»Koronačas« nas lahko znova zbliža z najstnikom, ki smo ga že malo izgubili

Svetovalnica | 20.10.2020, 12:11 Mirjam Judež

S strokovnjakom za vzgojo Miho Ruparčičem smo govorili o tem, kako narediti strukturo dneva otrokom, ki se šolajo od doma, kako jim določiti čas za komunikacijo s prijatelji, kako pomemben je za družino vsaj en skupni obrok na dan in da imajo sporočila varnosti prednost pred sporočili strahu. Z gostom se je na daljavo pogovarjal Matjaž Merljak.

Pri šolanju na daljavo je priporočljiva rutina oz. »domač urnik«

»Obdobje šolanja na daljavo bomo premostili z veliko mero potrpežljivosti in dobronamernosti. Naši možgani ne marajo nepredvidljivosti, časi so pa sila nepredvidljivi. Prvi korak pri šolanju na domu je, da naredimo predvidljivo rutino. Glede na starost je dobro, da pri tem sodeluje tudi otrok, da vsi vemo, kaj se bo v določenem delu dneva dogajalo. Naredimo domač urnik, ki zelo pomaga. Kdaj naj vstanejo, pozajtrkujejo, naredijo šolsko delo in kdaj je delo za šolo končano. Dogovorimo se, kdaj se šolsko delo konča, takrat gre tudi elektronika (telefon, računalnik, …) v mirovanje.«

Skupni zajtrk ali vsaj en obrok dnevno (katerikoli) je zelo dragocen

»Starši se zdaj nahajamo v zelo različnih situacijah; nekateri delajo od doma, drugi hitijo v službo, … V kolikor je mogoče, je za vse dragoceno, da bi imeli skupni zajtrk. Prof. Neufeld vedno pravi, kako dragoceno je, da zjutraj začneš dan s t. i. zajtrkom navezanosti. V praksi to pomeni, da se z otrokom povežeš v pogovor, ki je zanimiv otroku. Tam dobiš tri elemente: pogled otroka, nasmeh in kimanje. 80 % družin zjutraj doživlja jutranjo hektiko in vzpostavimo zelo malo očesnega stika. Z zajtrkom že zjutraj lahko aktiviramo instinkte navezanosti, ki nam omogočajo večno povezanost tudi v času, ko smo narazen. Posledično nam otroci zaradi tega lahko bolj sledijo. Tekom dneva je dobro, da se družina zbere skupaj vsaj pri enem obroku, pa naj bo to zajtrk, kosilo ali večerja. Če jim uspe večkrat, toliko boljše. En skupen obrok naredi ogromno razliko na področju našega počutja in duševnega zdravja.«

Pokažimo zanimanje za otroka, tudi če smo v službi

»Za otroka je dragoceno to, da ve, da starš misli na njega (ga pokliče, zbudi, …). S tem zmanjšamo občutek ločenosti, ko nismo skupaj. Ta stik naj nima samo nadzorniške, ampak tudi povezovalno funkcijo.«

Druženje prek socialnih omrežij moramo dopustiti in zamejiti

»Ko je šole konec, moramo postaviti nove meje, ubrati nove poti. Kar se tiče druženja otroka na socialnih omrežjih: to je stvar, ki jo je danes do neke mere potrebno dopustiti, ker je to varen način srečevanja, hkrati pa tudi zamejiti. Koliko časa naj dovolimo otrokom preživeti na družbenih omrežjih? Tu bi apeliral na starševski občutek, otroci so različni. V branje bi priporočal krasne tekste na to temo avtorja Miha Kramlija (vodja ambulante za zdravljenje nekemične odvisnosti v Novi Gorici), ki so dostopni na spletu.«

Za najstnike je druženje v živo zelo pomembno

»Včeraj sem se pogovarjal z učitelji, svetovalnimi službami, odločevalci v zdravstvu, … Kaj je za najstnika še dovoljeno? Dejali so, naj si vsak izbere dva prijatelja za druženje v živo. Če je možno, naj bo to druženje v naravi na razdalji 3 metre. Potem lahko to druženje poteka tudi brez mask. Če so meter in pol narazen, naj vseeno imajo masko. Stik v živo je dragocen, ampak otrok, najstnik naj si zbere svoj »mehurček« in v njem omejeno število prijateljev.«

