H Gospodu je odšel škof Jožef Smej

Cerkev na Slovenskem | 22.11.2020, 09:01 Tone Gorjup Rok Mihevc

V 99. letu starosti je umrl upokojeni škof Jožef Smej. Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. 18. junija 2009 se je upokojil. Njegovo škofovsko geslo se glasi: »Milosti polna, spomni se«. Pogreb bo v torek, 24. novembra ob 15. uri, v njegovi rojstni župniji Bogojini. Pogrebno slovo škofa Smeja z mašo zadušnico bomo neposredno prenašali na valovih Radia Ognjišče.

Škof Jožef Smej se je rodil 15. februarja 1922 v Bogojíni. Vpisal se je na medicinsko fakulteto in se kmalu zatem odločil za bogoslovje, ki ga je začel v Mariboru, končal pa v Sómbotelu, kjer je na praznik Brezmadežne 1944 prejel mašniško posvečenje. Duhovniško službo je opravljal v Dokléžovju, Dobróvniku, Túrnišču in 21 let v Murski Soboti.

 

Po prihodu v Maribor je bil kanonik, stolni prošt in nazadnje generalni vikar; vmes je tudi doktoriral. Papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Posvečenje je prejel 23. maja istega leta. Za škofovsko geslo si je izbral besede: »Milosti polna, spomni se«. Tudi po upokojitvi leta 2009 je rad pomagal, kjer je bilo potrebno.

Vrsto let je bil odgovoren za Slovenski ekumenski svet in vzdrževanje stikov z madžarsko škofovsko konferenco. Bil je v veliko oporo škofu Držečniku ter nadškofom Krambergerju, Turnšku in Cviklu. Škof Jožef Smej je bil tudi pesnik, pisatelj, prevajalec in cerkveni zgodovinar. Med drugim je objavil zbirko pesmi Kaplja v vedru, napisal romana o Ivanu Bašu in Štefanu Küzmiču, več nabožnih del in zgodovino župnijske cerkve v Murski Soboti. Prevajal je iz latinščine, francoščine, nemščine in madžarščine; bil je med prevajalci Svetega pisma. Mnogi so ga poznali kot sproščenega, Bogu predanega in s smislom za humor.

 

Predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor je škofu Smeju 31. marca 2016 podelil državno odlikovanje Red za zasluge za življenjsko delo in bogat prispevek k duhovni nacionalni kulturi Slovencev. V utemeljitvi so zapisali, da "opus škofa Smeja ni namenjen le pripadnikom njegove verske skupnosti, nenehno se je zanimal za kulturo in ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali svojo vero in narodnost. Pomemben prispevek k duhovni kulturi je dal tudi s svojo človeško držo. Velja za človeka visoke integritete, iskrenega zagovornika strpnosti in medsebojnega razumevanja, zaradi česar ima posebno mesto v srcu Slovencev, še posebno Prekmurcev, ki so ga uvrstili med osebnosti leta 2000".

Škof Jožef Smej je 8. decembra 2019 praznoval 75 let duhovništva. To je bila zadnja velika slovesnost, pri kateri so se v kapeli Doma za ostarele v Lenartu zbrali njegovi sobratje v škofovski službi, številni duhovniki, redovniki in redovnice ter njegovi domači. Slovesnost je vodil nadškof Alojzij Cvikl, ki se je v pridigi slavljencu zahvalil za zgled zvestega služenja Bogu in ljudem. Škof Smej, s katerim je poleg apostolskega nuncija in nadškofa Cvikla somaševalo še osem škofov ter generalni vikar somboteljske škofij, pa je po obhajilu med drugim dejal, zakaj je visoko obletnico svojega duhovništva poimenoval smaragdni jubilej. Dragocen kamen biserno-zelene barve je zelo redek; prav tako 75 let duhovniškega posvečenja praznuje malokdo.

