Pasti interneta: spremljajmo, kaj otroci počnejo na spletu

Svetovalnica | 21.09.2020, 13:02 Mirjam Judež

Naša gostja je bila kriminalistka in dolgoletna preiskovalka spolnih zlorab otrok Neža Miklič, s katero smo se pogovarjali o pasteh interneta, v katere se otroci in mladostniki pogosto ulovijo: »Ko otrok začne skrivati, kaj gleda na spletu, je to lahko že alarm. Pravila morajo veljati ves čas: časovna omejitev rabe telefona, ne s telefonom v sobo in ga imeti tam čez noč. Če otrok »rabi« telefon namesto budilke, mu kupimo navadno, analogno, sicer bo cele noči na telefonu, pa sploh vedeli ne bomo.« Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Otroci so ogledalo staršev, zato se zazrimo vase: če smo mi ves čas na telefonu, bodo tudi oni

»Internet je danes neizogiben del naše družbe, tako starši kot otroci si ne predstavljamo življenja brez njega. Kot ima po eni strani splet pozitivne stvari (lahko najdeš informacije, se dodatno izobražuješ, do cilja te pripelje po najkrajši poti, preveriš vreme, spremljaš Tour de France … ), skriva tudi marsikaj negativnega. Niso le otroci tisti, ki »padajo na finte«. Pomembno je, kakšen odnos imamo odrasli do elektronskih naprav. Če jaz kot starš konstantno brskam po telefonu, objavljam, potem zrcalim svojo podobo in težko od svojega otroka zahtevam, da telefon odloži in išče le stvari, ki so v povezavi s šolo. Opažam, da tudi na prostem starši zelo hitro dajejo telefone, tablice v roke že zelo majhnim otročkom. Nobene potrebe ni, da ima enoletnik telefon v rokah, da se zamoti, da mirno je, da pri frizerju mirno sedi. To so lepe stvari, to so del našega življenja, naše socializacije. Pomembno je to, da se mi, starši, zazremo vase. Če imamo mi težave odložiti telefon, če gremo spat z njim, potem težko rečemo otroku, naj ga ne vzame v sobo, ga odloži na pult, težko mu omejujemo čas na telefonu. Jaz sem vesela pralnega stroja, štedilnika, raznih gospodinjskih pripomočkov, da lahko naredim delo hitreje. Pomembno je, da otrokom pokažem, zakaj jaz tehnologijo uporabljam. Analogna generacija uporablja tehnologijo za neko delo. Na koncu uporabe računalnika smo utrujeni, nas boli glava, nimamo želje po tem, da bi gledali v računalnik tudi zvečer. Otrok pa uporablja tehnologijo za zabavo, igra igrice, gleda luštne grafične podobe, vse je migajoče, barvito, intenzivno, hitro, v igrah stalno napredujejo, dobivajo »nagrade«. Imajo pa po drugi strani velike težave, ko je treba prek računalnika dobiti neke informacije za šolo, oblikovati neko besedilo. Takrat bomo starši hitro klicani na pomoč.«

Pojdimo skupaj v naravo, pa čeprav se tam (tudi) prepiramo

»Otrok skoraj ne vidimo več zunaj. Če nas, odrasle, ki smo vsakodnevno vpeti v milijon stvari, narava umirja s svojo barvo, tišino, je pri otrocih to zelo drugače. Oni so tako prežeti s temi intenzivnimi impulzi, da ne razumejo, kaj je v naravi, ko je vse mirno. Mi se v naravi umirimo, njim je pa tam strašno dolgočasno. Dajmo malce sebe »potisnit«, da gremo nekam skupaj brez telefona, pa tudi, če se na poti skozi gozd prepiramo. Priporočljivo je, da si med komuniciranjem gledamo v obraz. Raziskave v tujini so pokazale, da imajo v ZDA že petletni otroci težave s prepoznavanjem najbolj osnovnih čustev, kot sta npr. jeza in veselje, saj so tako vpeti v telefone in nimajo več neposrednih socialnih stikov. V vrtcu so otroci zelo drug z drugim, samo pomislimo, kako so se pogrešali v tem obdobju, ko se niso videli.«

Anonimneži si prek spleta dovolijo vse in še več

»Ko je bila šola na daljavo, so učitelji potožili, da so v njihove video konference vpadali nenapovedani gostje, jih žalili, poniževali, se norčevali iz učiteljev, ki niso znali uporabljati sodobne tehnologije. To je dober pokazatelj, kako tehnologija omogoča anonimnost, kako si lahko na spletu dovolimo vse in še več. Za otroke postaja običajno »trolanje«: ko oblikuješ skupino ljudi, kjer se norčuješ iz nekoga, ki ga v tej skupini ni. Če to preneseš v pretekli čas, je to opravljanje na ulici, ko se zbere pet, šest ljudi in opravlja nekoga, ki ga ni zraven. Žalitve in poniževanja prek spleta so še trikrat hujša. Če si midve gledava v oči, bom zelo premislila, kaj vam bom rekla, ker sedite pred menoj, če pa vas imam samo v daljavi, sedim za računalnikom in sem še jezna na vas, bo pa iz mene bruhalo. To dobro vidimo pri spletnih komentarjih, ki jih berejo predvsem otroci.«