Zanimanje za otroka, njegovo šolsko delo

»Zanimanje za otroka je eden od šestih stebrov navezanosti: da se »zanimamo iz lastne moči«, kar je precej drugače kot samo kontrola in nadzor. Kadar se zanimaš, moraš biti pripravljen poslušati 6- ali 16-letnico, ki kar veliko govori o odnosih v šoli, zapletih, … Te stvari nam, odraslim, velikokrat niso prav zanimive, zato mora biti prav zavestna odločitev staršev, da se zanimamo za njihov svet. Za šolo se mi zdi dragoceno vsak dan spremljati, kako gre otroku, kaj mu ne gre, kaj so bile vsebine, dragoceno je biti tudi v stiku z učiteljem, da zaznamo neko stisko, nek problem. Vsakodnevni stik z otrokom, kjer bo starš zaznal, kaj se z otrokom dogaja, je zelo dragocen. Za dvanajstletnika je lahko to, da je sam doma, kar precejšen izziv. Tudi vloga starih staršev je pomembna; če ne živimo v istem gospodinjstvu, naj bo vsaj stik preko telefona ali video povezave.«

»Kako je bilo v šoli?« »OK.«

»Otroka bo treba malo globlje vprašat, npr. kaj je bil lep, morda neprijeten dogodek v šoli. Vedno pomaga, da se vprašamo, kako je bilo z nami, ko smo bili toliko stari, kako so se naši starši zanimali za nas? So se zelo zanimali za nas ali smo bili bolj prepuščeni sami sebi? V varni navezanosti je temeljna drža do otroka: najin problem je vedno manjši kot najin odnos. Najin odnos je večji in bo vedno zmagal. V tem smislu smo nosilci upanja. Glede na to, da so otroci doma, je dobro, da jim povemo, da smo tudi njim hvaležni za njihov doprinos, da se šolajo doma, da smo ponosni na njih, kaj vse zmorejo in tudi, če odhajajo na stike s prijatelji, ponosni, da se držijo ukrepov … Ne pozabimo tudi na ta element hvaležnosti.«

Svoje mesto in svojo težo ima "poseben čas" - čas, ki ga preživimo z vsakim otrokom posebej. Za otroke do 6. leta to pomeni 10 minut na dan, od 6 do 12 let 30 minut na teden in nad 12 let je to ena ura na mesec. 

Otrokom posredujmo sporočila varnosti, ne tista, ki zbujajo strah

»Pomembno je, da mi sicer mnogotere starševske skrbi ne urejamo pred otroki. To urejamo z odraslimi osebami. Pravzaprav smo tudi mi tista bariera, da niso kar naprej prižgana poročila. Otrokom moramo glede na starost dajati sporočila varnosti, da se bodo možgani usmerili na varnost, ne na nevarnost. Stavek »Pojdi si hitro umiti roke, da ne boš dobil korone.« je usmerjen na nevarnost. Stavki, ki govorijo o varnosti: »Gremo si umiti roke, da bomo varni. Trenutno smo doma, ker je to najbolj varno.« Otroci imajo veliko vprašanj, usmerimo se na varnost, da imamo dobre strokovnjake, ki iščejo rešitve, cepiva, da se bodo stvari dobro izšle, … Naš doprinos pa je, da se držimo ukrepov.«

Želim prisluhniti posnetku oddaje 

Z jokom se adaptiramo na situacije, ki jih ne moremo spremeniti

»Pomembno je, da imamo tudi mi prostor ranljivosti ob svojem partnerju, ob prijateljih, bratih, sestrah, ob neki drugi odrasli osebi, duhovniku, kjer lahko izrazimo vse svoje stiske in strahove. Na jok pogosto pozabimo, ker je jok v današnji družbi precej preganjan, saj nas spomni, da je na drugi strani sreče. V resnici pa je jok tisti način, od Boga dan, ko se s solzami ali žalostjo adpaptiramo na situacije, ki jih ne moremo spremeniti. Na začetku smo ponavadi frustrirani, jezni in mnogi, ki nimajo odprtega kanala za jok, dostikrat ostanejo »zaciklani« v svoji frustraciji, jezi. Če pa lahko zdrkneš tudi v eno žalost za stvari, ki so težke, ki se jim je treba odpovedati, se z jokom adaptiramo na tiste situacije, ki jih v tem trenutku ne moremo spremeniti, se umirimo in izčistimo en pogled, da vidimo, kaj pa lahko spremenimo. To zdaj je gotovo čas za povezovanje, ker so odnosi res edina točka stabilnosti, ki jih v teh nepredvidljivih časih imamo.«