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla ob 75. letnici mašniškega posvečenja škofa Smeja

"Spoštovani gospod apostolski nuncij, sobratje v škofovski službi, dragi duhovniki, redovniki ni redovnice, dragi bratje in sestre!

Poseben pozdrav vam, današnji slavljenec, g. škof dr. Jožef Smej, ki vam je Bog podaril jubilej, ki so ga deležni le redki duhovniki ali škofje, to je 75. obletnica duhovniškega posvečenja. Veseli smo in Bogu hvaležni za ta dar, ki ne razveseljuje samo vas, dragi g. škof, ampak tudi vse nas, ki smo danes tukaj ob vas in prav tako tudi mnoge, ki danes niso mogli priti sem, pa so danes z nami duhovno povezani, v hvaležnosti, z mislijo in molitvijo za vas. Ob vas pozdravljam tudi vse vaše sorodnike, vaše rojake posebej še pevce, ki so danes tukaj z nami.

Vaša duhovniška pot se je začela na praznik Brezmadežne, se pravi na praznik, ki želi v nas poglobiti veselje in občudovanje resnice, da Bog prihaja med nas, da je stopil v našo zgodovino in da želi vstopiti v osebno življenje vsakega od nas.

Da bi vsaj nekoliko uzrli in doumeli skrivnost današnjega praznika, nam želi pomagati pismo apostola Pavla Efežanom, ko pravi, da nas je Bog »pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« in »določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci«. Ta odrešenjski načrt želi Bog uresničiti skozi zgodovino. Jezus ta načrt imenuje »Božje kraljestvo«.

Bog je poklical Adama in Evo, ki predstavljata ljudi vseh časov, vseh narodov in vseh pokrajin. Prva človeka sta bila postavljena v zgodovino, ki jo predstavlja vrt, da bi živela v harmoniji drug z drugim, v harmoniji z Bogom in z vsem stvarstvom. Toda Adam in Eva sta podlegla skušnjavi in se ujela v zanko zla in s tem prelomila zavezo z Bogom. Tako je bil s prvim grehom porušen njun pristen in spontan prijateljski odnos z Bogom. Če je v samem začetku bil ta odnos domač, vsakdanji, čist, se po grehu čuti razdalja med Bogom in človekom.

Vsak od nas ima osebno izkušnjo: Ko naredimo kakšno napačno izbiro, ta nima negativnih posledic samo za nas same, ampak ob nas trpijo tudi drugi in tudi drugi zaradi nas nosijo posledice naših dejanj.

V takšnem položaju, ko človek doživlja svojo nemoč in krivdo, hkrati človek tudi hrepeni po drugačnem življenju, hrepeni po izgubljeni harmoniji. In Bog človeka v tem hrepenenju po odrešenju ne zapušča. Kljub našim padcem ostaja Bog zvest in nam daje možnost odrešenja.

Marija se nam ob dogodku oznanjenja kaže kot nova Eva. Njen odgovor na angelovo oznanilo nam to jasno pokaže: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« Eva, mati vseh živih, je skupaj z Adamom izbrala pot, ki vodi proč od Boga. Marija pa to pot spreminja in nas vse vrača nazaj k Bogu.

Marija sebe imenuje »služabnica«, kar pomeni, da popolnoma zaupa Bogu, ki se mu celostno in brez pridržkov izroči. »Služabnica« ni samo izraz ponižnosti in skromnosti, ampak ta njena drža razodeva njeno vero in zaupanje v Božji odrešenjski načrt.

V srcu Marije sta se, podobno, kot v srcu vsakega od nas, prepletali dve dimenziji: vertikalna in horizontalna. Vertikalna dimenzija predstavlja našo odprtost Bogu. Pomeni, da sem postavil Boga na prvo mesto v svojem življenju in mu dopustim, da me On vodi in me vključi v svoj načrt odrešenja. Horizontalna dimenzija pa predstavlja človekovo iskanje sebe, ko človek hoče sebe postaviti na mesto Boga in želi sam odločati o tem, kaj je dobro ni kaj slabo.

