S. Rebeka Kenda: »Red daje otrokom občutek varnosti, zato se pri nas tako dobro počutijo.«

Naš gost | 07.10.2020, 12:31 Mirjam Judež

Šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja Rebeka Kenda že skoraj trideset let posveča svoje napore in talente mladim. Vzgojila je in še vzgaja veliko generacij otrok. Za svoje poslanstvo je dobila tudi nekaj priznanj. To izjemno sestro smo pred leti povabili pred mikrofon, ob zadnjih nagradah (Slomškovo priznanje, škofijsko odličje sv. Jožefa, delavca) pa smo ji znova posvetili nekaj pozornosti, ponovili oddajo Naš gost izpred let in tako izkazali hvaležnost za delo z našimi otroki. Kot boste slišali, v pogovoru za radio s. Rebeka ni tako sproščena, kot smo je vajeni. Takole pravi: »Pred mikrofonom je huda zadrega. Sprostim se lahko samo, če je pred mano kup otrok.« Z njo se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Sestra Rebeka Kenda, doma iz Radovljice, je leta 1989 izrekla večne zaobljube v skupnosti Šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Dve leti zatem je začela organizirati poletne tedne za otroke na Uskovnici in leta 2000 z dovoljenjem predstojnice s podobno pastoralo nadaljevala v Kanjem Dolu, vasici pod Javornikom, v Škofiji Koper. Od leta 2000, ko je odprla dom duhovnosti v Kanjem Dolu, pa do maja 2019, ko so tja prispele zadnje skupine otrok, je sestra Rebeka zavzeto skrbela za evangelizacijo otrok in mladine. V teh letih je razvila prepoznaven način vzgoje, temelječ na osebnem odnosu z Gospodom, Božji Besedi, svetniških zgledih, delu, redu, skupnosti, preprostem življenju in bogoslužju.

Sestrina zavzetost in predanost se je obrestovala: v »Ednu«, kot se je po rajskem vrtu Eden kasneje poimenoval ta celoletni mladinski projekt, je zadnja leta delovala skupina 15 voditeljev in 80 animatorjev, ki je pod sestrinim vodstvom v najrazličnejše programe letno sprejemala okrog 1500 otrok in mladih. Lani je s. Rebeka zaradi bolezni morala zaključiti delo v Kanjem Dolu. Po zaprtju Edna se je program tednov duhovnosti prenesel v Stično v samostan cistercijanov.

Otroštvo in mladost

»Doma sem iz Radovljice. Na otroštvo imam zelo lepe spomine. Živeli smo v majhnem stanovanju, mama je hodila v službo zelo blizu doma, najlepše je bilo ob nedeljah, ko smo hodili v naravo, oče pa nam je pripovedoval pravljice, se igral z nami. Poslušati sem želela vedno eno in isto pravljico: Čuri Muri iz Afrike, ker se nisem hotela umivati. Glede izbire šole starši niso dosti spraševali, ampak so kar določili: ker sem bila bolj pobalinska, se je staršem zdelo primerno, da grem v neko usmerjeno poizkusno izobraževanje za dve leti in obljubili so, da grem lahko v 3. letnik, kamor bom želela. Za 3. letnik sem imela možnost izbire med vzgojiteljsko ali pedagoško, pa so starši izbrali vzgojiteljsko, da se naučim ženskih stvari. Sestra je leto starejša od mene, bila je »pridna«, lepo vzgojena, šla je na gimnazijo, naprej pa na študij matematike. Brat je mnogo mlajši od mene, kar 12 let, po večini sem kar jaz skrbela zanj. Zelo rada sem ga imela, zato je bila tudi vzgojiteljska šola prava izbira zame.«

Prednost vzgoje, ki sem je bila deležna, je, da delamo, dokler gre in ob tem ne pomišljamo. Če je treba narediti, naredimo. Sem pa včasih zelo utrujena, ampak saj Bog poskrbi. Če bo Bog rekel: »Dovolj!«, zapremo hišo, če bo rekel, da gremo naprej, nadaljujemo. Se ne sekiram.

