Evangelizacija ali zakaj jesti pepel, če lahko božansko dober kruh

15.09.2020, 08:58 Rok Mihevc

Evangelizacija je beseda, ki je komu težje razumljiva. Bila je rdeča nit tokratne oddaje Globine, v kateri smo na Marijin rojstni dan gostili župnika iz Slovenj Gradca Simona Potnika. Spregovorili smo o življenju iz vere in prenosu vere na ljudi, ki jih srečujemo, ki so se oddaljili ali sploh niso nikoli poznali tega, kar kristjani verjamemo.

Nova evangelizacija ali »ali prvič ni uspelo«?

Kaj sploh razumemo pod to učeno besedo »evangelizacija«? Po mnenju Simona Potnika se je že med duhovniki začela pojavljati rahla alergija pri besedi »nova evangelizacija«, češ »ali prvič ni uspelo«? Pravi, da gre za osnovno dimenzijo krščanstva in da ne gre za veščino, ki bi jo morali kristjani osvojiti. »To je radost, eno veselje, ki ga živim. To ni akcija, to se lahko učimo pri Mariji. Je najprej sprejemanje in nošenje, donošenje, da se potem rodi in nas potem razganja.«

Lahko si dr. nogometa, pa ti to ne pomaga, če ne znaš brcniti žoge ...

Nekdo, ki je vesel nad športom, ne rabi biti radijski napovedovalec za šport. Tudi če si navdušen nad glasbo ali pa metulji, se to opazi. »Tako je tudi pri kristjanih. Če nosi, potem prinaša. Bistvo je, da to navdušenje zori in raste.« A pri tem Potnik opozarja, da smo vse skupaj preveč zapakirali v pravila in moralo in doktrine. »S tem sicer ni nič narobe, tudi navaden nogomet rabi ogromno pravil. Ampak lahko si še tak doktor nogometa, pa ti to nič ne pomaga, če ne znaš brcniti žoge.«

Pri tem se torej lahko vprašamo, smo izgubili stik z igro? »Ne čisto,« pravi Potnik. »Tudi na stadionu jih 22 igra, 40 tisoč pa jih navija in se dere. Bolj žalostno je, če stik izgubijo igralci. A mislim, da imamo močne rezerve, več kot enajstih dobrih nogometašev, rezerve in še kaj. Mogoče le kakšna razporeditev ni dobra. Tako kot na tekmi vsi kričijo na trenerja, če izgublja ekipa, če pa zmagujejo, so vsi veseli, tako tudi zdaj, ko se dogaja globalna kriza, vsi pritiskamo na papeža, škofe ... Prehitro soditi ni dobro, dobro je presojati in gledati naprej.«

Čuvati to skrivnost za elito, bi bilo sebično do konca

Miti evangelizacije. Na primer, ali je ta sploh potrebna, saj je Bog tako ali tako usmiljen in bo sprejel vse? »Ni problem v Bogu. Evangelizacija pomeni, da me razganja od tega, ker vem, da je Bog dober. Zakaj bi čakal na 99. leto, da bi ti to povedal, če ti lahko to že zdaj povem? Ali pa, zakaj ješ pepel in mivko, če lahko izjemno dober kruh? Ker te imam rad in si moj prijatelj. Zakaj nekomu ne bi omogočil radosti in veselja?« Potnik še pravi, da smo evangelizaciji velikokrat delali krivico, ker smo jo smatrali kot nek okvir oz. kalup. »Narobe, evangelizacija je tam, kjer si ti, ne da si narejen po moji merah. Ker pa če to velja, potem je to zloraba evangeliazacije oz. to ni.« Bog uporabi mene in tebe, takšne kot smo in v to vstopa. »Čuvati to skrivnost samo za elito, bi bilo sebično do konca.«

Prisluhni celotni oddaji "Globine" o sprejemanju in sprejetosti

Pričevati, ne prepričevati

Še ena od misli, ki nasprotuje evangelizaciji oz. se kritično sooča z njo, je ta, da mišljenje drugih ne moremo spremeniti. Morda celo to ni naša dolžnost in ne smemo posegati v intimnost in da moramo vsakemu človeku pustiti svobodno razmišljanje. »Evangelizacija ravno to omogoča, avtonomijo svobode. Ne morem in ne smem drugega spreminjati. Drugega lahko ljubim, mu prihajam naproti, se učim z njim in iščem resnico. To je evangelizacija in to je lahko izziv za kristjana, čeprav smo bolj »mutasti«, ker ne upamo prinašati luči. Vpašanje je, koliko se sami skrivamo po kleteh in v sencah. Kristjan prinaša in žari! Ne posiljuje, ne maltretira, ne spreminja sveta, ampak je v prvi vrsti klic v meni, jaz se moram spreobrniti in povabiti v ljubezen, v odnos z Gospodom. Omogočam ti srečanje, ker srečanje osrečuje. Ni pomembno, ne kdo, ne kaj si, znotraj tega srečanja omogočim srečanje z mojim najboljšim Prijateljem, ljubim Bogom. Tu se zgodi evangelizacija. Učimo se pričevati, ne prepričevati.«

Kaj Simon Potnik meni o današnjem verouku, zakaj na velikem »turnirju birme« večina po osmih letih »odvrže kopačke in dres«, kako smo zamešali pojme osebna in zasebna vera, zakaj je pomembna dobrodošlica v župniji in kako težko je gledati »skisane« obraze v njej, pa v posnetku oddaje Globine.

Oddaja poteka vsak drugi torek v mesecu.

Naročite se na podcast.