušenj in veličino starosti.

Hvala vam, spoštovani bogojanski župnik, dr. Stanislav Zver, župnik domače župnije gospoda škofa Jožefa. Med vama in škofom so se stkale vezi, kot so vezi med očetom in sinom. Na vas je gospod škof Jožef prenesel veliko spoznanj o Bogu, o bogojanski župniji in zgodovini našega dragega Prekmurja. Hvala vam, da ste gospoda škofa skupaj z bogojanskimi župljani v molitvi in sinovski vdanosti spremljali na njegovih poteh. Gotovo bo na vas in vse bogojanske župljane v nebesih močno pozoren v svojih priprošnjah k Bogu.

Če ne bi bilo epidemije koronavirusa, bi sedaj bilo tukaj pri sveti maši in na pogrebu več sto duhovnikov in več tisoč ljudi. Mnogi ste zelo žalostni, ker niste smeli priti. Škof Jožef je bil mnogim krstitelj, katehet, birmovalec... Nekatere od vaših sorodnikov je pospremil k večnemu počitku. Škof Jožef vam je bil tudi dobrotnik, svetovalec, tolažnik, prijatelj in duhovni oče...Hvala vam, da ste sedaj v molitvi in tudi v solzah duhovno prisotni pri tej sveti daritvi s pomočjo Radio Ognjišče. Vam in tudi vsem sodelavcem na radiu, kakor tudi pri tedniku Družina, mesečniku Ognjišče in drugih medijih, ki še boste sočutno poročali o škofu Jožefu in o tem poslovilnem bogoslužju, bo gospod škof gotovo iz nebes izprosil veliko Božjega blagoslova in tolažbe.

Hvala vam, nečak Ivan z ženo Margito in z vajino družino. Vaš stric, škof Jožef, so bili vaše veselje in ljubezen. Vaš dom je še zmeraj bil njihov dom. Iz roda v rod naj živi spoštljiv spomin na strica škofa. Radi se jih spominjajte v molitvah in pri sveti maši. V imenu soboške škofije in v svojem imenu vam ob smrti strica, škofa Jožefa, izrekam globoko sočutje, hkrati pa hvaležnost vašemu rodu za velik dar v osebi gospoda škofa Jožefa.
Hvala vam vsem, dobri ljudje.

Dr. Peter Štumpf SDB
soboški škof ordinarij