Molitev in uhajanje v cerkev na skrivaj

»Doma nismo bili verni. Mama je bila sicer iz verne družine, na začetku se je še trudila, a »ta pameten odneha«. S sestro sva šli celo k verouku za eno leto, ena sestra naju je pripravljala na zakramente, nisem razumela, o čem govori, fantje so tako nagajali, da nisem ničesar slišala in takrat sem sklenila, da če bom kdaj učiteljica, bom imela red. In ga imam. Sestra je bila zelo pobožna, čeprav zdaj pravi, da zato, ker je čutila odgovornost do mene. Od stare mame sva dobili molitvenik, se iz njega naučili molit rožni venec, ga vsak dan molili, ob nedeljah sva naskrivaj hodili k sv. maši. Jaz sem začela še med tednom uhajati k sv. maši. Tam mi je bilo všeč predvsem petje, glasba, vonj po kadilu v cerkvi, mir, lepo mi je bilo tam. Prelomnica je bila po 8. razredu. S sestro sva bili na morju in preden sva šli na plažo, sva šli molit v en samostan in nazajgrede spet. Meni je šlo to zelo na živce, ampak sestri nisem upala ugovarjati. Enkrat pa so naju sestre iz Dalmacije povabile v samostan. Pol ure sva se tam pogovarjali, meni je bilo »bedno«, sestra pa je rekla: »Joj, kaj, ko bi šla k sestram za dva meseca, poleti, da bi se kaj naučila!« Rekla sem: »Za dve uri me ne spraviš noter!« Čez štiri leta sem bila že v samostanu.«

Božji klic

»Nisem razmišljala o Božjem klicu, sem pa hodila redno k sv. maši tudi med tednom in ko sem med obhajilom gledala na Marijin oltar, sem slišala v sebi glas, da če bi imela res rada Jezusa kot Marija, bi šla v samostan. Meni se je skoraj zmešalo, sanjala sem o hribih, kolesarjenju, o kopici otrok sredi gozda. Ta klic je bil tako močan in ker »ta pameten odneha«, sem popustila, pisala na Ognjišče, da bi šla rada samostan (kar je bila sicer laž) in urednik Bole mi je poslal knjižico: »Gospod, kje stanuješ?« Ko sem jo prebrala, sem videla, da to ni zame, knjižico pospravila, a nisem imela miru … Izbrala sem sestre, ki jih je bilo največ, da sem se lahko skrila v množici, ker sem se tako bala ljudi. Upala sem, da me ne bo nihče poznal, mislila, da bom zaprta med zidovi celo življenje, to sem sprejela in šla med šolske sestre. V noviciatu si danes mislim, da bi bilo bolje, če bi bilo več vzgoje, v glavnem smo delali na kmetiji, takrat pa je bila to rešitev zame, da sem lahko vso ihto vtolkla v njivo, da ni bilo treba nič mislit in tako sem preživela.«

V cerkvi mi je bilo najlepše zato, ker se je pelo. Doma sem izsilila učenje klavirja, da sem lahko hodila v glasbeno šolo. Tam sem spoznala verno prijateljico, ki me je pripeljala v cerkev na kor, kjer sem začela orglati. Pri vzgoji otrok vidim, da je petje tisto, ki najbolj potegne. Ko se otrok nauči besedilo na pamet, besede v njem ostanejo in odmevajo. 

Najprej Uskovnica, potem Kanji Dol, danes Stična

»Ni bilo nobene vizije, jaz sem si vedno želela samo delati z otroki. Najprej sem imela gospodinjske tečaje, kot so imele sestre v Repnjah, potem to ni šlo zaradi prostorskih težav. Z duhovnimi vajami smo začeli, ko so sestre vzele v najem eno pastirsko kočo za počitnice na Uskovnici. Takrat sem začela gor vozit otroke. Najprej eno »katro«, pa dve »katri«, pa še kdo od staršev je peljal zraven in tako se je razvijalo. Deset let smo hodili na Uskovnico, nazadnje je bilo že po osem tednov skupin otrok in ko je tam potekla pogodba za hišo, sem ostala brez. Spet sem nameravala vzeti v najem en dom, predstojniki so se strinjali, a čutila sem, da hočem imeti svojo hišo, jo začela iskat, v enem tednu sem dobila to hišo v Kanjem Dolu in v treh mesecih smo jo toliko obnovili brez sredstev, brez vsega, da smo lahko že imeli prvo skupino otrok. Tri leta sem se gor vozila iz Ajdovščine, mislila, da bodo samo počitnice in kakšen vikend za otroke, a potem sem bila tako izčrpana, da sem prosila, če sem lahko še eno leto gor. Zvrstilo se je vse več skupin, vse več otrok, animatorjev in tako vse še kar traja. Vse počitnice so polne in zasedene …«