Pri Božji materi Mariji se v polnosti pokaže in izrazi vertikalna dimenzija, saj je bila vsa poduhovljena in »polna milosti«. Sprejela je Božjo izvolitev in Božjo naklonjenost, zato je vsa lepa, čista, brez madeža ... Ta njena lepota ni samo zunanja, telesna, temveč je njena notranja lepota tista, ki nam prižiga luč in nam kaže kaj je pristna, popolna harmonija. Marija ni samo pričakovala Odrešenika, kot so to pričakovali verni judje, ampak je v sebi tudi ustvarila pogoje, da je Gospod lahko prišel v ta naš svet.

Na praznik Brezmadežne se zato zbiramo ob njej, da bi se Bogu zahvalili za vse, kar je Mariji podaril, ko jo je obvaroval vsakega madeža greha in posledic greha. Marija je na ta Božji dar odgovorila velikodušno in popolnem zaupanju. S tem, ko je svetu prinesla Jezusa je z darom odrešenja obdarovala tudi vse nas. Brezmadežna je tako za vsakega od nas znamenje popolne ljubezni in celostne izročitve Bogu.

Dragi slavljenec g. škof Jožef! Prav na praznik Brezmadežne, ste pred 75. leti Bogu izrekli svoj »hočem« in dodali: »Hočem z Božjo pomočjo«. Svojo podaritev ste izrekli v zavesti, da Gospod ni samo tisti, ki kliče, ampak tudi hodi pred nami, mi pa po poti za njim.
Vaša duhovniška in škofovska pot razodeva, da vse od vaše izvolitve sledite Gospodu z veseljem, zvesto in s predanostjo, odgovorno in požrtvovalno.

Danes smo tukaj z vami, da se Bogu zahvalimo za vzor, ki nam ga kažete z vašim zvestim služenjem. Ko govorim o vzoru, želim podčrtati, da imamo v vas človeka molitve in iskalca Božje bližine; človeka, ki je prežet z Božjo bližino in nam jo delite kot duhovnik in škof, kot duhovni oče, poln življenjske modrosti. Ne samo vaše besede, vse vaše življenje govori o vaši veri in predanosti Bogu.

Vaše življenje je bilo vedno tesno povezano z Božjo materjo Marijo, saj ste njeno bližino in njeno varstvo lahko začutili že v domači hiši. In Marija Brezmadežna vas je spremljala na vseh postajah vašega življenja. Tako ste tudi ob svojem škofovskem posvečenju za škofovsko geslo izbrali: »Gratia plena, recordare - Milosti polna, spomni se«. Večkrat ste nam razlagali globok pomen te besede »Re-cor-dare«, ki ni samo »spomni se«, ampak pomeni: dati in sprejeti srce. In vse to kaže na vaš življenjski program: dati srce Bogu in sprejemati njegovo voljo kot vodilo za pot svojega življenja, kot je to storila devica Marija.

Dragi naš slavljenec, svoj visoki duhovniški jubilej ste poimenovali »SMARAGDNI JUBILEJ«. Ob tem pomislimo na dragocen kamen, biser zelene barve. Ravno zaradi svoje barve je unikaten in nekaj posebnega, kot je unikaten in nekaj posebnega tudi vaš jubilej, ki ga danes z vami obhajamo in se z vami veselimo.

Želimo vam, da vas Bog ohranja med nami čilega in zdravega in naj nas vse vaš zgled nagovarja in vabi k celostni podaritvi Bogu; da bi bila Marija vzor in vodnica tudi vsem nam, da bi mi vsi uresničili poslanstvo, ki nam je zaupano po Božji previdnosti.
Prosimo danes Brezmadežno, naj nas varuje pred vsemi nevarnostmi, s katerimi se srečujemo v življenju. Naj nam nebeška Mati pomaga, da bomo tudi mi pred Bogom vedno čisti in brezmadežni, da bomo vedno na poti za Odrešenikom. Amen."