Priložnosti za zbliževanje z najstnikom so skupna opravila, da skupaj delamo, kuhamo (pri tem je potrebna velika mera potrpežljivosti in fleksibilnosti), si skupaj pogledamo film, da preberem isto knjigo, kot jo bere najstnik, da sem pripravljen odpreti srce in poslušati isto glasbo, kot jo posluša on.

Starejši so v rizični skupini, hkrati pa človeški stik nujno potrebujejo

»Kot slišim, osebje v mnogih domovih za upokojence res pomaga. Nekateri stiki so možni tudi preko balkonov, gotovo pa je video povezava tista nepogrešljiva vez, ki jo trenutno imamo. Tudi vsa srečanja za starše v vrtcih, šolah, potekajo na ta način in smo lahko hvaležni, da to obstaja in začasno nadomešča osebni stik. Tudi stik na daljavo prek video povezave je vreden veliko veliko več kot nič.Če živimo skupaj s starimi starši in otrok odhaja v zunanji svet, ohranjamo razdaljo in distanco. Če živijo stari starši na drugih lokacijah, pa lahko pridejo na vrt ali mi do njih (če živimo znotraj iste regije), našli bomo način, da se srečamo zunaj. Starejši ljudje so dejansko v rizični skupini, hkrati pa človeški stik nujno potrebujejo.«

Pred vrati so počitnice, čim pogosteje si vzemimo »poseben čas« za vsakega otroka

»Morali bomo biti iznajdljivi, inovativni, bomo pa starši verjetno v različnih situacijah. Tisti, ki delajo v zdravstvu, si ne bodo mogli vzeti dopusta. Tudi v času počitnic, sploh, če bodo otroci sami, je dragoceno, da bo narejena struktura dneva, ki pa bo drugačna kot v času šolanja na daljavo. Je pa potrebno, da si starši vzamejo »poseben čas« za vsakega otroka. Starši se včasih primejo za glavo, češ, da je to preveč. Zanimive so smernice, kaj pomeni ta »poseben čas«. Za otroke do 6. leta to pomeni 10 minut na dan, od 6 do 12 let 30 minut na teden in nad 12 let je to ena ura na mesec. Ta »poseben čas« ima svoje mesto in svojo težo. Za tiste, ki imajo več otrok, je to lahko zelo velik izziv. Ponavadi je pa spet tako, da ni vse ali nič. Če nimaš vsak dan možnosti imeti takega stika z vsakim otrokom, pa morda, če to ozavestiš, ga imaš lahko dvakrat na teden. Vsaka stvar šteje in je veliko več kot nič.«

Želim prisluhniti posnetku oddaje 

"Koronačas" nas lahko znova zbliža z najstnikom, ki smo ga že malo izgubili

»Verjetno čas, v katerem smo, ni čas za uvajanje nekih posebnih novosti. Tista novost, ki bo v tem trenutku dobrodošla, bo pa naše povezovanje z otrokom, naše zanimanje zanj. Če smo mi najstnika že malo izgubili, če se je že zelo začel navezovati na vrstnike, je to lepa priložnost, da dobimo nazaj stik s tem otrokom. Kako? Iščemo način, da skupaj počnemo stvari, ki so prijetne, da se samo ne kregamo in ne ustvarjamo reda. Poiščimo način, da vstopimo v otrokov svet. En hecen pregovor velja za najstnike: »Najstnik ti bo največ povedal ob enih zjutraj ob svečah, ko mu boš pripravil nekaj za pod zob.« Priložnosti za zbliževanje so skupna opravila, da skupaj delamo, kuhamo (pri tem je potrebna velika mera potrpežljivosti in fleksibilnosti), enim je krasno, da si skupaj pogledajo film, da bereš isti knjigo, kot jo bere najstnik, da si pripravljen odpreti srce in poslušati isto glasbo, kot jo posluša tvoj najstnik.«