Pogovarjajmo se z otrokom o tem, kam lahko privede klepetanje prek spleta s »prijaznimi« neznanci

»Naj vam predstavim zelo učbeniški primer, ki ga preiskovalci zelo dobro poznamo: starejši moški je pod pretvezo vrstnika vzpostavil stik z otrokom prek igranja računalniške igrice. Otroci so kar domači z angleškim jezikom, staršem povejo, da takrat, ko se pogovarjajo z njim, vadijo angleščino. Ta starejši moški je vzpostavil odnos, ga vzdrževal, bil prijazen, vljuden, sproščen, kar starši (pogosto) nismo, storilci nimajo stiske s časom, se poglobijo, zanima jih otrok … V tem primeru je šlo tako daleč, da je vzpostavil tudi fizičen stik z njim, z njegovo mamo, ki se ji ni zdelo nič nenavadnega, da se nek odrasel moški druži z otrokom, mu kupuje draga darila … Vse to so pripravljalna dejanja. On se je že zelo vpletel v družino. Prednostno je dobil na svojo stran otroka s svojim pristopom, kupovanjem daril, všečnostjo, verjamem, da je bila tudi mama otroka vesela, sploh, če je samohranilka, da se nek moški zanima za otroka in mu ponuja skrb, kupuje drage stvari … To te lahko zelo hitro zanese. Ta moški je stopil v družino, ker je imel spolne preference do otroka in ga je že nagovarjal k pridobitvi slik, na katerih je ta otrok vedno manj oblečen. Otroci na koncu delajo popolnoma vse, kar odrasli želijo od njih.«

Otroci v času pubertete so zelo radovedni, sploh, ko gre za spolnost, ki je običajno še vedno tabuizirana

»Ko otroku nekdo prek spleta, ki ga celo osebno že »pozna«, predlaga, naj se sleče in pošlje fotografijo, bo to storil, saj se je že navezal na takega človeka in mu zaupa. Obravnavali smo primer, ko se je ena deklica iskreno zaljubila. In ko pride na tematiko spolnosti (to pride običajno zelo hitro), misli, da je nihče ne vidi, da sliko pošlje samo njemu. Toda ko pošlje enkrat, bariera pade, pošilja vedno več. Kaj se lahko zgodi, ko otrok morda zazna, začuti, da to ni dobro? Želi se umakniti, česar pa storilec ne pusti. Začne groziti, izsiljuje, da bo fotografije pokazal staršem, sošolcem, jih objavil na spletu in otroci se ujamejo v zanko, pošiljajo vedno več … Predstavljajte si nekega najstnika, kako naj pove mami, ki mu itak trobi, ne pošiljaj po spletu ničesar, da je fotografije svojega spolnega uda, svoje intime pošiljal popolnemu neznancu. On noče povedati, ker ga je sram, ima občutek krivde, občutek, da je izdal družino. Njega je resnično strah, kaj se bo s fotografijami zgodilo, kaj bo to zanj pomenilo? Ali bodo pristale na spletu? In dejansko to se zgodi. In je tiho. V stiskah je zelo sam, so primeri, ko se obrnejo proti sebi, v samopoškodbeno vedenje, v tujini so bili primeri, ko so otroci naredili samomor, ker niso zdržali pritiska in niso zmogli nikomur povedati. Včasih kakšni najstniki zaupajo to skrivnost sovrstniku, češ, nikomur ne povej. Takrat je dobro, da ti otroci ne čutijo teže te skrivnosti, temveč to povejo odrasli osebi. Jaz se s svojim otrokom pogovarjam: »Morda se ti bo kakšen sošolec zaupal … Rekel ti bo, da nikomur ne povej. To so slabe skrivnosti. Lepe skrivnosti so, če prikrivamo darilo za rojstni dan. To pa je skrivnost, ki mora priti navzven.« Velikokrat rečem, da je storilce najbolj strah razkritja in bodo storili vse, samo da ne bodo razkriti. Kot odrasli namreč zelo dobro vedo, da se gre lahko za takšno stvar tudi v zapor, česar pa nočejo.«