Red daje otrokom občutek varnosti, zato se pri nas tako dobro počutijo.

Vsako leto en svetnik

»V začetku nismo imeli namena pripravljati poseben program, ker nismo mislili, da bo to trajalo toliko let. Prvo leto na Uskovnici je bil dež, otrokom sem pripovedovala legende o Mariji, naslednje leto je bil spet dež, sem pripovedovala o življenju s. Frančiška, tretje leto sem pa rekla, da se kar vnaprej zmenimo, o kom bomo govorili. Je bilo ravno leto sv. Klare, zato je prišla na vrsto sv. Klara, pa potem sv. Anton … Prihajalo je vedno več otrok, vedno več skupin, treba je bilo pripraviti bolj resen program, dobila sem mladince, se učila skupaj z njimi. Ugotovili smo, da je dobro, da so svetniki obeh spolov, pa da niso tako stari, gledali smo, če je kakšna dobra literatura, kakšen dober film. Vse leto se pripravljamo na te tedne, zbiramo literaturo, ki jih pošljem voditeljem, okrog Miklavža imamo vikend za voditelje, pripravimo program, določimo pesmi, prvi vikend januarja se te pesmi, ki jih bomo peli poleti, posnamejo, pripravi se ves material za delavnice. Od aprila do junija imam tri skupine priprav na animatorje, ker jih je le 80, tam predelamo program.«

Najbolj sem vesela, ko slišim odmeve staršev, da so otroci začeli doma bolj redno molit, da so se navadili reda, da so doma in v šoli bolj delavni, kakšen je celo nehal jezikati.

»Razvajeni otroci se mi smilijo!«

»Verjetno tisti, ki pridejo k nam, niso razvajeni, so bolj »smetana iz Slovenije«. V začetku smo imeli težave, zdaj pa so se stvari zelo prečistile, starši točno vejo, kam otroke pripeljejo. Kdor se strinja s tem sistemom, pripelje, kdor ne, ne pripelje, ponudbe je veliko. Razvajeni otroci se mi smilijo, ker če mislijo starši, da mu bo lepo, ker mu bodo v vsem ustregli, kar si zamisli, tak otrok bo zelo trpel v življenju. Veliko lepše življenje bodo imeli tisti, ki so navajeni malo potrpeti. Otroke, ki prihajajo na tedne duhovnosti, vzamem za svoje. Krizo sem imela pri 28-ih letih, ko sem dojela, da res ne bom imela svojih otrok potem pa sem to prebolela in počasi dojela, da mi Bog daje, kar sem si želela. Nisem si želela moža, sem si pa želela veliko otrok. Za kar 15 sem imela že izbrana imena: Primož, Frenk, Alenka, Petra, … Zdaj pa jih imam na leto 1.500!«

Otrokom je najlepše, ko se pogovarjajo z Jezusom

»Ob četrtkih zvečer imamo najprej eno uro skupnega češčenja Najsvetejšega, ves dan je v to usmerjen. Otroci imajo eno uro časa, da se uredijo, temeljito umijejo, počešejo, tudi nakit in parfum sta takrat dovoljena. Lepo urejeni pridemo pred Najsvetejše, ko imamo eno uro skupnega češčenja, potem pa imajo otroci preko noči možnost pogovora z Jezusom »na štiri oči«. Otroku veliko pomeni, da ponoči vstane, pride pred Jezusa, pol ure kleči pred njim, je tiho in čez pol ure gre spat. Kaj takrat doživlja, vesta samo otrok in Gospod.«