Prva stvar je, da se starši najprej sami izobrazimo, kaj otrok počne na spletu

»Ni razloga, da je v prvih letih življenja otrok soočen s telefonom ali tablico. Pozneje v odraščanju, ko postane tehnologija del življenja otrok, spremljajmo, kaj pravzaprav počnejo. Pogovarjajmo se. V prvih letih se bo pokazalo, da bodo na YouTube-u iskali posnetke, risanke, s klikom lahko pridejo do kopice 30-sekundnih filmčkov, kjer se otrok lahko zaplete. Ko otrok začne skrivati, kaj gleda na spletu, je to lahko težava. Pravila morajo veljati ves čas: časovna omejitev rabe telefona, ne s telefonom v sobo in ga imeti tam čez noč. Če otrok »rabi« telefon namesto budilke, mu kupimo navadno, analogno, sicer bo cele noči na telefonu, pa sploh vedeli ne bomo. Zelo preprosto o tem govorimo z otrokom. Če se da, ne na zastrašujoč način.«

Pogovor odpira vrata

»Že od majhnega se s svojimi otroki pogovarjam o tem, kaj je njihovo telo, kateri deli telesa so samo njihovi, da se lahko zgodi, da se jih bo nekdo želel dotikati, jih ljubkovati, morda celo oseba, ki jo oni zelo dobro poznajo. Govorim jim, da če se slučajno kaj takega zgodi, naj jih ne bo strah to povedati, naj ne imajo v glavi, da so kaj narobe naredili. »Bova rešila. Če ne moreš povedati, mi napiši, na nek način mi sporoči.« Edina rešitev je, da imamo pogovor o teh stvareh, ki so za starše lahko zelo težke, ker spolnost in intima je zelo tabu tema.«

Po svetu se dogaja marsikaj grozljivega

»Ravno minuli teden sem poslušala švedsko raziskavo. Storilec je bil iz ZDA, prek spleta je bilo zlorabljenih 57 deklic, ki so se po navodilih storilca pred kamero dotikale, božale, mastrubirale … Najbolj me je šokiral podatek, da so bile najmlajše deklice stare 5 let. V to niso vpleteni samo najstniki. Daleč od tega. V ZDA so primeri, ko starši po naročilu zlorabljajo svoje otroke in s tem služili denar. Taki posnetki so na črnem trgu visoko cenjeni.«

Ko prek spleta zaokrožijo stvari, zaradi katerih otroci trpijo

»Na Fakulteti za družbene vede so z raziskavo ugotovili, da so prek spleta že zelo majhni otroci soočeni z vsebinami, nasilnimi prizori, izživljanjem nad nekom … kar jim povzroča zelo hudo stisko. Ob pojavu pametnega telefona se vse to snema, hitro objavi na spletu. Trije spremljajo nek pretep, žaljenje, poniževanje, šest drugih ne bo odreagiralo, ampak snemalo. Pri najstnikih je to na nek način del njihovega odraščanja, toda treba jim je glasno povedati, da se takih stvari ne snema, ampak da se gre nekoga poklicati, da se to nasilje prekine. Moramo se pogovarjati o tem, kako se žrtev počuti in tudi vedeti, da je zelo hitro lahko žrtev nekdo od nas!«

 

 

Otrok, najstnik se ne zaveda, da ko sliko enkrat pošljemo, je na spletu in bo tam vedno ostala

»Pri zaljubljenih najstniških parih je zelo priljubljeno, da se slikajo, snemajo, tudi goli, si te fotografije prepošiljajo. Problem postane, ko se te ljubezni zaključijo. Takrat zelo hitro pride do izsiljevanja. Ti najstniki v jezi, žalosti, razočaranju, besu, …. objavljajo te fotografije na spletu. Ne zavedajo se, da ko mi enkrat pošljemo fotografijo, je slika na spletu in bo tam vedno ostala. Prepustim jo »vesolju« in nad njeno uporabo nimam več nadzora. Obravnavali smo primer deklice, ki je bila pri nas zlorabljena. Ko smo preiskovali druge zadeve, smo na neki kanadski pornografski spletni strani za odrasle naleteli na njeno fotografijo kot »oglaševalsko fotografijo«. Tega je veliko. Tudi otroci dajo na splet svoje stiske, težave v prepričanju, da jih bo množica razumela. Nazaj pa dobijo poplavo skrajno žaljivih komentarjev. Soočamo se z ekstremno močnimi stiskami otrok.«

Nasvet staršem: imejte nadzor nad tem, kar otrok počne na spletu in ne bojte se pogovora z njim

»Starši! Spremljajte svoje otroke, bodite z njimi tudi, ko jezikajo, vpijejo na vas, ko vam očitno kažejo, da ste jim odveč. Otroci pravzaprav poslušajo, kaj govorimo, čeprav se delajo, da jim je to popolnoma brezveze. Kar pogumno in srečno! Če pa pride do problema, ne reagirati v jezi, besu in vpitju, ampak recimo raje: »Imava problem. Kako ga bova rešila?« Naj telefon in tablica ne bosta nikoli varuška. Tudi, ko smo zelo utrujeni in ko si želimo par minut, pol ure miru. Otrok nam lahko pri 15-ih letih reče nazaj: »Kje pa si ti bil zadnjih 13, 14 let?««